Leta 2000 je gospa H. pričakovala otroka. Nosečnost je lepo prenašala, a malo jo le vendarle skrbelo. Bilo ji je 39 let in je bila noseča prvič.
Poskušala se je okrepiti s sokom pšeničnih bilk, pa ji je pri tem postajalo slabo in ga je zato opustila. Zadnji mesec nosečnosti pa se je opogumila in začela uživati vodo, oživljeno z mineralnim prahom FHES. Rodila je punčko, ki je bila zelo vitalna (APGAR 10/10). V času dojenja je nadaljevala z uživanjem FHES. Mleka je imela dovolj in kljub temu, da je bilo spanje zaradi dojenja okrnjeno, ni čutila posebne utrujenosti.
Potem pa je za nekaj časa zmanjkalo FHES. Takrat smo ga dobivali iz tujine in se je zataknilo pri dobavi. Šele takrat se je pojavila običajna utrujenost, ki je pogosta pri doječih materah. Ko je spet začela uživati FHES, je bila spet čila.
Ko je kdo od naših najbližjih izčrpan od prebolele težke bolezni ali pa mu pešajo moči zaradi starosti, običajno pohitimo v zeliščno lekarno ali trgovino z zdravo hrano in poiščemo kaj krepčilnega. Navadno so to kaki čaji, zeliščni pripravki, alge spirulina ali hlorela, kapsule z omega 3 kislinami in podobno. V bistvu iščemo živila, ki so bogata z vitamini, minerali in esencialnimi maščobnimi kislinami. Tudi mi posežemo v takem primeru po kakem živilu, bogatem s temi hranilnimi snovmi, saj so steber zdrave prehrane. Pa vendar to ni naša glavna skrb, ko gre za zelo izčrpane. Rudnine (ionizirane) in esencialne maščobne kisline (oz. vsi fosfolipidi) namreč tvorijo le 4% vsebine naših celic (Alberts et al. 1994:90). Ko ostarimo se poslabša presnova vseh hranil in osiromašijo se tudi druge celične strukture (slika 1).
Bistvo našega sistema učinkovite prehranske pomoči za starejši in ošibele je, da čim bolje poskrbimo za omenjene ‘druge’ sestavine celic, saj imajo še večjo težo kot vitamini, minerali in esencialne maščobne kisline. V dosedanjih 14 prispevkih sem natančneje opisal naš sistem prehranske prve pomoči. Verjamem pa, da je marsikateri bralec v množici člankov že izgubil rdečo nit. Zato sem napisal sestavek, ki povzema uporabo najbolj krepilnih sredstev iz našega sistema prehranske prve pomoči. Prav take si namreč želimo, ko opeša kdo od naših najdražjih.
Ali smo lahko tudi v jeseni življenja vitalni?
Slika 1: Kljub trudu v starosti presnovne funkcije pešajo
»Vemo, da se vse telesne funkcije z leti upočasnijo. Zmanjša se vsrkavanje koristnih hranil v prebavilih, izločanje pomembnih hormonov ter ustvarjanje nove kostne in mišične mase. Prav tako se zmanjša proizvodnja nevfrotransmiterjev v sinapsah, zato pešata spomin in koncentracija ter kognitivne funkcije. Zniža e učinkovitost encimskih sistemov za proizvodnjo energije v naših celicah in ustvarjanje telesnih antioksidantov (…)« (Radetič, 2012). Kljub skrbi za zdravo in uravnoteženo prehrano in telesni aktivnosti, telo ne zmore optimalno izkoristiti užitih hranil. Z izbranimi živili, ki so bogata s hranili in so hitro presnovljiva, organizmu pomagamo, da ostaja čil, dalj časa mladosten in da se učinkoviteje zoperstavlja nevarnostim bolezni, ki so v starosti pogostejše.
Zakaj potrebujemo na jesen življenja bolj krepilno hrano
S starostjo opešajo sestavine organizma, ki imajo ključen pomen za njegovo delovanje: beljakovinski sistemi, kakovost vode v celicah in črevesna flora:
Beljakovine sestavljajo 18% naše celice, to je kar 4,5 krat več kot je v njej rudnin in fosfolipidov. Ko smo mladi in krepki, uspemo pridobiti iz beljakovinskih živih dovolj aminokislin – gradnikov beljakovin. Z leti pa začne ta vir presihati. Po 45. letu raven solne kisline v želodcu pade, zaradi tega pepsin in drugi encimi, zadolženi za prebavo beljakovin, ne delujejo več dovolj učinkovito. Opešajo pa tudi jetra in ledvice.
Sedemdeset let star zdrav človek ima v teh dveh organih le 30% števila celic, ki jih je imel pri tridesetih. To postane v starosti kritično. V nobeni hrani namreč ni sestava esencialnih aminokislin (tistih, ki jih moramo dobiti s hrano) idealna za naše potrebe. Zaradi tega je v celicah izkoristek aminokislin nizek, ne višji od 48%. To pomeni, da večino aminokislin telo razgradi (katabolizira) in pretvori v dušične odpadke, ki zelo obremenjujejo jetra in ledvice.
Za zdravega mladostnika to ni problem, pri starejšem pa se zaradi znižanja zmogljivosti jeter in ledvic ob normalnem beljakovinskem obroku poveča raven dušičnih odpadkov v krvi (B.U.N. Blood Urea Nitrogen). Starejši se ob tem ne počuti dobro,zato praviloma zmanjša količino beljakovin v prehrani in postane beljakovinsko podhranjen. Tega problema ne moremo rešiti z običajnimi beljakovinskimi živili. Potrebujemo živila, ki imajo mnogo višji (anabolni) izkoristek in tvorijo malo dušičnih odpadkov.
Največja sestavina naših celic je voda (70%). Ta mora biti antioksidantska (rH nižji od 28). Žal pa se ta njena lastnost s staranjem bistveno slabša. Pri 50 letih (rH 25) je že vsaj stokrat antioksidantsko šibkejša kot pri mladih športnikih (rH 22,5). Da ublažimo to dekadenco, je potrebno uživati »živo vodo« – antioksidantske napitke, ki imajo med drugim čim nižji rH.
Tretji, nič manj pomemben del našega organizma je črevesna flora. V črevesju imamo kar 10 krat več mikrobov, kot je vseh naših celic. Površina črevesja je kar 150 krat večja od površine naše kože. Predstavlja torej največji in najbolj ranljiv stik telesa z okoljem. Dobra črevesna flora bi morala površino našega telesa ogrinjati kot varovalni plašč in nas z antioksidanti varovati pred slabimi bakterijami, ki proizvajajo strupe. Po 45. letu starosti pa, kot rečeno, je v želodcu upada kislost, kar omogoča škodljivim mikrobom večje vdiranje skozenj v črevesje. Slabe bakterije na starost bolj prevladujejo nad dobrimi kot v mladosti. Blato še bolj smrdi, kar je znak vsesplošnih slabih vplivov iz črevesja. Potrebno je vsakodnevno uživanje probiotikov, ki učinkovito odpravljajo gnitje v črevesju in s tem neprijeten vonj blata.
Naše potrebe po izbrani hrani se podobno se povečajo, ko ošibimo zaradi drugih vzrokov.
