Kako Nam Vodik Daje Življensko Energijo

Dr. Iztok Ostan¹ v sodelovanju z
Dr. Borutom Poljšakom² in Alberto Ostan

Vodik naš vsakdanji³

Potreba po energiji je najpomembnejša prehranska potreba vseh živih bitij (Mattson).⁴ Rastline ujamejo sončno energijo s fotosintezo in jo predelajo v glukozo, nato pa v druge snovi. A ko rastline in živali želijo uporabiti uskladiščeno energijo, se morajo shranjena hraniva – kompleksnejši ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine pretvoriti zopet v glukozo. Zdi se torej, da je »glukoza« vsakdanji »kruh« celic. Sodobna znanost pa vse bolj spoznava, da ima to vlogo le ena od njenih sestavin – vodik.

Prav vodik, in to v svoji posebni, aktivni obliki, nam daje življenjsko energijo, nas ščiti pred smrtonosnimi prostimi radikali, nam omogoča (skupaj s kisikom), da lahko dihamo in živimo. V tem sestavku bomo spregovorili o njegovem pomenu in zlasti o njegovem merjenju, ki nam lahko pomaga pri izbiri hrane in zdravega načina življenja.

Glukoza je sestavljena iz ogljika, kisika in vodika. Rastline jo proizvedejo iz ogljikovega dioksida in vode ob uporabi sončne energije, kasneje pa slednjo sprostijo za potrebe celic, ko se glukoza razgradi na svoje osnovne sestavine.

Dolgo je veljalo, da imata ogljik in ogljikov dioksid v tem procesu centralno vlogo. Raziskovanja dr. Alberta Szent-Györgyi-ja, ki je leta 1937 dobil Nobelovo nagrado za odkritje vitamina C, pa so pokazala, da pripada ta vloga vodi, materi vsega življenja in vodiku, ogljik pa naj bi bil le nosilec, ki omogoča zadrževanje zlahka uhajajočega vodika (Szent-Györgyi)⁵.

Kot je pred njim dokazal že H. Wieland, se življenjska energija sprošča tako, da se vodik spaja s kisikom, pri čemer nastaja voda. Kot smo pokazali v prejšnjem sestavku (Aura št.205/2006), poteka ta reakcija v »celičnih pljučih« – mitohondrijih (v tako imenovani elektronski transporti verigi). Dejansko pa ni tako preprosta, kot smo jo opisali.

V tej preprosti obliki se udejanji le v manjši meri, ko se celica »želi pogreti« (sproščanje toplotne energije v 4. sklopu elektronske transportne verige). Večinoma pa se energija kanalizira v proizvodnjo snovi ATP – neposrednega energetskega vira za poganjanje vseh celičnih procesov.

Sodobna znanost bogato potrjuje trditev dr. Szent-Györgyi-ja, da »telo pozna le eno gorivo – vodik«.⁶

Aktivni vodik

Tako kot se sladkor ne vname, če ga v sladkornici ponudimo gostom, tako se tudi glukoza, ki je vrsta sladkorja, sama od sebe ne aktivira (ne »vname«), ko pride v telesu v stik s kisikom. Vodik je v sladkorju trdno vezan na ogljik in zato stabilen. Potrebno ga je najprej »aktivirati« in spraviti iz ravnotežja, da se spoji s kisikom oz. z drugimi oksidanti (v anaerobnih bitjih je to lahko žveplo).

Že dr. Szent-Györgyi je pritrdil svojim predhodnikom (dr. H. Wielandu in dr. O. Warburgu), da šele »aktivni vodik« omogoča sproščanje uskladiščene energije, ki je nujna za potek življenjskih procesov. To se v telesu uresniči s pomočjo katalizatorjev – encimov (dehidraze oz. dehidogenaze), ki vodik obogatijo z dodatnim elektronom (Szent-Györgyi).⁷

Potrebno pa je aktivirati tudi kisik, da se spoji z vodikom. Podobno kot za aktivacijo vodika so za to potrebni posebni encimi, ki povzročijo, da se tudi kisik elektronsko »neuravnovesi« (Szent-Györgyi)⁸. Tako nastanejo kisikove reaktivne zvrsti (RKZ), med katere sodijo tudi prosti radikali.

