Žive vode ob zori življenja

(iz knjige I.Ostana: Žive vode, ARA, 2013)

Predstavljajmo si, da zmoremo potovati v času daleč v preteklost. Ne ravno v čas pred 4,6 milijardami let, ko je Zemlja nastala, pač pa v čas, ko se je porajalo življenje.

To je bilo pred približno 3,85 milijardami let. Iz dnevne sobe na hribu še toplega črnega vulkanskega skalovja bi se nam kazal neverjeten pogled daleč naokoli. Žareča magma okrog zaplat strjajoče se zemeljske skorje (glej sliko spodaj). Nebo je temačno in iz oblakov od vsepovsod sekajo strele, grmi in lijejo plohe; hladijo magmo in se zalivajo v začetke morij. Okno mora biti nepredušno zaprto, saj v ozračju ni kisika, pač pa smrdljivi amonijak, metan in ogljikovodiki.

Nastanek življenjaKljub oblakom je kozmično sevanje neznosno, saj še ni atmosfere, ki bi Zemljo varovala pred njim. Če se kdaj kos neba vendarle zvedri, zagledamo nad sabo grozeče veliko Luno. Od Zemlje je oddaljena le za tretjino današnje razdalje. In še preden se zavemo, nas zalije več kot sto metrov visok val prihajajoče plime. Peklensko okolje, na videz nič kaj prijazno življenju! Pa vendar so prav take razmere spodbudile nastanek življenja. To se je leta 1953 posrečilo dokazati študentu Stanleyu Millerju z Univerze v Chicagu pri izdelavi diplomske naloge.

Vzel je dve steklenički. V prvi je bila voda, ki je predstavljala pramorje izpred nekaj milijard let, v drugi pa mešanica metana, amonijaka in žveplo-vodikovih plinov, ki je ponazarjala zgodnjo Zemljino atmosfero. Steklenički je povezal z gumijastimi cevmi. Da bi bile razmere še bolj podobne takratni nevihtni klimi, je skozi zmes usmerjal električne iskre – strele. »Po nekaj dneh je iz vode nastala bogata zelenorumena juha aminokislin, maščobnih kislin, sladkorjev in drugih organskih kislin. ‘Če Bog tega ni naredil tako‘, je pripomnil Millerjev navdušeni mentor, Nobelov nagrajenec Harold Urey, ‘potem je izpustil čudovito priložnost’« (Bryson, 2006: 291).

Kakšna je bila voda v daljnem času nastanka prve žive molekule?

Nanjo so delovala sevanja iz magme, iz vesolja in iz atmosfere (na primer viharne strele). Preprosto povedano, atome vodika tako sevanje obogati z dodatnim elektronom. To je anionski vodik, ki ga še danes vsebujejo tekočine v živih organizmih. Dognano je, da je življenje nastalo v reduktivni vodi, bogati s takim vodikom (Jerman, Štern, 1997: 37).

Taka voda je bila nujna za nastanek življenja. Sevanje je prve žive molekule neprestano načenjalo, jim jemalo atome anionskega vodika. Če ga je v vodi dovolj, ga poškodovana molekula pritegne, se “regenerira” (sanira poškodbo) in ostaja živa. V stotinah milijonov let, ki so sledila, se je Zemlja umirila, magmatskega vrenja je bilo manj, sevanja tudi in voda v morjih je postala običajna oksidirana voda.

A življenje je bilo tu in je nujno potrebovalo z anionskim vodikom bogato vodo. Bitja ki so obstala, so si morala sama ustvarjati živo vodo. Eden od načinov za to je fotosinteza. Klorofil je ena od najbolj antioksidantskih snovi.

Izgon iz raja

To je bil prvi “izgon iz raja”

Življenje se je ohranilo, a poslej so si morala bitja sama ustvarjati živost svoje vode. Tudi tako jo je možno pridobiti, a če bitja najdejo v okolju vodo, ki je podobno antioksidantska kot voda v času nastajanja življenja na Zemlji, je njihova življenjska moč še večja.

Tako anionsko vodo najdemo v Lourdu, kjer voda pronica globoko v zemljo proti magmi in privre na dan obogatena z anionskim vodikom. Tako vodo pijejo stoletni Hunze, ki jim jo oživljajo brzice potokov iz ledenika Uptar.

Napravimo pa si jo lahko tudi z mineralnim prahom FHES, ki poustvarja vodo Hunza. To je eden od načinov, da z dosežki sodobne tehnologije “potujemo” v daljno preteklost, v čas, ko je življenje na Zemlji komaj nastajalo in je bilo žive vode, te za življenje nujne snovi, v okolju obilo.

 

Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES in MAP, Marec 2014, Dr. Iztok Ostan

 

Kategorije: vodik.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja