Celice stradajo

Opomba: Spodnji članek je še iz leta 2012 in nekoliko že zastarel, saj ne upošteva novejših dognanj in izkušenj. V članku opisani sistem prehranske pomoči je bil takrat še v razvoju in ga je dr.Iztok Ostan dokončno oblikoval šele leta 2013 v knjigi “Prijateljem najboljše! Sistem prehranske prve pomoči“.  Več o tem razvoju je pojasnjeno spodaj, če želite preskočiti na ta del, kliknite tukaj.

Originalni članek iz leta 2012: “Celice stradajo”

Večina prebivalcev sodobnega sveta na celični ravni dobesedno strada

»Večina prebivalcev sodobnega sveta na celični ravni dobesedno strada«, ugotavlja dr. Ron Meyers (2005:17). Naši krožniki so sicer obilno obloženi, a celicam manjka osnovnih gradnikov, da bi se pravilno regenerirale. V človeškem telesu jih vsak dan propade kar 140 milijard. Življenje je pač neka vrsta »kurjenja«, v katerem se »skurijo« tudi same celice. Najbolj se uničujejo celice v prebavnih organih: v ustni votlini jih je potrebno obnoviti po vsakem obroku, sluznica črevesja se obnovi v 2-3 dneh, celice v življenjsko pomembnih organih pa v 100 dneh (Meyers, 2005:10). Če celicam primanjkuje gradiv za popolno regeneracijo, se obnavljajo nepopolno – degenerirajo.

Posledice degeneracije so lahko vidne že v nekaj dneh.

Simptomi pomanjkanja hranil so npr. neustavljiva želja po določeni hrani, utrujenost, težave z zbranostjo, pozabljivost ali izguba spomina, težave s pozornostjo pri otrocih itd. Dr. Meyers jih imenuje mali b-ji (male bolezni – glej seznam 1).

Iz njih se razvijejo resne kronične degenerativne bolezni

Ker so to zelo pogoste vsakdanje težavice, se običajno z njimi ne ukvarjamo resno. A iz njih se razvijejo resne bolezni, smrtonosni veliki B-ji. To so kronične degenerativne bolezni kot so »rak, srčna obolenja, sladkorna bolezen, artritis in Alzheimerjeva bolezen« (Meyers, 2005:8). Seveda je pri resnih boleznih potrebna zdravniška pomoč, a če ne odpravimo pomanjkanja hranil, se bo degeneracija nadaljevala. Še bolje je, da poskrbimo za boljšo prehranjenost že pri prvih znakih celične podhranjenosti (malih b-jih).

Seznam 1: Simptomi celične podhranjenosti (mali B-ji)

  • Neustavljiva želja po hrani
  • Pomanjkanje seksualne želje
  • Stalna lakota
  • Kronično premalo želodčne kisline
  • Zmanjšana pozornost, težave z zbranostjo
  • Pogosti prehladi
  • Vzkipljivost
  • Dolgotrajne gripe
  • Utrujenost, pomanjkanje energije
  • Simptomi menopavze
  • Izčrpanost
  • Zviševanje telesne teže
  • Driska
  • Nihanje razpoloženja
  • Otrdelost sklepov
  • Akne
  • Glivična vnetja
  • Hiperaktivnost
  • Predmenstrualni sindrom
  • Izgubljanje spomina, pozabljivost
  • Menstrualne težave
  • Mišične bolečine
  • Suha koža
  • Slaba prebava

Vir: Meyers, Ron: Superživila za trajno zdravje. Ljubljana: samozaložba, 2005 (M.Gomsi)

Po dr. R. Meyersu je vsaka od navedenih težav znak, da celicam primanjkuje hranil. Higijenisti bi se morda z njim ne strinjali, saj sodijo znaki, ki sem jih zbral v levem stolpcu, tudi med simptome zastajanja strupov v telesu – toksemije. Dr. Batmanghelidj, avtor knjige, Telo kliče po vodi, bi morda oporekal tudi njim, saj se večina teh znakov pojavlja tudi ob dehidraciji celic. Dejansko pa so to različni vidiki istega pojava, katerih bistveni vir je podhranjenost celic. Zaradi nje opešajo izločala. Zato telo ne more pravočasno izločiti presnovnih odpadkov in se kopičijo v medceličnem prostoru.
Da bi telo zmanjšalo njihove negativne učinke, prečrpa v medcelični prostor vodo iz celic, ki postanejo dehidrirane (Ostan et al, 2001) . Zlasti za starejše in ošibele je zato pomembno, da se teh problemov lotijo najprej s skrbjo za prehranjenost celic in jo potem nadgradijo z povečanim pitjem vode in drugimi načini razstrupljanja.