Življenje se torej začne in teče, ko se aktivni vodik sreča z aktiviranim kisikom (prostimi radikali), svojim nevarnim življenjskim partnerjem, ki sproži življenje, a mu za kurjenje ponujeni aktivni vodik ne zadošča in ga krade iz vseh možnih koncev celice.

Življenje je tako dobesedno »smrtni ples« (vodika) z rabljem, kisikovimi prostimi radikali. Da bi bilo življenje sploh lahko možno, mora biti v organizmu neprestano veliko aktivnega vodika. Ne zadošča le »peščica« aktivnega vodika, ki ga celica pokuri neposredno za proizvodnjo ATP. Celica mora biti stalno prepojena z aktivnim vodikom, da ne zgori ob nujni prisotnosti aktivnega kisika, ki je pravzaprav strup. Konkretno to pomeni, da mora biti glavna vsebina celic, voda, bogata z aktivnim vodikom. Dokler je v njej veliko aktivnega vodika, smo zdravi in mladi. Čim starejši postajamo, tem bolj smo bolehni, tem manj aktivnega vodika je v nas.

Količino aktivnega vodika v našem telesu, hrani in pijači je možno tudi meriti, kar nam je lahko v precejšnjo pomoč pri krepitvi svojega organizma.

rH – kazalec vsebnosti vodika

Kazalec količine vodika v biološkem okolju je parcialni tlak vodika (rH oz. rH2). Vrednosti rH se večinoma gibljejo med 0 in 42. Vrednost 42 pomeni nasičenost s kisikom (z 1 atm kisika), pri vrednost rH 1 pa je snov bogata z vodikom (1 atm vodika). Pri tej vrednosti prostega kisika ni več (P.Flanagan). Možno je doseči še nižje in celo negativne vrednosti rH, kar predstavlja še večje koncentracije aktivnega vodika. Mejna vrednost je 28; kar je nad 28 pomeni oksidiranost (prevladovanje oksidantov), vrednosti, nižje od 28 pa reduciranost (prevladovanje reducentov, med katere sodi tudi vodik).

Za normalno življenje morajo biti vrednosti rH bioloških tekočin precej bolj napojene z vodikom kot kisikom, torej morajo imeti rH bistveno nižji od 28.

Tabela 1: rH sline in krvi

Oksidiranost	29 – 42
Nevtralnost	28
Antioksidantskost (reduktivnost) – kri in slina zdravih 40-50 let starih* – kri in slina zdravih mladih športnikov **	24,9 -25,2 21,5 – 23,5

vir: * L.Smith et al⁹., ** L. Vincent¹⁰

V tabeli prikazani podatki kažejo, da se rH sline in krvi s staranjem zvišuje, kar pomeni, da postajajo z vidika vsebnosti vodika vedno bolj siromašne. To »kopnenje« vodika, ki ga prinašajo leta, je znatno. Povečanje rH z eno enoto namreč pomeni kar 10 kratno zmanjšanje količine ionov aktivnega vodika. Povečanje rH sline in krvi od 22, kolikor ga imajo v povprečju mladi športniki, na 25, kolikor je po dr. Smithu značilno za sodobne zdrave 45 letnike, pomeni, da je v kapljici krvi ali sline zdravih oseb srednjih let kar 1000 krat manj ionov aktivnega vodika kot pri zdravih mladcih.

Idealne vrednosti rH biološkega okolja še niso opredeljene. Stanje sodobne tehnologije in znanosti kaže, da so verjetno idealne vrednosti rH nižje od tistih, ki jih je ugotovil pionir teh meritev, dr. Luis Vincent. Dr. Robert Greenberg, ki je danes vodilni strokovnjak za biološko okolje npr. pravi: » Po ugotovitvah profesorja Vincenta je idealna raven rH2 krvi 22. Po novih natančnejših izmerah naj bi bila 21,7. Idealna raven rH2 sline, za katero je profesor Vincent menil, da je 22, je po novih ugotovitvah 20,0«.¹¹

Z leti torej količina aktivnega vodika, tega nujno potrebnega »goriva življenja«, v organizmu dramatično upada. Na srečo pa lahko sami kaj storimo, da je ga čim dlje ohranimo na ustrezni ravni. To je odvisno tudi od naše pijače in hrane.

Pomanjkanje aktivnega vodika v običajnih pitnih vodah

Najbolj naravna pijača je voda. Podatki iz razvitih dežel o ustekleničenih vodah in vodi iz vodovoda kažejo, da je ta precej oksidirana. V ZDA so pri analizi 12 vrst ustekleničenih vod ugotovili rH 31. Razlike med posameznimi vrstami so bile občutne (od 22 do 41).

Tabela 2: rH pitne vode v ZDA (1997)

	rH*	Opombe
Ustekleničene vode (12 različnih vrst)	31	velike razlike v rH raznih vrst: od 22 – 41
Klorirana voda iz vodovoda (Auborn, California)	42	29 – 42

Opomba: lastni izračuni rH po formuli za rH dr. Flanagana, na osnovi podatkov ORP in pH iz literature: Howard, C.H.: Microhydrin: An Overwiew; v Microhydrin: Technical Information. – Dallas, Texas: Royal BodyCare Inc., 1988, str. 3.

Bolj kot voda v Ameriki nas seveda zanima, kaj pijemo doma. Doktor kemije, prof. Vlado Barbič, je v preteklih letih izmeril na stotine vzorcev pitne vode. Ko nam je to prvic pomeril leta 2000, smo bili kar pomirjeni. Z vodo iz pipe se v Sloveniji sicer res ne bi »pomladili«, a je kazala boljšo sliko (rH 26 – 28) kot vodovodna voda ZDA. Kazalo je, da ima celo nekoliko več vodika kot kisika (rahlo reducirano ali nevtralno).

V začetku letošnjega leta (2006) pa smo bili razočarani, ko so večkratne meritve pokazale, da je postala pitna voda precej bolj oksidirana (pretežno v območju nevtralnosti) kot leta 2000. V povprečju je imela voda pred petimi leti od 10 do 100 krat več aktivnega vodika kot letos. To velja tudi za izmerjene vzorce izvirne vode na hribovitem podeželju, daleč od industrijskega okolja. Domnevamo, da gre za vplive splošnega onesnaževanja.

Tabela 3: rH pitne vode v Sloveniji

	2000	2006
		januar*	avgust – september**
Ljubljana	26 – 28	31 – 32	28
Koper	27	30	28
Izvirna kraška voda (izvir v neurbanem okolju v Čičariji)	26		28
voda v plastenkah		31	31

opombe: * sušno obdobje; ** deževno obdobje; vir: lastni izračuni rH po formuli dr. Flanagana, na osnovi meritev prof. dr. V. Barbiča

Oksidiranost vode je bila v letu 2006 bistveno občutnejša v januarju (rH 30- 33) kot konec poletja (28). Količina aktivnega vodika v vodovodni vodi je bila v začetku leta kar 100 do 1000 krat manjša kot konec avgusta. Na osnovi pogovora s predstavnico inšpekcijskih služb domnevamo, da je bilo to posledica nizkega vodostaja (tako je bilo v januarju 2006), ko tudi inšpekcije zaznajo večjo prisotnost polutantov v vodah.

Ustekleničena voda, ki jo prodajajo v Sloveniji, je po rH podobna tisti v ZDA. V povprečju je oksidirana. Če upoštevamo že omenjene ugotovitve, da postaja tudi voda iz vodovodov vedno bolj oksidirana, občasno pa se njena oksidiranost dvigne nad raven ustekleničenih vod, moramo žal tudi s tega vidika zaključiti, da postaja Slovenija vse bolj razvita (onesnažena) dežela. Pitju vode se seveda ne bomo odrekli, a prav je poiskati tudi boljše prehranske vire tega življenjsko pomembnega sredstva.

