meritve
Za namen razjasnitve tega, za večino precej kompleksnega področja, prilagamo
Pogovor z dr. Barbičem o merjenu ORP in pH
Za kvalificiran nasvet o merjenju ORP in pH smo poprosili prof. Vlada Barbiča, ki nam je z veseljem odgovoril na naslednja vprašanja:
Za enostavno, a dovolj natančno meritev ORP in pH, potrebujemo ročni redoks meter, ki zmore meriti tudi pH. Nam lahko posredujete kak nasvet za nakup take naprave?
Instrumentov za omenjene meritve je več vrst. Najpreprostejši imajo merilnik in elektrodi vgrajeni v istem stojalu in so videti kot malce okornejše pisalo. Te dobimo že za kakih 80 eur. Enostavni merilniki, ki imajo ločene elektrode stanejo okoli 400 eur. Doma uporabljam tako napravo. Profesionalno opremljene aparature pa stanejo okoli 2.500 eur. Za natančnejše informacije se je potrebno obrniti na kakega domačega prodajalca elektronskih aparatov ali pobrskati po svetovnem spletu (ang. »redox meter«)
Kaj moramo še nabaviti, da bomo imeli vse, kar potrebujemo?
Ob nakupu instrumenta je dobro nabaviti tudi standarde in čistila, kot jih priporoča izdelovalec opreme. Standardi so tekočine, ki imajo stabilno vrednost ORP oz. pH. Z njimi pred vsako meritvijo preverimo, ali naprava meri prav. Po potrebi jo umerimo tako, da pustimo elektrodo v standardu in s pomočjo stikala dosežemo vrednost standarda.
Čistila potrebujemo za odstranjevanje sloja snovi, ki se pri merjenju lahko nabere na elektrodah in preprečuje tok elektronov. Po vsakem merjenju sicer elektrodo speremo s tekočo vodo, za temeljito čiščenje pa si nabavimo čistilno tekočino, ki jo priporoča proizvajalec elektrod. S standardom preverjamo tudi ali so elektrode dovolj čiste. Počasno reagiranje naprave v času merjenja je znak, da je elektroda verjetno umazana. Pri čiščenju moramo biti skrbni in temeljiti, saj onesnaženost lahko bistveno vpliva na točnost rezultatov in na življenjsko dobo elektrod, ki niso poceni (vsaka po cca. 100 eur).
Kako poteka običajen postopek merjenja ORP in rH?
Za pravilnost meritev je seveda potrebno upoštevati navodila proizvajalca opreme. Običajen postopek merjenja pa je preprost. Na voljo mora biti prostor, tekoča voda in nekaj čaš (kozarcev…) z vzorci. Elektrodo potopimo v tekočino in mešamo toliko časa, da se odčitana vrednost ustali. Potem jo speremo z vodo.
Pri nekaterih umetnih antioksidantih, ki jih dobimo v tabletah ali v prahu, je včasih merjenje problematično, saj se vsebovani vodik ne sprosti takoj… Kako izvedemo meritve v takem primeru?
Z merilniki, ki imajo sistem pH/mV in pripadajoči elektrodi je možno meriti vse vodne raztopine. Res pa je, da je za vsak antioksidant potrebno poznati čas, v katerem je njegova reduktivnost najvišja, pa tudi čas, v katerem njegova aktivnost še traja. V takem primeru je potrebno poznati protokol meritve proizvajalca antioksidanta. Pri nekaterih antioksidantih (npr. Mg FHES) je potrebno natančno določeno mešanje (določeno število vrtljajev na minuto), za kar potrebujemo magnetni mešalec.
Ali nam lahko nudite še kak nasvet?
Nekateri ročni merilci zmorejo meriti (poleg ORP in pH) tudi električno prevodnost. Tudi ta podatek je lahko koristen. Destilirana voda skoraj ni elektrićno prevodna. Če pijemo dovolj vode, bo električna prevodnost urina nizka, sicer pa visoka…
Najlepša hvala, prof. Barbič.
meritve
Pomemben kazalec antioksidantskega potenciala neke snovi je parcialni pritisk vodika (rH). Vrednosti rH pod 28 pomenijo antioksidantskost.