In kaj pravzaprav manjka našim celicam?

Najpogosteje jim manjka rudnin in vitaminov. Strokovnjaki opozarjajo tudi na pomanjkanje fito snovi. Gre za več kot 1000 vrst snovi, ki jih vsebuje rastlinska hrana, katerih pomen za naš organizem ni še povsem proučen. Vse to vsebujeta zlasti sadje in zelenjava. Pogosto nam primanjkuje esencialnih maščobnih kislin (omega 6 in zlasti omega 3). Dobimo jih lahko iz rib, alg, lanenega semena, oreščkov ipd.

Med esencialna hranila sodijo tudi esencialne aminokisline – gradniki beljakovin. Dobimo jih iz mesa, jajc, mlečnih izdelkov, stročnic in druge rastlinske hrane.

Vse več je raziskav, ki kažejo, da so za optimalno prehranjenost potrebno poskrbeti še za probiotične bakterije (probiotična živila), aktivni vodik (dobimo ga npr. v svežem sadju in zelenjavi) in kisik (ne dobimo ga le z dihanjem, pač pa tudi z nekaterimi vrstami živil, kot sta sadje in zelenjava, ki povečujeta bazičnost organizma).

Zdi se, da se pomanjkanju mnogih omenjenih mikrohranil izognemo, če poskrbimo za zdravo in uravnoteženo prehrano, zlasti če povečamo količino užitega sadja in zelenjave, saj ga kar 97% ljudi v razvitem svetu užije premalo. Toda problem ni tako preprost. Celo tisti, ki se potrudijo in užijejo sadje in zelenjavo po 5 krat na dan, se morda ne bodo izognili vitaminsko-rudninski podhranjenosti. V običajnem sadju in zelenjavi teh snovi namreč primanjkuje.

Že leta 1936 je Senat ZDA sprejel dokument (št. 264), v katerem ugotavlja, da »kmetijski pridelki, namenjeni trgu, v resnici ne zagotavljajo dovolj rudnin za trdno zdravje« (Meyers, 2005). Bolje bi bilo, če bi uživali uravnoteženo biološko pridelano ali divjo hrano. S takimi živili so tisočletja uspešno živeli rodovi naših prednikov. A tudi taka prehran hrana ni optimalna. Zlasti v prejšnjih dveh številkah Aure sem posvetil veliko pozornosti dejstvu, da bitja nismo optimalno prilagojena niti na naravno hrano.

V živilih je na primer manj nekaterih snovi (npr. aktivnega vodika) kot je za naše telo optimalno, iz drugih pa je izkoristek snovi zelo nizek. Zato imajo celo zdravi in krepki, ki se ukvarjajo z intenzivnim fizičnim gibanjem probleme s prehranjenostjo, če uživajo le standardno zdravo prehrano. Še izrazitejši pa so problemi prehranjevanja z njo pri starejših in ošibelih, pri katerih je izkoristek hranil v prebavi še znižan. Prav slednjim je posvečena serija prispevkov z naslovom »prehranska prva pomoč«, ki se začenja.

Prehranska prva pomoč

Prva Pomoč
Prehranska Prva Pomoč je bogata s hranilnimi snovmi, hitro prebavljiva

Izčrpanemu posamezniku lahko pomagajo z različna prehranska sredstva.

  • Nekoč je na primer veljalo, da je za porodnico potrebno skuhati juhico;
  • zdravilci svetujejo ošibelim razne mešanice čajev ali sirupov;
  • dr. N. Walker si je od hude izčrpanosti ob obolenju jeter opomogel s korenčkovim sokom;
  • dr. R. Meyers pomaga ljudem s prehranskimi dodatki kot so dehidrirani zeleni sokovi, spirulina, FHES in kakovostni beljakovinski dodatki;
  • v bolnišnicah prehranjujejo nezavestne ali zelo izčrpane paciente s pomočjo infuzije

Sredstva za prehranjevaje v izčrpanosti so torej različna, toda za vse velja, da so bogata z nekaterimi hranilnimi snovmi in da so hitro prebavljiva. Pri infuziji celo povsem zaobidemo prebavo.

…treba je prehraniti celice

Vsa omenjena prehranska sredstva upoštevajo osnovno nalogo slehernega prehranjevanja: treba je prehraniti celice. Le-te ne potrebujejo celega živila, pač pa le hranila iz njega. Zanje je celostno živilo še neuporabno. Naloga prebave je, da živilo razgradi na sestavine, ki so za celico uporabne. Če tega telo ni zmožno dovolj učinkovito, je koristno, da s stiskanjem, kuhanje juhic in čajev ali z drugačnim postopkom pridobivanja izvlečkov dobimo živila, s pomočjo katerih se celice vendarle lahko nahranijo.

Nadgradnja standardne zdrave prehrane za športnike

Vrhunski športniki potrebujejo krepčilne napitke in dodatke

S tem problemom se srečujejo športniki, ki morajo za ohranitev zdravja in fizične kondicije užiti poleg običajne zdrave in uravnotežene hrane tudi krepčilne napitke in dodatke. Zanje le-ti niso prehranska prva pomoč, pač pa nadgradnja standardne zdrave prehrane (nadstandard).

 

Kaj pa pri starejših in šibkih?

Pri starejšem in šibkem pa ni moč doseči običajne dobre prehranjenosti s hrano, saj so tudi prebavila opešana: morda so slabši zobje, vsekakor pa so prebavni sokovi redkejši in šibkejši. Pri njih je pot k nadstandardni zdravi prehrani obrnjena: najprej poskrbimo za boljšo prehranjenost s hitro prebavljivimi prehransko bogatimi živili, ko se okrepi pa poskrbimo tudi za več sadja in zelenjave ter druge celostne hrane. Hitro prebavljiva, bogata živila so zanje dejansko »prehranska prva pomoč« – začetek poti uspešne regeneracije, ki je z običajnimi živili dolgotrajna ali pa celo nemogoča.

Kot rečeno, je sredstev in načinov prehranske prve pomoči veliko. Kako zase ali za svoje ošibele bližnje izbrati pravo pot? Možna sta dva pristopa:

a) Svetovanje za prehrano specializiranega strokovnjaka

To bi bilo najbolje. Dandanes je žal zagotovljeno le vrhunskim športnikom. Po tekmi jih testirajo s posebnimi napravami, izmerijo katerih hranil mu manjka in predpišejo po meri sestavljene hranilne napitke. Za druge je to še redkost. Gotovo pa se bo v bodočnosti optimizacija prehranjevanja vse bolj posluževala takih strokovnih pristopov, saj potrebe posameznikov niso enake.

Če le obstaja možnost stopimo po nasvet k takemu strokovnjaku. Predpisal bo pravo mero kakovostnih krepčil in spremljal njihovo učinkovanje.

b) Prehranska samopomoč

Če nimamo individualizirane pomoči strokovnjaka, se je dobro usmeriti na hitra živila, ki pokrivajo širok spekter prehranskih potreb in so preverjeno prehransko bogata. Tako imamo večjo verjetnost, da bomo zapolnili svoje prehranske primanjkljaje. Toda, kako izbrati taka prehranska sredstva, saj je inačic veliko.

Obstaja več sistemov prehranske prve (samo)pomoči. Mnogi ponudniki prehranskih dodatkov imajo svoje sisteme in svoja prehranska sredstva. Pametno je pred odločitvijo zanje preveriti njihovo varnost in učinkovitost na osnovi neodvisnih študij.

V zadnjih 15 letih sem osebno uporabljal sisteme dr. Walkerja in Ann Wigmore, ki sta razdelala svoja sistema pomoči s svežimi sokovi, pa prehranska dopolnila, ki jih je v svoji knjižici priporočal dr. Meyers. Do danes sem tako oblikoval svoj sistem prehranske prve (samo)pomoči za stare in ošibele, ki vključuje tudi sodobnejša prehranska sredstva.

Hvaležen sem uredništvu revije Aura za povabilo, da ga predstavim.

Načela in faze moje prehranske prve pomoči za starejše in ošibele

Ne poznam prehranskih sredstev, ki bi zapolnila vse običajne prehranske primanjkljaje starejših in ošibelih. Potrebno je poseči po več prehranskih sredstvih in jih pravilno kombinirati. Varno je, če se pri tem ravnamo po načelu postopnosti. Začnemo z enim prehranskim dodatkom in opazujemo, kako učinkuje, prilagajamo odmerek… V času od enega do nekaj tednov se telo praviloma privadi nanj, počutje pa izboljša in stabilizira. Potem preidemo v naslednjo fazo – dodamo še eno prehransko sredstvo.

Vrstni red postopnega uvajanja prehranskih sredstev uravnavamo po načelu »Najprej nahrani, nato očisti!«. Če začnemo s prehranskimi sredstvi, ki so močna razstrupljevala (antioksidanti), se lahko zgodi, da se počutje sprva poslabša (kriza razstrupljanja). Strupi se sprostijo iz tkiv v kri, a iz telesa ne morejo, ker so izločala šibka. Zato je bolje, da začnemo s hranili, ki okrepijo organizem. To je varneje.

Pri določanju vrstnega upoštevam tudi načelo »Najprej pomembnejša hraniva, nato manj pomembna!«.
Tako sem oblikoval štiri sklope prehranskih sredstev, od katerih vsak zapolnjuje specifične potrebe po hranilih. Čeprav je možen trudi drugačen vrstni red, se pri starejših in ošibelih večinoma pokaže kot najboljše naslednje zaporedje:

1. faza: Optimizacija beljakovinske prehrane z MAP

Kar 60 % trdne snovi vsake celice so beljakovine, starejšim in ošibelim pa jih zelo primanjkuje. Z idealnimi beljakovinami MAP ne spodbudimo intenzivnega razstrupljanja, pač pa poskrbimo za okrepitev celic, tkiv in organov.

Običajno je v posameznih fazah tega sistema možnih več alternativ: cenejša ali dražja prehranska sredstva, taka, ki jih pripravimo sami ali kupimo. Le pri prvi ne poznam ustreznega nadomestka za MAP.

2. faza: Živi sokovi in žive vode +

Kar 70 % vsebine naših celic je voda, ki mora biti antioksidantska – »živa«. V ošibelosti in starosti izgublja antioksidantske lastnosti, kar vodi v razvoj degenerativnih boleznih. Starejšemu bi jih bilo dobro ponuditi čim prej, a pri ošibelem lahko povzročijo začetne krize razstrupljanja. Da se jim izognemo, je zato bolje telo najprej okrepiti z MAP. Izbiramo lahko med svežimi zelenjavnimi in sadnimi sokovi, sokom pšeničnih bilk, ionizirano vodo in s FHES oživljeno vodo (pri slednjih dveh dodamo modrozelene alge, da telesu dodamo tudi rudnine, vitamine, fito snovi in esencialne maščobne kisline).

3. faza: Uravnoteženje črevesne flore

Starejši in ošibeli imajo še bolj načeto črevesno floro kot mladi. Zaradi tega je izkoristek hranil iz običajne hrane manjši, imunski sistem bolj ogrožan, primanjkuje jim hormonov in encimov, ki jih za naš organizem proizvajajo dobre bakterije. Potrebno je redno uživati probiotična živila in s tem zagotavljati fiziološko osnovo prebavljanja. Dr. G. Schmitt celo priporoča, da začnemo izboljšanje svoje prehranjenosti prav s probiotiki. Tudi ta pot je smiselna. V mojem sistemu so tri variante učinkovitih probiotikov: kefir na vodi, ki si ga pripravljamo sami, EM probiotik in NTC probiotiki (Basik, domača priprava NTC jogurta).

4. faza: Izpopolnitev celične prehrane

V drugi fazi smo organizmu priskrbeli tudi nekaj rudnin, vitaminov in maščobnih kislin, pa tudi v bazotvornih snoveh skritega kisika – a le za silo. V četrti fazi optimiziramo tudi zadovoljevanje teh potreb. Posežemo na primer po dehidriranih zelenih sokovih, lanenem ali ribjem olju, ali pa po kompletu NTC dodatkov (Basik, Oksi, Restore, NTC Omega 3), pri katerih sta izkoristek hranil in njihova uravnoteženost večja.

Vsaka od teh faz prispeva k trdnejšemu zdravju. V naslednjih prispevkih bom postopoma predstavil njihove učinke in praktične napotke zanje. Čeprav sem vsa ta leta težil k iskanju najboljših prehranskih sredstev, pa si ne domišljam, da je ta sistem najboljši možen. Z novimi znanji bodo prišle tudi nove prehranske rešitve. A ta sistem je do sedaj pomagal marsikomu in upam, da bo še komu.

Da ne končamo na porciji zdroba
Da ne končamo na porciji zdroba…

Starejši težko prebavljajo celostno hrano. Vse bolj se izogibajo čvrstemu sadju in zelenjavi, pa težko prebavljivim a hranilnim stročnicam, jajcem ipd. Mnogi zmorejo slednjič užiti le lahko prebavljive, a prehransko revne ogljikove hidrate. Telo postane skrajno podhranjeno in šibko.