Naravni prehranski viri aktivnega vodika

Živa živila so mnogo boljši vir aktivnega vodika kot navadna pitna voda (znano je, da so kuhana živila večinoma oksidirana). Doma si pripravljamo kefir na vodi, ki ima rH 19. Še boljši naj bi bili sveži sadni in zelenjavni sokovi iz biološko pridelanega sadja. Po dr. Flanaganu naj bi imeli rH med 13 in 15. Žal takih vrednosti nismo dobili pri sočenju razpoložljivega biološko pridelanega sadja in zelenjave (16 -26). Ne vemo, ali je to rezultat splošnega onesnaženja, novih šibkejših sort ali kakega drugega vzroka. Preizkušeno boljši vir aktivnega vodika je sok pšeničnih bilk, o katerem smo že veliko pisali (več o tem najdete na blogu živa voda). Njegov rH je med 8 in 10. S sočenjem zelenih bilk mlade pire pa smo dobili celo napitek z rH 8.

Tabela 4: rH živih živil

Živilo	rH
kefir na vodi	19**
sveži zelenjavni sokovi – biološko pridelani – nebiološko pridelani **	13 – 15* (16 – 24)** 16 – 26**
sok iz pšeničnih bilk	10 – 12**
sok iz bilk pire	8 – 10**

opombe: * podatki dr.P.Flanagana, ** meritve dr. V.Barbiča

Kefir, sveži sokovi in sok pšeničnih bilk so v prehrani in zdravilstvu priznana in dobro preizkušena sredstva; kot vir aktivnega vodika pa imajo tudi svoje omejitve. Sveži zelenjavni sokovi so danes tako antioksidantsko šibki, da morda niti ne dosegajo povprečne antioksidantskosti naše sline in krvi. Sokov iz zelenega bilja žitaric, ki bi to zmogli, pa ni priporočljivo veliko popiti (običajno ne več kot 1,1 dcl).

Umetni prehranski dodatki kot vir aktivnega vodika

Dejstvo je, da se uporaba prehranskih dodatkov nezadržno povečuje. V raziskavi, ki so jo v Sloveniji opravili leta 2005 pod vodstvom dr. B. Poljšaka se je pokazalo, da že vsak osmi (12%) odrasli prebivalec uživa kak vitaminski ali mineralni dodatek (ti dodatki so najpogosteje v uporabi). V ZDA, ki je znana po uživanju prehranskih dodatkov, dnevno posega po njih že vsak tretji prebivalec (33,9 % v letu 2000).¹²

Tabela 5: Dnevna uporaba vitaminskih in mineralnih prehranskih dodatkov (delež prebivalstva)

	1987	1994	1996	2000	2005
ZDA	23,2%			33,9%
Sarajevo					42%
Slovenija		8,4%	9,1%		12%

vir: Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža: Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. – Obzor Zdr N 2006; 40: str. 5-6.

Upravičeno smo lahko kritični do nebrzdanega širjenja uporabe prehranskih dodatkov, saj mnoge študije kažejo, da mnogih umetnih mineralov in antioksidantov celica ne uspe niti absorbirati, učinkovitost nekaterih vitaminov (C, E) pa je sporna (Poljšak)¹³ zlasti brez sodelovanja drugih potrebnih hraniv, ki jih daje naravna hrana (Gey, Dianzani, Chow).¹⁴ Poleg tega pa je vsebnost vodika v nekaterih znanih antioksidantih relativno skromna (C vitamin, beta karoten – podatki v tabeli 6).

Obstajajo pa tudi umetni antioksidantski napitki, ki imajo v primerjavi s svežimi sokovi mnogo več aktivnega vodika. V spodnji tabeli sta predstavljena dva z aktivnim vodikom bogata antioksidantska napitka: alkalna ionizirana voda in FHES.

Tabela 6: rH nekaterih antioksidantskih prehranskih dodatkov

beta karoten	26*
C vitamin	23*
ubikinon (CoQ10)	19*
alkalna ionizirana voda pridobljena z elektrolizo	od 1 do 15	meritve dr. V.Barbiča
FHES (Mg)	od -1 do 6	FHES na slovenskem trgu v letu 2006 (V.Barbič)**

opombe: * podatki P.Flanagana in C.J, Stephansona¹⁵;
** po podatkih dr. Flanagana je vrednost rH surovin za izdelavo FHES med -2,75 in + 2.

Meritve, ki jih je opravil prof. Barbič potrjujejo trditve proizvajalcev, da je z napravami za ionizacijo vode in z mineralnim prahom FHES možno pridobiti napitke, ki imajo zelo nizke vrednosti rH. Izjemoma je z njima pridobljena voda imela celo rH 1, kar predstavlja (po dr. Flanaganu) absolutno nasičenost vode z vodikom (nič oksidiranosti).