Trije stebri sistema »Prijateljem najboljše!«
Pri prehranski prvi pomoči poskušamo zadovoljiti predvsem omenjene tri potrebe. Kot sem že opisal, je pri tem na voljo več vrst živil. V sistemu »Prijateljem najboljše« pa sem združil (po mojem védenju) najkvalitetnejša. Stebri sistema Prijateljem najboljše so naslednja živila:
– Beljakovine MAP (Master Amino Acid Pattern), idealno beljakovinsko živilo za človeka, saj zagotavljajo 99% anabolni izkoristek (Ostan 2012a).
– Voda, oživljena z mineralnim prahom FHES (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica), s katerim voda doseže skrajne meje antioksidantskosti (rH 0-1). Z njim ustvarjamo vodo, kakršno pijejo v himalajski dolini Hunza, znani po stoletnikih (Ostan 2012b).
– Probiotični napitek EM (Effective Microorganisms), ki odpravi neprijeten vonj blata v nekaj dneh (Ostan 2012c).
Za prvi dve živili sem se zlahka odločil, saj sta znanstveno preverjena svetovni vrh kakovosti. Probiotik EM, tako kot večina probiotičnih živil, nima znanstvenih študij o svojih fizioloških učinkih. Morda obstajajo še bolj učinkoviti probiotiki, a je za sedaj najboljši, kar jih poznam in sem jih preizkusil. Je preverjeno biološko proizveden, vsaka serija pa ima potrošniku dosegljiv certifikat o vsebnosti sevov (ob ustekleničenju vsaj 100 milijonov na ml), kar pri mnogih probiotičnih živilih še ni običaj. Vsa tri živila so varna.
S temi živili ne zadostimo potrebam po vitaminih, mineralih, esencialnih maščobnih kislinah in vlakninah. Kako poskrbimo tudi zanje, bom opisal več v naslednjih prispevkih. A usmerimo sedaj pozornost na omenjene tri glavne prehranske stebre v sistemu »Prijateljem najboljše«. Spoznali smoi smo, da z njimi zapolnimo tri glavne prehranske praznine ošibelega organizma. Pa je res tako pomembno, da jih zapolnimo?
Sinergija uživanja treh glavnih živil prehranske prve pomoči
Ko imamo kakšno težavo, pričakujemo, da bomo s kakim posameznim užitim sredstvom odpravili problem. To morda lahko pričakujemo od zdravila. Tu pa govorimo o krepilni hrani. Nihče ne pričakuje, da se bo najedel le s sirom. Potreben je tudi kruh, pa jabolko in še kaj. Potrebna je raznovrstna hrana, saj vsako živilo krepi le del strukture organizma. Tako je tudi z živili v sistemu »Prijateljem najboljše!«. Vsako od njih je že kot posamezno učinkovito, če pa uživamo vse, nastane še sinergija njihovega delovanja, saj se medsebojno dopolnjujejo. Naj to ponazorim na nekaj primerih težav šibkih in ostarelih:
Pomanjkanje energije
Ko ostarimo se nam zmanjšuje življenjska energija. Eden od vzrokov za to je pomanjkanje beljakovin v celici. V njej proizvajajo energijo (ATP) mitohondriji, ki so po svoji strukturi beljakovinsko zelo zahtevni. V običajnih opnah celic je približno 50% beljakovin, v notranji opni mitohondrija pa kar 80% (Halliwell, Gutteridge, 2005:285). Mitohondriji so v bistvu samostojna bitja, ki bivajo v naših celicah. Imajo svoj DNK in se samostojno razmnožujejo. Za njihovo namnožitev pa očitno potrebujemo dovolj beljakovin, ki pa jih starejšemu primanjkuje, ker jih ne more učinkovito presnoviti. Če jih použijemo z beljakovinami MAP, sicer ne vnesemo v organizem dodatnih kalorij, a celice lahko proizvedejo dodatne mitohondrije – dodatne »peči« za proizvodnjo energije. Zato mnogi ob uživanju MAP začutijo več psihične in fizične energije.
Tudi mineralni prah FHES ne vnaša v telo dodatnih kalorij, pa vendar mnogi občutijo povečanje energije. Dokazano je, da se z uživanjem FHES poveča učinkovitost proizvodnje energije. Ob enaki količini glukoze (»drv«) celice proizvedejo do 5 krat več energije (ATP). Koencim NADH, ki ima pomembno vlogo na začetku procesa proizvodnje ATP v mitohondrijih, je namreč antioksidanstko zelo zahteven (rH 10,2). Če uživamo s FHES oživljeno vodo, nastane zelo antikosidantsko okolje v celici in tako olajšamo delo »kurjaču« – koencimu NADH in celotnemu mitohondrijskemu procesu (Ostan 2012b).
Z uživanjem MAP in FHES torej že močno prispevamo k večji energiji; a če pustimo črevesje zanemarjeno, nam vsak dan vdirajo v organizem strupi, ki jih proizvaja slaba črevesna flora. Ta zmanjšuje antioksidantskost v celicah in s tem upočasni proizvodnjo energije. Dokazano je, da je kronična utrujenost pogosto povezana z delovanjem škodljivih bakterij (Galland, 2011). Dobre bakterije pomagajo razgrajevati hrano na dovolj majhne delčke, da preidejo skozi steno črevesja v kri. Tako povečajo količino hrane, ki je v celicah na voljo za proizvodnjo energije. Zunanji znak tega procesa je odprava smrdenja blata; to učinkovito uspeva probiotikom EM.
Ošibelost zaradi obolenj ožilja in srca
Zaradi posledic obolenj srca in ožilja umre v razvitem svetu največ ljudi; v Sloveniji 39,5% prebivalstva. Če smo izčrpani zaradi posledic takih zdravstvenih težav, se lahko okrepimo s kombiniranjem MAP, učinkovitih probiotikov in žive vode. Poglejmo, zakaj.
Pri obolenjih srca in ožilja je praviloma zmanjšana pretočnost žil, srce pa opešano. Srce se tako zelo muči pri potiskanju krvi skozi žile. Dokazano je, da beljakovine MAP pomagajo okrepiti srce pri srčni insuficienci (Fidone 2001).
Tudi uživanje dovolj probiotikov koristi pri preprečevanju težav s srcem in ožiljem. Eden izmed najpomembnejših kazalcev tveganja bolezni srca in ožilja je visoka raven holesterola, zlasti »slabega« LDL holesterola in trigliceridov (AHA, 2005). V preizkusih na živalih so ugotovili, da mlečnokislinske bakterije bistveno znižajo raven celokupnega in »slabega« LDL holesterola, zvišujejo pa raven »dobrega« HDL holesterola (Lee et al. 2009).
Do podobne ugotovitve so prišli znanstveniki pri poizkusih s FHES na miših (Hsu et al., 2010). Ugotovili so , da je uživanje FHES »znatno znižalo visoke ravni (…) trigliceridov in holesterola v krvi (…)«.
Lastna izkušnja
Teh nekaj pozitivnih učinkov pomembnih hranil smo povzeli iz strokovne literature. Kaj pa izkušnje? Sam sem začel uporabljati FHES (skupaj s spirulino) leta 1998. Kot sem že zapisal, so se mi v dveh letih in pol njegovega uživanja povsem pozdravila kronično obolela jetra in trebušna slinavka. Po letu 2001 sem v prehrano vključil MAP in se vidno okrepil. Pregled je pokazal regeneracijo/izboljšanje vseh organov. Od leta 2011 intenzivno uživam tudi probiotik EM v meri, ki zagotavlja neagresiven vonj blata. Lani (v tujini) in letos (doma) sem prestal temeljita pregleda splošnega zdravstvenega stanja. Rezultati so bili na zavidljivo visoki ravni.
Naj to ponazorim kar na primeru celokupnega holesterola.
Dr. C. T. Campbell je v svoji znameniti Kitajski študiji pokazal, da je celokupni holesterol najpomembnejši kazalec tveganja bolezni srca in ožilja, pa tudi raka. Normalne vrednosti celokupnega holesterola so do ravni 5,2. V ZDA je celokupni holesterol v povprečju višji (5,6), obolelost za rakom in boleznimi srca in ožilja pa visoka (Campbell 2006). Tudi v Sloveniji ima več kot polovica ljudi raven holesterola nad 5,2 (Ostan, 2012a), za rakom in boleznimi srca in ožilja pa umre več kot 70% prebivalstva (Poljšak, 2012). Varno območje pred boleznimi srca in ožilja je pri celokupnem holesterolu 4,0 in manj. Poljedelski Kitajci, ki uživajo svojo tradicionalno, skoraj vegansko hrano, imajo v povprečju celokupni holesterol zelo nizek – 3,3. Ta raven velja tudi za merilo zglednosti na področju prehrane, ki varuje pred rakom in obolenji srca in ožilja. V Kitajski študiji so namreč pokazali, da je veganska hrana močan dejavnik nizkega holesterola (Campbell 2006).
Sam nisem vegan, čeprav, prav na osnovi spoznanj iz omenjenih študij, omejujem uživanje živalskih beljakovin. Kljub temu sem imel v preteklem desetletju celokupni holesterol le 4,0, kar je zelo dobro. Domnevam, da je k temu precej prispevalo uživanje FHES (ga znižuje). Zadnje poldrugo leto pa uživam tudi probiotike EM, ki naj bi dodatno zniževali holesterol (kot vse vrste učinkovitih probiotikov). Pri zadnjem pregledu pred dobrim mesecem so ugotovili, da je moj celokupni holesterol padel na raven 3,1, kar je nižje od ravni veganskih Kitajcev.
Trimesečni program okrepitve po sistemu »Prijateljem najboljše!«
Če postopoma dodajamo v svoj jedilnik izbrana živila, lahko opazujemo, kako vsako posamezno živilo vpliva na naše počutje. Tako lahko nadzorujemo in primerno uravnavamo proces okrepitve. Program je namenjen zdravim starejšim in ošibelim, ki se želijo okrepiti. Pri bolnih je potreben nasvet zdravnika.
Prva faza (2-3 tedni)
Od 5 do 8 tablet MAP na dan. Zaužijemo jih v dveh obrokih: denimo 3-4 zjutraj in 2-4 zvečer; lahko ob obroku hrane ali na prazen želodec.
Druga faza (2 tedna)
– Uživamo po 5-8 tablet MAP na dan (tako kot v prvi fazi). Če zaradi omejitev finančnih sredstev to ni mogoče, uživajmo vsaj po 3 tablete na dan (denimo zjutraj). Odmerek 5 do 8 tablet na dan pa daje boljše regenerativne učinke.
– Uživamo probiotik EM v količini, ki odpravi neprijeten vonj blata. Pri mešani prehrani to dosežemo v nekaj dneh pri količini 0,3 do 0,5 dl napitka dnevno. Lahko ga užijemo večkrat na dan, najbolje pred obrokom s svežim gostim sokom (vlaknine so hrana za dobre bakterije). Prvi odmerek (npr. 0,3 dl) popijemo zjutraj skupaj z MAP, drugega pa pred kosilom, razredčenega z vodo ali s sokom. Po potrebi to storimo še zvečer (lahko skupaj z MAP).
Tretja faza (vsaj 2 meseca)
– Ohranimo uživanje MAP kot v drugi fazi.
– Ohranimo uživanje probiotika EM vsaj v količini, ki zagotavlja neagresiven vonj blata. To običajno uspemo pri odmerku 0,3 dl dnevno, pri vegetarijanski hrani pa še z manjšo količino.
– Uživamo 2 do 4 kapsule FHES na dan. Denimo 1 kapsulo zjutraj z MAP in probiotikom EM, 1 kapsulo pred kosilom (lahko s probiotikom EM). Bolje je, če užijemo po 4 kapsule na dan (1 zjutraj, 2 pred kosilom, 1 zvečer).
– Opoldanski odmerek užijemo skupaj s spirulino ali kako drugo modrozeleno algo (hlorela, AFA) v dnevnem odmerku, ki ga priporoča proizvajalec. Na trgu obstajajo tudi različne mešanice modrozelenih alg in drugih zelenih živil (dehidriranega soka pšeničnih bilk, ječmena itd). Imenujemo jih zelena superživila. S tem zagotavljamo organizmu tudi esencialne maščobne kisline, vitamine, dodatne rudnine in nekaj vlaknin.
Dr. Iztok Ostan Dopolnjena verzija članka, objavljenega v reviji Aura št. 284, april 2013
Gospod N. je bil po enajstih letih izključno surove veganske hrane lansko jesen zelo šibak. Na delovnem mestu se je zgrudil. Z rešilcem so ga odpeljali v bolnišnico. Pregled krvi in urina ni pokazal bolezenskih znakov, le vrednosti rudnin so bile prenizke. Ko me je poklical, sem mu povedal, da je raziskava med presnojedci pri večini pokazala podhranjenost.
Kritično pomanjkanje beljakovin se kaže tudi v pomanjkanju prebavnih encimov. Tako kot gospod N. sem namreč tudi jaz že pri svojem prvem presnojedskem poskusu pred 25 leti ugotovil, da je izčrpano telo postalo nezmožno normalno prebavljati preprosta toplotno obdelana živila kot je na primer kruh. Gospod N. tako ni več vedel, kako bi si pomagal: surova prehrana ga je izčrpavala, pri uživanju kuhane pa je imel občutne prebavne težave.
Svetoval sem mu, naj se najprej okrepi z MAP. Začel je uživati po 5 tablet dnevno. Po letih, ko ga je stalno mrazilo, kar je tipično za presnojedce, je začutil toploto v telesu. Najbolj ga je navduševalo, da je lahko globlje dihal in čutil blagodejnost zraka. Čudilo pa ga je, da je bil urin ob užitju MAP sprva bolj temnorumene barve, a kmalu se je normaliziral, moči pa so se mu iz tedna v teden postopoma vračale.
Kruh izčrpano telo težko prebavi.
Pomanjkanje esencialnih hranil lahko nastane zaradi raznih vzrokov: zaradi starosti, prestane bolezni (o tem smo pisali v prejšnji številki Aure) ali pa zaradi nezdrave prehrane. To je zelo običajen pojav, saj se v zahodnem svetu manj kot 3% prebivalstva prehranjuje v skladu z uradnimi prehranskimi priporočili (Milton 1998).
V prevladujoči nezdravi zahodnjaški prehrani je beljakovin dovolj, povsem drugače pa je v običajni prehrani vegetarijancev. Tudi vegetarijanska prehrana je lahko uravnotežena, vendar ji običajno primanjkuje beljakovin. Kot je pokazalo analiza krvi gospoda N., običajni testi velikokrat tega ne pokažejo. Dr. Minkoff opozarja, da beljakovinsko podhranjenost vegetarijancev odkrijejo s testi na globlji serumski ravni (Minkoff, 2006). Takoje zanje primerno, da proces okrepitve začnejo z uživanjem MAP.
Koliko beljakovinskih živil bi morali užiti?
Strokovnjaki ugotavljajo, da bi morala odrasla oseba ob normalni telesni aktivnosti užiti od 0,8 g (pri jajcih in mesu) do 1,0 g (pri drugih popolnih beljakovinskih živilih) bruto beljakovin na kg idealne telesne teže. Naj praktično ponazorim te potrebe za gospoda N. Visok je 183 cm. Če bi užival tudi živalske beljakovine, bi si dnevne potrebne po beljakovinah dadostil z eno od naslednjih količin živil: 7 srednje velikih jajc, ali 288 g mesa, ali 514 g svežega sira, ali 240 g trdega sira (ementala, edamca).
Če bi bil veganec, ki uživa tudi toplotno obdelano hrano, bi si potrebne beljakovine pridobil iz 360 g suhega fižola, ali 300 g suhe leče ali 189 g suhe soje. Ko se ta živila napojijo z vodo (npr. pri kuhanju), njihova masa znatno naraste. Sveže soje bi namreč potrebovali 900 g dnevno, tofuja pa kar 1.029 g dnevno. Takšne dnevne količine stročnic je seveda težko užiti in prebaviti..
Veganski presnojedec bi si teoretično lahko zagotovil potrebne beljakovine z uživanjem mešane zelenjave in namočenih/kaljenih žit, toda potrebno bi jih bilo kar 2.057 g dnevno. Večinoma pa so presnojedci pretežno uživalci sadja, ki je praktično beljakovinsko prazna hrana (INRC 2000). Huda beljakovinska podhranjenost je tu praktično neizbežna.
Toksemija presnojedcev in drugih zelo izčrpanih
Pomanjkanje beljakovin ima veliko posledic. Ena od njih je tudi zastajanje strupov v telesu – toksemija. To se zdi na prvi pogled čudno, saj je pretežno sadna hrana zelo »čista«. V celični presnovi ne tvori veliko odpadnih snovi. A kot je pojasnil že dr. Tilden, odkritelj problema toksemije (1926/1981), glavni vzrok toksemije niso odpadne snovi in strupi v hrani, pač pa ošibitev izločal.
Skrajno veganstvo lahko telo izčrpa
Za krepak katerikoli organ je potrebno dovolj celic. Kar 60 % trdne snovi običajne celice pa tvorijo beljakovine. Če uživamo premalo beljakovin, organi zgubljajo svoje celice. Zaradi njihovega pomanjkanja telo izgubi celo do 0,6 kg celic dnevno. Vsi organi postopoma šibijo, vključno z organi izločanja, kot so pljuča, ledvica, jetra, koža in debelo črevo. Slednjič postanejo tako šibki, da organizem ni zmožen sproti izločati niti tiste majhne količine strupov, ki nastaja pri pretežno sadni hrani. Strupi se začnejo nabirati in toksemija se povečuje.
Temen urin, ki ga je gospod N. sprva zaznal ob uživanja MAP, ni bil zaradi morebitnega nepresnovljenega MAP. Ta ne tvori v presnovi nikakršnih odpadkov (le 1%). Pojav lahko pojasnimo z učinkom okrepitve izločal. Na to kaže že bistveno izboljšano dihanje, ki ga je občutil gospod N. Verjetno so se okrepile tudi ledvice in zato je telo zmoglo intenzivneje izločati strupe, ki so se nabirali v njem kljub čisti hrani.
Običajna priporočila o uporabi MAP
Če se odločimo za dopolnitev prehrane z MAP se seveda pojavi vprašanje, kako ga uživati. Na steklenički MAP priporočajo pri uživanju MAP kot prehranskega dodatka 3-5 (enogramskih) tablet dnevno, pri športu pa 5- 10 tablet 30 minut pred telesno aktivnostjo (ali kot priporoča zdravnik). Kot pri vseh prehranskih dopolnilih je tudi pri MAP navedeno zakonsko obvezno opozorilo, naj ne prekoračimo priporočenih količin.
Pa vendar se iz poročil o kliničnih preizkusih z MAP razbere, da zdravniki priporočajo uživanje tudi precej večjih količin.
Koliko MAP je optimalno?
Ko sem pred leti zase izračunal, da bi potreboval več MAP kot je priporočeno na etiketi, mi je dr. Lucà-Moretti pojasnil, da je (le) 5 tablet na dan priporočeno med drugim zato, ker je MAP tako učinkovit, da že s to količino običajno dosežemo občutno izboljšanje, pri treh tabletah dnevno pa običajno zagotavljamo vzdrževanje prehranskega stanja. Če želimo izračunati, koliko MAP je za nekoga optimalno (za odraslega z normalno fizično aktivnostjo) postopamo po spodnjem postopku. Konkretne izračune ponazarjamo za gospoda N.:
a) Izračunamo idealno telesno težo (I)
Za moške jo izračunamo po formuli: telesna višina (v cm) – 100 x 0,9
Za ženske pa po formuli: telesna višina (v cm) – 100 x 0,8.
Idealna telesna teža je tako na primer za 183 cm visokega moškega 75 kg.
b) Izračunamo dnevne bruto potrebe po beljakovinah (P)
Približek bruto potreb po beljakovinah dobimo tako, da idealno telesno težo (I) pomnožimo z 0,96.
Dnevne bruto potrebe po beljakovinah so za 183 cm visokega moškega tako 72 g.
Otroci, nosečnice doječe matere Nosečnice potrebujejo dodatnih 10 g beljakovin bruto količine (Leslie 2003), kar pomeni dodatne 4 tablete MAP dnevno. Doječe matere zadovoljijo bruto potrebe po beljakovinah z dodatnimi 15–20 g beljakovin (Dewey 1997), kar pomeni dodatnih 6 do 8 tablet MAP dnevno. Za konkretne nasvete pri prehrani nosečnic in doječih mater so pristojni le zdravniki. Glede potreb otrok po beljakovinah glej članek “Podhranjenost naših otrok” ali v knjigi Ostan: Beljakovine za življenje in smrt.
c) Izračunamo bruto količino dnevno užitih beljakovin (U)
Za izračun potrebujemo podatke iz spodnje preglednice.
Tabela 1: Popolna beljakovinska živila
Živilo
Količnik
ekvivalentnosti*
Vsebnost beljakovin/
aminokislin
EC
p
Jajca (srednje veliko = 60g)
1,25
13,0 %
Meso, piščanec, ribe
1,25
20,0 %
Sveži sir
1,0
14,0 %
Sir (emental, edamec)
1,0
30,0 %
Fižol – suhi
1,0
20,0 %
Grah-suhi
1,0
22,0 %
Leča-suha
1,0
24,0 %
Soja-suha
1,0
38,0 %
Soja – sveža
1,0
8,0 %
Tofu
1,0
7,0 %
Mešana zelenjava in žitarice
1,0
3.5 %
MAP
2,4
100,0 %
Opombe: * Zaradi različnega anabolnega izkoristka beljakovin (NNU – Net Nitrogen Utilisation) je EC jajc in mesa za 1,25 krat višji od EC beljakovinskih živil z nizkim izkoristkom (sir, stročnice ipd), EC MAP pa 2,4 krat.
Denimo, da gospod N. užije dnevno naslednja beljakovinska živila: eno srednje veliko jajce (60g), 80 g sira in 540 g mešane zelenjave in (celostnih) žit. Za vsako od teh količin živil izračunamo vsebovano bruto količino beljakovin po formuli: % vsebnosti beljakovin (p)/100 x količina živila (q) x količnik ekvivalentnosti živila (EC)
Ujajca = 0,13 x 60 x 1,25 = 9,75 g
Usir = 0,30 x 80 x 1,0 = 24,00 g
Uzelenjava,žita = 0,035 x 540 x 1,0 = 18,90 g
———————————————————————-
U = 52,65 g
Dnevno torej pridobi z omenjenimi živili 52,65 g beljakovin bruto.
d) Izračunamo dnevni bruto primanjkljaj oz. presežek beljakovin (R)
Primanjkljaj (R) izračunamo po formuli: R = P – U. Ker dnevno potrebujemo 72 g beljakovin bruto (P), užijemo pa jih 52,65 g (U), je primanjkljaj (R) = 19,35 g beljakovin bruto.
e) Izračunamo dnevni neto primanjkljaj (N), ki je enak potrebni količini MAP
Ker se precejšen del užitih beljakovin na celični ravni ne izkoristi (anabolno), je neto primanjkljaj (N) precej nižji od bruto (R). Izračunamo ga po formuli: N = R/2,4.
V našem primeru je N = 19,35/2,4 = 8,0 g.
To pomeni, da bi v konkretnem primeru prehrane, ki vsebuje nekaj živalskih beljakovin, pokril primanjkljaj z užitjem 8 tablet MAP dnevno.
Če bi bila ta oseba presnojedi vegetarijanec, ki bi poleg (beljakovinsko praznega) sadja užival dnevno omenjenega dobrega pol kilograma zelenjave in celostnih žit – brez sira in jajc, bi njegov neto beljakovinski primanjkljaj predstavljal kar 22 g, pri popolnem sadjejedstvu pa celo 30 g.
Na tak način zdravniki izračunavajo potrebno količino MAP v primerih, ko pacienti ne morejo užiti dovolj beljakovinske hrane. Moja znanca, doktorja znanosti, eksperimentalno preizkušata varnost uživanja MAP tako, da se (uspešno in brez negativnih posledic) hranita ekstremno vegansko, primanjkljaj beljakovin pa kompenzirata z več kot 20 tablet MAP dnevno. Seveda bralcem tega ne svetujemo. Osnova je zdrava in uravnotežena prehrana. Izračun le ponazarja, kako lahko telesu zelo manjka beljakovin ob ekstremnem vegetarijanstvu.
Pri veliki izčrpanosti – postopnost
Pri veliki beljakovinski podhranjenosti oz. siromašnosti prehrane je torej potrebno več kot 5 tablet MAP dnevno. V kliničnem preizkusu so npr. zelo betežnim starejšim ljudem dajali po 6 do 8 tablet dnevno. Svoji ostareli sorodnici, ki je prihajala k nam občasno na obisk po nekaj tednov, smo v tistem času dajali po 8 do 10 tablet MAP na dan. Opazili smo le pozitivne učinke.
Tako se je tudi gospod N. kmalu po začetku uživanja MAP odločil, da bo povečal odmerek na 8 tablet dnevno, saj je bil beljakovinsko očitno zelo podhranjen. A počutje se je poslabšalo, slabo je spal, izločanje pa se je povečalo. Prepolovil je odmerek in spanje se je takoj izboljšalo, počutje pa tudi.
MAP učinkuje hitro. Pri beljakovinski podhranjenosti zaznamo bistveno povečanje moči že v 2-3 tednih. A pri veliki izčrpanosti je zato primerno, da začnemo z 3-4 tabletami dnevno in pri tem vztrajamo nekaj tednov, šele potem postopoma povečujemo odmerek proti optimalni količini, pred prekoračenjem priporočene količine pa se posvetujemo z zdravnikom.
Posebnih nevarnosti predoziranja MAP sicer ni. Če ga užijemo preveč, je njegov izkoristek slabši in telo presežek razgradi podobno kot pri neizkoriščenem delu beljakovin iz drugih živilih.
Kdaj užijemo MAP
V institutu INRC priporočajo užitje MAP ob obroku, toda dr. Lucà-Moretti pojasnjuje, da je to priporočeno bolj zaradi psiholoških razlogov. Nekateri so pač navajeni, da tablete uživajo ob kaki hrani. MAP pa ne obremenjuje prebavil, zato ga lahko uživamo kadarkoli ob katerikoli hrani ali samostojno.
Ali je bolje užiti celotni dnevni odmerek naenkrat ali ga razdeliti na več delov? Pomembno je predvsem, da telo dobi potrebno dnevno količino MAP. Iz praktičnih razlogov (da pač ne razmišljamo preveč o prehrani) smo mi uživali več let MAP le enkrat dnevno. Pri preizkusih na zelo šibkih so zdravniki razdelili dnevni odmerek na dva in se s tem izognili morebitnim problemom slabega izkoristka, ki je pri šibkih možen (Riva Sanseverino 1999).
Ali je bolje uživati MAP zjutraj, opoldne ali zvečer? Vrsto let smo MAP uživali le zjutraj (in pred fizičnim naporom). Jutranji obrok MAP je pomemben, zlasti če smo navajeni dopoldan uživati le sadje in sokove, kot priporočajo higijenisti. Po drugi strani pa običajen angleški zajtrk, bogat z beljakovinami, priskrbi organizmu beljakovine, ki jih potrebuje za premagovanje dnevnih naporov. Jutranji odmerek MAP od sadnih sokovih in sadju nam tako daje prednosti obeh: zagotavlja beljakovinsko bogat jutranji obrok in ne moti intenzivnih jutranjih procesov razstrupljanja.
V kliničnih preizkusih so ostarelim dajali polovico dnevnega obroka MAP zjutraj, drugo polovico pa pred kosilom (Riva Sanseverino 1999).
Znanec, ki ima dolgoletne izkušnje z MAP, mi je povedal, da običajno uživa MAP zvečer. Tudi športnikom namreč priporočajo (tudi) večerno uživanje beljakovinskih dodatkov skupaj z ustreznimi vitamini in minerali, saj se prav ponoči intenzivirajo procesi regeneracije, za katere so zelo pomembne tudi beljakovine. S tem si, kot je dejal, tudi izboljša spanje. Tako tudi mi sedaj razdelimo dnevni obrok MAP na jutranji in večerni del.
Ne samo MAP
Ko smo beljakovinsko izčrpani zaradi starosti ali zaradi drugih razlogov (prestane bolezni, ekstremnega vegetarijanstva) nam običajno primanjkuje tudi drugih esencialnih hranil oz. se sooča z njihovim neravnovesjem. Dr. G. Cousens (1993) ugotavlja, da se pri običajnem presnojdestvu pojavi neravnovesje med posameznimi vrstami rudnin zaradi preveč sadja in premalo zelenjave. Običajno je v taki prehrani tudi premalo esencialnih maščobnih kislin.
Gospod N. si je z ekstremnim vegetarijanstvom nakopal nekatere težave (mišični krči), ki so se z MAP le omilile, niso pa se odpravile. Z ustrezno strokovno pomočjo bi lahko ugotovili, kaj mu konkretno manjka in mu že od vsega začetka dajali ob MAP tudi manjkajoča hranila. Če pa take pomoči nimamo je dopolnjevanje prehrane z MAP le prva, nekaj tednov trajajoča, faza okrepitve, ki jo je potrebno v nadaljevanju nadgraditi še z drugimi hranili.
Marec 2012, za Auro št. 272. Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan
Leta 2001 sem bil na pragu svojih 50 let. Bil sem klinično zdrav, počutil sem se dobro, a že na pogled sem bil videti precej izčrpan in presuh. Želel sem pridobiti nekaj mišične mase. Telovadil sem, skrbel, da je bilo v prehrani dovolj beljakovin, a namesto mišic so se mi nabirale obloge maščob. To je tipično za starejši organizem, ki ne zmore več dovolj dobro presnoviti beljakovin.
Takrat sem v strokovni literaturi našel znanstveni članek o odkritju idealne sestave aminokislin MAP (Lucà-Moretti, 1998), ki naj bi omogočale idealno beljakovinsko prehranjenost. S soprogo sva odpotovala na Dunaj na predavanje prof. Lucà-Morettija o MAP. Poiskal sem še rezultate kliničnih študij drugih zdravnikov o njegovi uporabi in se slednjič odločil, da to prehransko dopolnilo tudi sam preizkusim. O njem sem pred več leti že pisal (Aura 183,184).
Naj tu povzamem 10-letne izkušnje njegovega uživanja.
Jeseni 2001 sem pod zdravniško kontrolo začel večmesečni poskus vadbe v fitnesu ob uživanju MAP. V dveh mesecih sem uspel bistveno povečati mišično maso (obseg nadlahti za 3 cm). Laboratorijski pregledi urina in krvi so pokazali boljše stanje kot pred začetkom preizkusa.
Tudi koža je postala prožnejša (preizkus z uščipom kože na zgornji strani dlani). Stanje mišic, kože, las in nohtov je pomemben indikator splošne regeneracije, saj jim telo namenja dovolj hranil šele, ko okrepi življenjsko pomembnejše organe.
Dr. Medved je s pomočjo bioresonančnih testov s presenečenjem ugotovil, da so se mi v dveh letih uživanja MAP okrepili vsi organi, prav tako soprogi. Pregled v Nemčiji ji je potrdil okrepitev srčne mišice. Ko sem si pozneje pri padcu zlomil zapestje, sem povečal odmerek MAP. Fizioterapevtka se je čudila, da se mišična masa in moč v času imobilizacije nista zmanjšali. Rehabilitacija je bila popolna in zelo hitra.
Z leti sva oba s soprogo opazila, da nimava več težav s hrbtenico (išiasom). Domnevava, da zaradi okrepitve mišic v tem predelu. Verjetno je tudi v grlu manj ohlapnosti, saj je sedaj tudi smrčanje redko.
Vse te izboljšave sva s soprogo doživela, ne da bi bistveno spremenila svoj običajni način prehrane. Dejstvo, da sva se tako okrepila s preprostim dodajanjem beljakovin posebne kakovosti v najino prehrano, je bil očiten dokaz, da sva bila prej kljub dovolj užitih beljakovinskih živil beljakovinsko podhranjena.
Desetletne izkušnje so nama pokazale, da so v podobnem težavah praktično vsi starejši in rekonvalescenti po daljših težjih boleznih. V mojem sistemu prehranske prve pomoči za starejše in ošibele je tako postalo uživanje MAP pomemben prvi korak v procesu regeneracije.
Pred odločitvijo za ta korak pa je dobro kaj več vedeti o pomenu in problemih beljakovin v prehrani. Celovito sem to predstavil v svoji knjigi »Beljakovine za življenje in smrt« (www.institut-o.com). Naj tu povzamem le nekaj osnovnih informacij.
Pomen in problematičnost beljakovin v prehrani
Beljakovine so velike molekule, ki vsebujejo poleg vodika (H) in ogljika (C) kot bistveno sestavino še dušik (N). Sestavljene so iz aminokislin. Teh je 20 vrst. Med njimi jih je 8 vrst takih, ki jih telo ne more samo ustvariti in jih je nujno potrebno užiti s hrano. Pravimo jim esencialne aminokisline. Le nekatera živila so beljakovinsko popolna – vsebujejo vseh 8 esencianih aminokislin: to so živila živalskega izvora in stročnice.
Za delovanje celic so beljakovine izjemnega pomena. Vse, kar celica počne, opravljajo beljakovine. Vsi encimi (spodbujajo reakcije v telesu) so beljakovine; kar 2/3 vseh beljakovin so encimi. Vsi hormoni (pošiljanje sporočil po telesu) so beljakovine, prav tako imunoglobulini (imunski sistem), pa hemoglobin (prenos kisika po krvi) itd.
Žal pa so beljakovine težko presnovljive. Prebavni organi potrebujejo najmanj 3 ure, da jih razgradijo na sestavine – aminokisline. Problem se nadaljuje v celični presnovi: več kot polovica aminokislin se tam običajno ne izkoristi za izgradnjo lastnih beljakovin. Telo jih razgradi in spremeni v toksične dušične odpadke, ki zelo obremenjujejo jetra in ledvice.
Izkoristek je odvisen od razmerja med esencialnimi aminokislinami. V najboljšem primeru je izkoristek 48 % (pri kokošjih jajcih), pri beljakovinah rastlinskega izvora pa ne preseže 18%.
To ni le značilnost ljudi, saj imajo podobne karakteristike presnove vsi vretenčarji. A za naravo to ni poseben problem; skrbi predvsem za reprodukcijo. Organizmi mladih in čilih, ki imajo krepka prebavila, jetra in ledvice, se uspejo dovolj dobro beljakovinsko nahraniti in razstrupiti kljub slabemu izkoristku beljakovinske hrane. Starejši in ošibeli pa tega ne zmorejo in praviloma postanejo beljakovinsko podhranjeni.
Beljakovinska podhranjenost starejših
Praktično so vsi starejši beljakovinsko podhranjeni. Po 45 letu se v želodcu zniža raven solne kisline, zato encim pepsin, zadolžen za razgradnjo beljakovin, ne deluje več dovolj učinkovito (Minkoff, 2006a). Izkoristek v prebavi se poslabša. A še slabše se godi na ravni celične presnove. Pri zdravem 70 let starem človeku imajo jetra in ledvice le 1/3 števila celic, ki so jih imele v mladosti. Njihova zmožnost predelovanja odpadkov presnove beljakovin je torej drastično zmanjšana.
Starejši človek bi še kako potreboval beljakovinsko bogato prehrano, a če si jo privošči, se poveča raven dušika v krvi zaradi zmanjšane zmožnosti organizma izločanja sečnine. Zdravniki in strokovnjaki so ta problem poimenovali B.U.N. (Blood Urea Nitrogen).
Do nedavnega je bil ta problem zanje nerešljiv; če starostnik uživa dovolj običajnih beljakovin, se pojavi slabo počutje zaradi B.U.N., pri lažji, beljakovinsko skromni prehrani, pa se pojavijo mnogi problemi beljakovinske podhranjenosti.
Iztok Ostan leta 2000
Iztok Ostan leta 2010
Na levi je fotografija dr. Iztoka Ostana iz leta 2000 – preden je začel uporabljati prehranski dodatek MAP.
Slika na desni je bila posneta leta 2010 – po devetih letih rednega uživanja MAP. V tem času ni uvedel drugih sprememb v načinu prehrane.
Strokovnjaki načeloma že dolgo vedo, kako problem rešiti. Leta 1946 sta dr. R.J. Block in dr. H.H. Mitchell prva izrazila domnevo, da je biološka vrednost prehranskih beljakovin odvisna od sestave aminokislin. Takrat še ni bilo znano, katera sestava esencialnih aminokislin je za človeka idealna.