Temu se izognemo tako, da obogatimo jedilnik z lahko prebavljivimi, a bogatimi »zdravimi hitrimi živili« (svežimi sokovi, izvlečki iz rastlin, kakovostnimi prehranskimi dodatki).

Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan

Literatura
Vir: Meyers, Ron: Superživila za trajno zdravje. Ljubljana: samozaložba, 2005
Januar 2012, za Auro št. 270 (dopolnjena verzija)


POMEMBNO! Sistem prehranske prve pomoči je od leta 2013 dopolnjen in nadgrajen

Za poznavanje celične podhranjenosti je bilo prelomno leto 1996. Takrat je Dr. Iztok Ostan začel doma gojiti pšenično bilje in pripravljati iz njega sok, ki so ga uživali tudi njegovi bližnji. Pred tem je menil, da je glavni problem naših celic toksičnost in da je za njihovo razstrupljanje pomembno poskrbeti, da iz hrane izločimo nekatera težka živila, uživamo pa čim bolj presno hrano, se postimo, pijemo dovolj vode …

Pri ostarelih, ki so uživali samo sok pšeničnih bilk, pa je prišlo do izjemnega izboljšanja počutja samo s pitjem soka, brez omejevanja užitih živil. Sok pšeničnih bilk je izjemno bogat z antioksidanti, rudninami, ima vse esencialne aminokisline. Ima praktično vsa esencialna hraniva “v enem”. Tu je nastal njegov miselni obrat: Glavni problem celic je njihova podhranjenost. Če jo zmanjšamo, se tudi toksemija zmanjša, počutje pa je boljše. To je potrdila tudi knjižica dr. Meyersa, ki je omenjena v članku.

Sok pšeničnih bilk pa nima vseh hranil v idealni količini in razmerjih. Dr.Iztok Ostan z njim ni ozdravel, je pa ozdravel s FHES, ki je po antioksidantski moči vsaj 10.000 močnejši od soka pšeničnih bilk. S sokom pšeničnih bilk ni zmogel okrepiti svoje mišične mase, ki mu jo je dolga bolezen pobrala, je pa to uspel z OKA.

Sok pšeničnih bilk ne odpravi smrdenja blata, kar pa je uspel kasneje odpraviti z bio probiotikom EM pa tudi z s probiotiki NTC. Sok pšeničnih bilk nima vseh rudnin in vitaminov v idealnem razmerju, kar naj bi zagotavljali produkti NTC. Poleg tega je sok pšeničnih bilk težko pripravljati. Tako je leta 2012 oblikoval sistem, ki je imel 4 faze, kot je opisano v zgornjem članku.

V tistem času so se nabirale izkušnje z uporabo NTC dodatkov. Opazil je, da ljudje, ki uživajo OKA, FHES in bio probiotik EM, z dodajanje NTC dodatkov večinoma niso doživeli znatnega izboljšanja počutja. Poleg tega so precej dragi. Bio probiotik EM se je izkazal kot najcenejše sredstvo za odpravo neprijentnega vonja blata. Tako je iz sistema črtal NTC dodatke.

S tem je prehransko pomoč skrčil na 3 faze, jo znatno pocenil, učinkovitost pa se ni občutno zmanjšala. Tako je sistem dostopen širšemu krogu ljudi. Za zagotavljanje mineralov in vitaminov je za prvo pomoč dovolj, da užijemo dovolj sadja in zelenjave ali pa kako modrozeleno algo (spirulino, klorelo), ki ima tudi nekaj omega 3 maščob. Čas je tudi pokazal, da je tveganja kriz razstrupljanja manj, če v drugi fazi uživamo bio probiotik EM, v tretji pa FHES (ki najbolj razstruplja).

Minilo je že več kot 8 let od objave knjižice Prijateljem najboljše!, v katerem je bil prvič objavljen sedanji sistem prehranske prve pomoči dr.Iztoka Ostana. Leta 2015 je bil objavljen tudi v reviji Narava zdravi, stotine nabranih izkušenj z njim pa nakazujejo, da je učinkovit tudi pri raznih boleznih. Uporaben je tudi kot razstrupljevalni sistem, kar smo preverili z enomesečnim poskusom na 19 prostovoljcih (glejte članek: https://iztokostan.com/clanek/varno-razstrupljanje-celo-v-zrelih-letih/).


Kategorije: Prehranska Prva Pomoč.

Komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.