Kritičen bralec se pri antioksidantskih napitkih, ki dosegajo rH celo 1 ali manj, seveda zamisli. To namreč pomeni, da je v enem kozarcu take pijače toliko molekul aktivnega vodika kot v več milijardah kozarcev naravnega soka.

Upravičeno se lahko vprašamo, ali ni to morda preveč za naravne potrebe organizma. Kolikšne so sploh naravne, optimalne potrebe našega telesa po aktivnem vodiku?

Čim več aktivnega vodika, tem bolje?

Dolgo let je veljalo, da je so okviri optimalnega rH krvi, tisti, ki jih je dr. Vincent ugotovil pri mladih športnikih (21,5 – 23,5). Lansko leto je dr. Flanagan v intervjuju za Auro dejal, da se v znanosti vse bolj utrjuje misel, da so optimalne meje rH mnogo nižje (Aura št. 186). Raziskovanje teh mej tudi ni bilo mogoče, dokler ni bila na voljo hrana, ki ima rH 1 in celo nižji. Sedaj je na celicah končno možno preveriti, ali tako reduktivno biološko okolje škodi in kakšne so morebitne koristi.

Proizvajalci naprav za ioniziranje vode in proizvajalec mineralnega prahu FHES razpolagata s študijami, ki potrjujeta netoksičnost njihovih antioksidantskih pijač.

Glede koristnosti uživanja takih voda pa se morda najzgovornejše raziskave o učinkih silicijevega in magnezijevega FHES. Naj povzamemo ugotovitve iz znanstvenega članka dr. C. Stephansona in dr. P. Flanagana, ki sta ga pred kratkim (2006) poslala v objavo.¹⁶ Gre za uporabo magnezijevega FHES s skrajno možno reduktivnostjo, torej z negativnim rH (-2,41). Povečanje aktivnega vodika v biološkem okolju je pokazalo pozitiven vpliv na tri vitalne funkcije organizma: na preskrbljenost s kisikom, z vodo in z energijo (ATP).

Aktivni vodik povečuje oksigenacijo

V laboratorijskem preizkusu so uporabili človeške rdeče krvne celice in preverili, kako se z dovajanjem aktivnega vodika spremeni sposobnost hemoglobina za transport kisika. Ugotovili so, da se je koncentracija s kisikom obogatenega hemoglobina (oksihemoglobina) povečala za 9,86%. Čim več aktivnega vodika so dodali, tem bolj je bil hemoglobin sposoben vezati kisik (koef. korelacije R2= 0,996)¹⁷.

Spoznanje utegne biti osupljivo: telo nujno potrebuje kisik za delovanje, a ta mora biti le na pravem mestu (na hemoglobinu…) ne pa kjerkoli v organizmu, saj je »strupen«. Čim več je v vodi, v kateri deluje celica, aktivnega vodika, tem bolje uspeva celica zadržati kisik (samo) tam, kjer mora biti (na hemoglobinu…).

Aktivni vodik izboljša proizvodnjo celicne energije (ATP)

Na rdečih krvničkah so ugotavljali tudi, kako aktivni vodik vpliva na delovanje mitohondrijev in proizvodnjo ATP – goriva, ki ga celica potrebuje v vseh svojih procesih. Ugotovili so, da se je koncentracija reduciranega citohroma C, snovi ki je nujna za transport elektronov pri proizvodnji ATP, povečala kar za 45,17%. Čim več aktivnega vodika so dodali, tem boljši je bil ta učinek (koef. korelacije R2= 0,998).¹⁸ V predhodnih eksperimentih (2001) s silicijevimi FHES (podoben rH) so ugotovili, da se je z njim povečala proizvodnja ATP kar za dvakratno (Stephanson, Flanagan, 2004)¹⁹

Aktivni vodik izboljša celično hidriranost

Celica in njeni notranji organi so obdani z opno, ki je sestavljana iz maščob in zato odbija vodo. Voda in druge snovi ne morejo prehajati skozi njo, če ni sile, ki bi jih, kljub »odporu« maščob, potegnile skoznje. To celica ustvari z različno koncentracijo bazičnih in kislih snovi na obeh straneh opne, zaradi česar nastane na membrani električni naboj. Da se celica lahko hidrira, je potreben ORP (redoks potencial) vsaj – 50 mV. Če ni te energije, lahko popijemo veliko vode, pa celice vseeno ostanejo »žejne«. V omenjenem preizkusu uporabljani magnezijev FHES je izkazoval ORP do – 846 mV in naj bi zato precej prispeval k hidriranosti celic. To so eksperimentalno preverjali v klinični študiji, v kateri je
sodelovalo 10 ljudi.