Kri mladih športnikov je precej antikosidantska (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Kot kažejo podatki v spodnji tabeli, je kri mladih športnikov precej antikosidantska (rH 22,5). Z leti se njena antioksidantskost zmanjšuje. Kri 40-50 let starih oseb ima rH 25. V njej je torej vsaj 100 krat manj antioksidantskega vodika kot v krvi mladostnikov, saj za enoto višji rH pomeni 10 krat manj aktivnega vodika v snovi. Klasični antioksidanti, kot sta vitamin C (rH 23) in beta karoten (rH 26), ne dosegajo antioksidantskosti krvi zdrave mladine. Precej več antioksidantskega vodika pa dobimo iz svežih sokov.
Še več pa ga dajejo Flanaganovi produkti, ki jih v splošnem imenujemo FHES (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica). Že prva inačica FHES – Microhydrin, ki je bila na voljo pred desetletjem, je dajala 10.000 krat več aktivnega vodika kot najboljši sveži sokovi. Sodobni Megahydrate dosega skrajne teoretično možne meje reduktivnosti (rH 1-2). Po meritvah dr. V. Barbiča je med vsemi Flanaganovimi produkti najbolj stabilen, saj oddaja vodik v vodo na najvišjih ravneh reduktivnosti več kot 24 ur po raztopitvi v njej.
Tabela: Reduktivnost (rH) nekaterih snovi
| beta karoten |
26 |
| kri in slina zdravih 40-50 let starih |
25 |
| C vitamin |
23 |
| kri in slina zdravih mladih športnikov |
22,5 |
| Hunza voda |
18 – 20 |
| sveži sokovi iz boil. prid. zelenjave |
13 -15 |
| sok pšeničnih bilk |
10 -12 |
| FHES – nekdanji Microhydrin |
5 |
| FHES (Mg) – nekdanji Active-H |
2,75 |
| FHES – Mega-H |
1 – 2 |
| FHES – MegaHydrate |
1 – 2 |
Ali je uživanje antioksidanta kot je MegaHydrate sploh varno?
Ko kritičen bralec opazuje podatke v sosednji tabeli, se upravičeno sprašuje, ali je uživanje tako ekstremno reduktivnih snovi, kot je MegaHdrate, varno in ali se telo morda ne poleni in proizvaja manj lastnih antioksidantov, ko ga hranimo s tako močnim antioksidantom? Takih namreč v naravi ni.
Najbolj prepričljiv pa se zdi znanstveni članek skupine tajvanskih strokovnjakov, ki se nanaša prav na uporabo MegaHydarta (Hsu et al., 2010). Na miših so preverili zelo velike odmerke MegaHydrata – tolikšne, kot bi odrasel človek užil 24 do 120 kapsul dnevno. Čeprav to večkratno presega priporočene odmerke (2-4 kapsule dnevno), niso ugotovili negativnih stranskih učinkov. Jetra mišk v poskusu so bila s tem bolj zavarovana pred učinki toksičnih snovi. Najbolj razveseljivo in presenetljivo pa je spoznanje, da se je delovanje lastnih antioksidantov organizma ob tem povečalo. MegaHydrate torej ne ošibi telesu lastnih obrabnih sposobnosti, pač pa jih okrepi.
Te ugotovitve tudi ponujajo odgovor na vprašanje, kakšna voda je za naše celice optimalna. Očitno to niso pitne vode, kakršne najdemo v naravi, pa tudi ne voda v najboljših svežih sokovi. Celice »želijo« čim bolj antioksidantsko vodo. Morda je bila taka voda na voljo v času, ko je nastajalo življenje na Zemlji. Danes pa nam je dosegljiva le s pomočjo umnega prizadevanja strokovnjakov, kakršen je dr. Patrick Flanagan.
Glavni vir: Hsu, Yu-Wen et al. (2010). Protective effects of silica hydride against carbon tetracloride-induced hapatoxicity in mice. Food an Chemical Toxology, 48:1644-1653.
(povzeto po Viru: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Avgust 2012, Novice za uporabnike FHES, MAP in NTC prehranskih dodatkov, Dr. Iztok Ostan)