Merili so učinek aktivnega vodika s postopkom, imenovanim »fazni kot« (phase angle). Z njim merijo celično hidriranost, ki je obenem znak telesne pripravljenosti. Rezultati segajo od vrednosti 0, ki pomeni veliko obolelost (in dehidriranost) organizma, do 14, ki pomeni zelo dobro telesno pripravljenost na ravni olimpijcev (in odlično hidriranost celic). V začetku je bila povprečna hidriranost oz. telesna pripravljenost skupine na ravni 4,8. Potem so udeleženci preizkusa pet dni uživali po šest kapsul FHES dnevno. Meritve so pokazale, da se je hidriranost dvignila v povprečju za 10% (na 5,28). Klinična študija je torej potrdila tezo, da aktivni vodik izboljša hidriranost celic (Stephanson, Flanagan).²⁰

Verjetno bo potrebno počakati še kar nekaj časa, da bomo dobili odgovor na to, katera raven aktivnega vodika je za celico optimalna. Dosedanje raziskave vse bolj potrjujejo misel, da je za organizem dobro, če ima čim več aktivnega vodika.

Tudi naše izkušnje potrjujejo, da ga celice, potrebujejo več, kot smo do sedaj mislili in kot ga lahko dobimo z običajno svežo hrano.To smo spoznali ob uživanju magnezijevega in še prej silicijevega FHES. Ce smo želeli, da se bližajoči prehlad ni razvil, smo po priporočilu dr. R. Meyersa povečali uporabo FHES z običajnih dveh na šest kapsul dnevno, pa so znanilni znaki prehlada vztrajali le dan ali dva.

Zelo verjetno smo si s tem prehranskim korakom povečali količino aktivnega vodika na raven, kjer se bakterije ne morejo več razvijati, saj jim ustreza bolj oksidirano okolje. Po dr. C. Howardu se patogene bakterije ne razvijajo več pri rH, nižjem od 13,3 (točneje: pri pH krvi 7,4 je to podrocje med ORP – 250 mV in + 600 mV)²¹. Verjetno ima podoben učinek na povečanje količine aktivnega vodika v telesu tudi post, saj smo v preteklosti z dnevom ali dvema postenja prav tako učinkovito odganjali prehlade in gripe.

Veljalo bi preučiti tudi učinke alkalne inonizirane vode, za katero je prof. Barbič pri navadnem pretoku vode (820 ml/min) nameril rH od 7 do 14; če je zmanjšal pretok na 200/ml na minuto pa celo rH 1. Spodbudili smo izvajanje primerjalne študije učinkov magnezijevega FHES in alkalne ionizirane vode na vodnih rastlinah (vodni kreši). Kolikor nam je znano, bo to prva neposredna primerjalna študija alkalne ionizirane vode in FHES na živih organizmih.

Izmerimo sami rH tekočin

Veliko je dokazov, da je aktivni vodik bistven za naše zdravje in življenjsko moč. Nekatere prav posebej zanima, koliko ga je v hrani in pijačah, ki jo uživajo in v njihovem organizmu. Tudi v Sloveniji je že kar precej ljudi, ki so si nabavili ročni merilec, s pomočjo katerega lahko ugotovimo rH tekočin. Pa naj navedemo še nekaj napotkov, kako to storimo.

rH ugotovimo posredno, preko ugotavljanja ORP (redoks potenciala) in pH. Formulo za njegov izračun je že leta 1923 ugotovil dr.Clark²² (predelana Nernstova enačba), vendar šele zadnja leta pridobiva polno veljavo pri proučevanju procesov v živih bitjih.

V osnovi je to komplicirana logaritemska formula, vendar se je v praksi (za meritve pri 25 stopinjah Celzija) uveljavila poenostavljena formula, ki jo uporablja dr. P.Flanagan: rH = (ORP + 204)/30 + 2 * pH. Za enostaven izračun pH torej potrebujemo le soliden ročni merilec (redoks in pH meter) ter nekaj kemikalij za čiščenje elektrod in umerjanje naprave.

Za pravilnost meritev je potrebno nekaj znanja in natančnosti, a postopek vendarle ni zahteven in se ga lahko naučimo. Ker se vsebnost aktivnega vodika v vodi, sokovih in antioksidantskih napitkih spreminja, je ugotavljanje njihovega rH zelo koristno. Po člankih in osebnem dialogu z ameriškimi strokovnjaki je rH »absolutni kazalec reduktivnega potenciala« snovi (Flanagan, Stephanson)²³. Pokaže količino ionov aktivnega vodika v vodnih raztopinah, pa naj so organskega ali anorganskega izvora (pismo dr. Flanagan 11.9.2006).²⁴

Merjenje rH urina

Že v 19. stoletju je prof. C. Bernard menil, da so se celice sposobne same pozdraviti, če jim zagotovimo ustrezno okolje (vodo…), v katerem živijo. Mnogo kasneje je prof. J.Kemeny ugotovil, da je možno kakovost biološkega okolja celic meriti le s tremi kazalci: ORP, pH in električnim uporom. Danes obstajajo v razvitem svetu naprave za merjenje kakovosti biološkega okolja. Na osnovi merjenja vrednosti omenjenih treh kazalcev krvi, sline in urina, je možno ugotavljati biološko starost in spremljati splošno zdravstveno stanje ljudi. Tudi v Evropi nekateri zdravniki uporabljajo take meritve kot dodatno informacijo o splošnem stanju pacienta (poleg uradno priznanih metod).

Take meritve je seveda potrebno zaupati strokovnjakom. Z ročnim ORP/pH metrom pa si lahko enostavno izmerimo urin. To je tudi v Sloveniji že kar razširjeno, saj ima precej ljudi svoj ORP/pH meter. Iz ORP in rH lahko izračunamo rH. Seveda je vprašanje interpretacije pomena dobljenih rezultatov, saj optimalni okviri rH za vse vrste biološkega okolja (tudi za urin), še niso znani (P.Flanagan). Za primerjavo pa podajmo okvire rH, ki jih je dr. L.Vincent ugotovil pri mladih francoskih športnikih:

Tabela 7: rH urina

Skupina ljudi	rH
– mladi in zdravi športniki	22,5 – 24,5*

opomba: meritve dr. L. Vincenta

Sodobnejše raziskave rH urina kažejo, da je so verjetno idealne ravni nižje, od tistih prikazanih v zgorji tabeli. Po dr. Vincentu naj bi bila idelana raven rH urina 24. Kasneje je dr. Greenberg ugotavljal, da naj bi bila 20,6.²⁵ Pilotske meritve rH urina študentov na Univerzi v Ljubljani, ki jih je opravil dr. Borut Poljšak pa nakazujejo, da je idealni rH urina še nižji od ravni, ki jih je ugotovil dr. Greenberg (podobno velja za slino).

Preberete si lahko tudi Pogovor z dr. Barbičem o merjenu ORP in pH

Sklepamo lahko, da se s starostjo in obolelostjo tudi v urinu količina aktivnega vodika zmanjša, rH pa poveča (tako kot v krvi). Če je v urinu, ki je konec koncev »odpadna voda«, veliko aktivnega vodika (nizek rH), je zelo verjetno, da je te življenjsko nujne snovi veliko tudi krvi in slini. Če si namerimo rH nižji od 22,5 (merimo prvo jutranjo vodo), pomeni, da je v našem urinu več aktivnega vodika kot pri mladih in zdravih športnikih. Kaj to pomeni v zdravstvenem smislu pa bi bilo potrebno še raziskati.

Pilotska meritev rH urina med posamezniki, ki uživajo z aktivnim vodikom bogate sokove in napitke (FHES, alkalno ionizirano vodo ali sok pšenicnih bilk) je pokazala, da imajo rH v povprečju rH nižji od 22,5, pa čeprav so bili vsi udeleženci starejši od 40 let. Zanimivo bi bilo preučiti, kako razne vrste prehrane, post, razni življenjski slogi in drugi dejavniki vplivajo na rH urina.

Vodik – življenjsko gorivo

Aktivni vodik je gorivo življenja. Človeško življenje pa ni le trošenje goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Ljudje si ne jemljejo življenja zaradi slabe hrane, pač pa zaradi drugih razlogov, ki jemljejo življenju dostojanstvo in smisel. A tudi za premagovanje psihičnih problemov, za urejanje odnosov z drugimi potrebujemo vodik (ATP) in to mnogo vodika. Življenje je lepo, a ni lahko. Potrebno je imeti veliko življenjske moči, da ga živimo tako, kot mislimo, da je prav. Ta moč pa je, slejkoprej, materializirana v zalogah vodika v našem telesu.

Viri:
 1 Doc. Dr. Iztok Ostan, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet, 
 iztok.ostan@fpp.uni-lj.si
 2 Asist. Dr. Borut Poljšak, Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo, 
 borut.poljsak@vsz.uni-lj.si
 3 Tekst je dopolnjena verzija clankov, ki sta bila objavljena (v poljudnejši 
 obliki) v reviji Aura št. 206/ 2006 in 207/2006.
 4 Mattson, Mark P.: The search for energy: a driving force in evolution and 
 aging; in Mattson, Mark P. (editor): Energy metabolism and Lifespan Determination;
 Advances in cell aging and gerontology (2003) Vol. 14, str. 5.
 5 Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 1.
 6 Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 7 Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 8 Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 9 Smith, Leonard; Prdy Lloyd, Kimberly; Phelps, Kathryn: Biological Terrain
 Assessment Results of 14 Subjects Before and After Testing with a Supplement Containing
 Silicon Bonded To Reduced Hydrogen Ions. - Journal of the American College of Nutrition,
 Vol. 17, No.5 1998.
 10 Navedeno po: Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement
 of the Biological Terrain. - www.prostate90.com/sci_papers/redox.html, 13.5.1999
 11 Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement of
 Biological Terrain. –  http://www.prostate90.com/sci_papers/redox.html
 12 Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža:
 Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. – Obzor Zdr N 2006; 40: str. 5-6.
 13 Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža:
 Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. –  Obzor Zdr N, 40 (2006), str. 8.
 14 Dianzani, Mario Umberto: Dietary Prooxidants; in Dreosti, Ivor E. (editor):
 Trace Elements, Micronutrients, and Free Radicals (1991), Chapter 4; Chow, Ching K.:
 Vitamins and Related Dietary Antioxidants; in Dreosti, Ivor E. (editor): Trace Elements,
 Micronutrients, and Free Radicals (1991), Chapter 6; Gey, K. F.: Prospects for the
 prevention of free radical disease, regarding cancer and cardiovascular disease;
 in Cheeseman, K. H.;  Slater, T.F. (editors): Free Radicals in Medicine; British
 Medical Bulletin (1993) Vol. 49,  No 3. pp. 679-699.
 15 Flanagan, G. Patrick; Stephanson, Cory J.: Active H Characterisation &
 Analysis Report. – Phi Sciences, 2004.
 16 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 17 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 18 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 19 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.:Different Metabolic Effects on
 Mitochondria by Silica Hydride Using Capilary Electrophoresis. J Med Food 2004; 7:79-83.
 20 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and  Clinical Study. – to be published
 21 Howard, C.H.: Microhydrin: An Overwiew; v Microhydrin: Technical
 Information. - Dallas, Texas: Royal BodyCare Inc., 1988, str. 6.
 22 Clark, W. Mansfield: Studies on oxidation-reduction: II. An analysis of
 the theoretical relations between reduction potentials and pH. – Public health reports,
 Vol. 38/ 1923, str. 666 – 683.
 23 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and  Clinical Study. – to be published
 24 Flanagan, G.Patrick: E- mail letter to Iztok Ostan . – 11.9.2006
 25 Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement of
 Biological Terrain. - http://www.prostate90.com/sci_papers/redox.html