Ideja o načinu reševanja problema nizkega (anabolnega) izkoristka aminokislin v celični presnovi pa je bila porojena: če je sestava esencialnih aminokislin v vsakem beljakovinskem živilu neoptimalna za človekove potrebe, bi bilo treba beljakovine najprej razgraditi na aminokisline, izbrati posamezne vrste vseh 8 esencialnih aminokislin in jih ponovno sestaviti tako, da bo njihov anabolni izkoristek večji kot je v izvornem živilu.
Več skupin strokovnjakov se je v naslednjih desetletjih trudilo, da bi našli idealno sestavo aminokislin, ki so jo v znanosti imenovali MAP (Master Aminoacid Pattern). To je, konec tisočletja, uspelo skupini dr. M. Lucà-Morettija. Njegova patentirana formula omogoča 99% izkoristek in skoraj nič odpadkov (1%) (Lucà-Moretti 1998). Rešen je tudi problem prebave beljakovin. MAP sploh ne obremenjuje prebavil in se absorbira v kri že po 23 minutah po užitju.
MAP je bil temeljito klinično preverjen. Obstaja 24 člankov zdravnikov o njegovi uporabi pri zdravih in bolnih. Negativnih stranskih učinkov njegovega uživanja niso zaznali, prav tako ne mi. Prav pri starostnikih se je uživanje MAP izkazalo kot zelo učinkovito. Zelo hitro jih okrepi.
Prof. Riva Sanseverino z Univerze v Bologni je vodil dvomesečni klinični preizkus učinkov MAP na starejše ljudi. Sodelovalo je dvajset oseb v starosti od 65 do 92 let. Ti posamezniki so bili večinoma šibki, saj jih 65% ni zmoglo več kot 2 minuti testne hoje na tekočem traku. Mnogi so bili zaradi slabe gibljivosti že dolgo primorani na bivanje le v stanovanju.
Prvi mesec so uživali po 6–8 tablet MAP dnevno, drugi mesec pa po 3–4. Zaradi boljše asimiliacije, ki je sicer pri starejših zmanjšana, so dnevne doze MAP razdelili na dva obroka (zjutraj in opoldne). Dvakrat tedensko so nekoliko povečali telesno aktivnost s hojo. Vsem se je v času testa povečal mišični tonus. Prav vsi so bistveno okrepili svoje fizične sposobnosti. Na začetku so zmogli v povprečju le 2,6 minute hoje na tekočem traku, po dveh mesecih pa 11,4 minut, kar je 4,3 kratno povečanje (Riva Sanseverino1999:17-19).
MAP sicer ne ustavi staranja, a mnoge starostne težave, ki so se pred odkritjem MAP zdele neizbežne, so se sedaj pokazale kot posledica pomanjkanja beljakovin. Dr. Minkoff npr. ugotavlja, da se z MAP zelo zmanjšajo vročinski valovi v menopavzi. V starosti pešajo mnoge funkcije, ki so odvisne od beljakovinske prehranjenosti. Beljakovine opravljajo v našem organizmu tudi subtilne funkcije, kot so okušanje, vid, sluh ter vse mentalne funkcije. Če ne gre za degeneracijo, je možno z MAP izboljšati nekatere izmed njih. S pomočjo MAP se tako lahko izboljša tudi prebava običajne beljakovinske hrane.
Ko je Rok (22) zvedel za MAP, si je mislil, da bo to še najboljše darilo za njegovo prababico. Pa ji ga je nesel v toplice, kamor je odšla na oddih. Potožila se mu je, da nima apetita, da ji hrana ne diši, zlasti ne ribe. Hvaležna je bila za pravnukovo skrb in začela uživati po 3 tablete MAP na dan. Čez nekaj tednov jo je Rok obiskal na njenem domu in jo začuden našel pri mizi, ko je z užitkom jedla tuno. Z veseljem mu je povedala, da ji hrana sedaj spet tekne. Potem je povečala je odmerek MAP na 5 tablet dnevno, jedla vse bolj normalno in se kmalu okrepila.
Beljakovinska podhranjenost rekonvelescentov
Pljučnica zelo izčrpa človeka. Potrebno je veliko mesecev, da po ozdravitvi ponovno pridobimo prejšnje moči. Tudi gospa Nada (44) se po prestani pljučnici dolgo ni mogla okrepiti kljub rednemu uživanju svežih sokov in zdrave prehrane. Pa je začela uživati po 5 tablet MAP dnevno in je bila po 2-3 tednih že bistveno bolj pri močeh.
Po dolgotrajnejših boleznih smo praviloma tudi beljakovinsko podhranjeni. V času bolezni ima telo namreč bistveno večje potrebe po beljakovinah. Za obrambo pred boleznijo je potrebno povečati število celic imunskega sistema. Tega ni brez dovolj beljakovin. Vsaka plazmantka – posebna celica imunskega sistema – proizvede vsako sekundo več tisoč imunoglobulinov, ki so prav tako beljakovine. Pri kirurških posegih in poškodbah mora telo zakrpati rane z novimi celicami.
Za vse to so potrebne dodatne beljakovine. Organizem pa nima posebnih zalog rezervnih beljakovin, pa tudi ne moči za prebavo dodatnih količin užite beljakovinske hrane. V času bolezni nam tek celo upade. Tako si jih pridobiva z razgrajevanjem lastnih celic in beljakovin v njih. Telo tako »nažira« samega sebe: najprej izčrpava manj pomembne organe (skeletne mišice, kožo, kosti, lase…), pri dolgotrajnih boleznih pa opešajo tudi vitalni organi vključno s srcem. Pri zahtevni bolezni kot je npr. rak, je do 80% pacientov beljakovinsko podhranjenih (Life 2000), pa čeprav užijejo dovolj beljakovinske hrane.
V času bolezni namreč med prvimi opeša tudi prebavni sistem. V želodcu in tankem črevesu imamo manj encimov in hormonov. Še kako bi potrebovali beljakovinsko hrano, a je ne zmoremo prebaviti. Ošibijo tudi ledvice in jetra in zato ne morejo več učinkoviti predelovati odpadkov beljakovinske hrane.
Skratka, pri rekonvalescentih je problem slabe prehranjenosti z beljakovinami podoben problemu starostnikov. Ker so prebavila in izločala opešala, ne morejo več učinkovito presnoviti beljakovin, ki bi jih organizem še kako potreboval za hitro regeneracijo. Z običajno beljakovinsko prehrano je tako potrebno več mesecev, da po hudi bolezni spret pridobimo normalno življenjsko moč.
Z MAP pa lahko povratek h krepkosti pospešimo. Klinične študije so pokazale njegovo učinkovitost po prestanih srčnih zapletih (Fidone 2001), po kemoterapiji in celo med njo (Lucà-Moretti, 1998) ter po drugih prestanih boleznih.
Telo lahko ošibi tudi zaradi beljakovinsko revne prehrane, kakršne so nekatere ekstremne oblike vegetarijanstva. Kako začeti regenaracijo z MAP v takih primerih in kako optimizirati beljakovinsko prehrano pa več prihodnjič.
Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan
Viri Fidone, B. (2001). Nutrizione biologica integrata con SON Formula™ in pazienti afetti da insuficienza cardiaca, La Med. Biol., Nº 3. Life Extension Media (2000). The Life Extension Foundation’s Disease Prevention and Treatment: Scientific Protocols That Integrate Mainstream and Alternative Medicine. 3rd edition. Lucà-Moretti, M. (1998). A comparative, double blind, triple cross-over NNU study confirming the discovery of the Master Amino Acid Pattern. – Annals of the Royal National Accademy of Medicine of Spain, Volume CXV. Second Issue, Madrid Minkoff, D. (2006a). BioBuilde and The Discovery of the Ideal Amino Acid Pattern for Human Nutrition. – BodyHealth.com, Inc,; dosegljivo na www.bodyhealth.com/html/biobuilde/pa_discovery3.asp., april 2006. Ostan, I. (2012). Beljakovine za življenje in smrt. Ljubljana: ARA založba. Riva Sanseverino, E. (1999). Vantaggi dell’utilizzo del MAP in età geriatrica, Atti del 1º Congresso S.E.N.B. La Med.Biol., Nº 3, Suppl..
Opomba: Spodnji članek je še iz leta 2012 in nekoliko že zastarel, saj ne upošteva novejših dognanj in izkušenj. V članku opisani sistem prehranske pomoči je bil takrat še v razvoju in ga je dr.Iztok Ostan dokončno oblikoval šele leta 2013 v knjigi “Prijateljem najboljše! Sistem prehranske prve pomoči“. Več o tem razvoju je pojasnjeno spodaj, če želite preskočiti na ta del, kliknite tukaj.
Originalni članek iz leta 2012: “Celice stradajo”
Večina prebivalcev sodobnega sveta na celični ravni dobesedno strada
»Večina prebivalcev sodobnega sveta na celični ravni dobesedno strada«, ugotavlja dr. Ron Meyers (2005:17). Naši krožniki so sicer obilno obloženi, a celicam manjka osnovnih gradnikov, da bi se pravilno regenerirale. V človeškem telesu jih vsak dan propade kar 140 milijard. Življenje je pač neka vrsta »kurjenja«, v katerem se »skurijo« tudi same celice. Najbolj se uničujejo celice v prebavnih organih: v ustni votlini jih je potrebno obnoviti po vsakem obroku, sluznica črevesja se obnovi v 2-3 dneh, celice v življenjsko pomembnih organih pa v 100 dneh (Meyers, 2005:10). Če celicam primanjkuje gradiv za popolno regeneracijo, se obnavljajo nepopolno – degenerirajo.
Posledice degeneracije so lahko vidne že v nekaj dneh.
Simptomi pomanjkanja hranil so npr. neustavljiva želja po določeni hrani, utrujenost, težave z zbranostjo, pozabljivost ali izguba spomina, težave s pozornostjo pri otrocih itd. Dr. Meyers jih imenuje mali b-ji (male bolezni – glej seznam 1).
Iz njih se razvijejo resne kronične degenerativne bolezni
Ker so to zelo pogoste vsakdanje težavice, se običajno z njimi ne ukvarjamo resno. A iz njih se razvijejo resne bolezni, smrtonosni veliki B-ji. To so kronične degenerativne bolezni kot so »rak, srčna obolenja, sladkorna bolezen, artritis in Alzheimerjeva bolezen« (Meyers, 2005:8). Seveda je pri resnih boleznih potrebna zdravniška pomoč, a če ne odpravimo pomanjkanja hranil, se bo degeneracija nadaljevala. Še bolje je, da poskrbimo za boljšo prehranjenost že pri prvih znakih celične podhranjenosti (malih b-jih).
Seznam 1: Simptomi celične podhranjenosti (mali B-ji)
Po dr. R. Meyersu je vsaka od navedenih težav znak, da celicam primanjkuje hranil. Higijenisti bi se morda z njim ne strinjali, saj sodijo znaki, ki sem jih zbral v levem stolpcu, tudi med simptome zastajanja strupov v telesu – toksemije. Dr. Batmanghelidj, avtor knjige, Telo kliče po vodi, bi morda oporekal tudi njim, saj se večina teh znakov pojavlja tudi ob dehidraciji celic. Dejansko pa so to različni vidiki istega pojava, katerih bistveni vir je podhranjenost celic. Zaradi nje opešajo izločala. Zato telo ne more pravočasno izločiti presnovnih odpadkov in se kopičijo v medceličnem prostoru. Da bi telo zmanjšalo njihove negativne učinke, prečrpa v medcelični prostor vodo iz celic, ki postanejo dehidrirane (Ostan et al, 2001) . Zlasti za starejše in ošibele je zato pomembno, da se teh problemov lotijo najprej s skrbjo za prehranjenost celic in jo potem nadgradijo z povečanim pitjem vode in drugimi načini razstrupljanja.
In kaj pravzaprav manjka našim celicam?
Najpogosteje jim manjka rudnin in vitaminov. Strokovnjaki opozarjajo tudi na pomanjkanje fito snovi. Gre za več kot 1000 vrst snovi, ki jih vsebuje rastlinska hrana, katerih pomen za naš organizem ni še povsem proučen. Vse to vsebujeta zlasti sadje in zelenjava. Pogosto nam primanjkuje esencialnih maščobnih kislin (omega 6 in zlasti omega 3). Dobimo jih lahko iz rib, alg, lanenega semena, oreščkov ipd.
Med esencialna hranila sodijo tudi esencialne aminokisline – gradniki beljakovin. Dobimo jih iz mesa, jajc, mlečnih izdelkov, stročnic in druge rastlinske hrane.
Vse več je raziskav, ki kažejo, da so za optimalno prehranjenost potrebno poskrbeti še za probiotične bakterije (probiotična živila), aktivni vodik (dobimo ga npr. v svežem sadju in zelenjavi) in kisik (ne dobimo ga le z dihanjem, pač pa tudi z nekaterimi vrstami živil, kot sta sadje in zelenjava, ki povečujeta bazičnost organizma).
Zdi se, da se pomanjkanju mnogih omenjenih mikrohranil izognemo, če poskrbimo za zdravo in uravnoteženo prehrano, zlasti če povečamo količino užitega sadja in zelenjave, saj ga kar 97% ljudi v razvitem svetu užije premalo. Toda problem ni tako preprost. Celo tisti, ki se potrudijo in užijejo sadje in zelenjavo po 5 krat na dan, se morda ne bodo izognili vitaminsko-rudninski podhranjenosti. V običajnem sadju in zelenjavi teh snovi namreč primanjkuje.
Že leta 1936 je Senat ZDA sprejel dokument (št. 264), v katerem ugotavlja, da »kmetijski pridelki, namenjeni trgu, v resnici ne zagotavljajo dovolj rudnin za trdno zdravje« (Meyers, 2005). Bolje bi bilo, če bi uživali uravnoteženo biološko pridelano ali divjo hrano. S takimi živili so tisočletja uspešno živeli rodovi naših prednikov. A tudi taka prehran hrana ni optimalna. Zlasti v prejšnjih dveh številkah Aure sem posvetil veliko pozornosti dejstvu, da bitja nismo optimalno prilagojena niti na naravno hrano.
V živilih je na primer manj nekaterih snovi (npr. aktivnega vodika) kot je za naše telo optimalno, iz drugih pa je izkoristek snovi zelo nizek. Zato imajo celo zdravi in krepki, ki se ukvarjajo z intenzivnim fizičnim gibanjem probleme s prehranjenostjo, če uživajo le standardno zdravo prehrano. Še izrazitejši pa so problemi prehranjevanja z njo pri starejših in ošibelih, pri katerih je izkoristek hranil v prebavi še znižan. Prav slednjim je posvečena serija prispevkov z naslovom »prehranska prva pomoč«, ki se začenja.
Prehranska prva pomoč
Prehranska Prva Pomoč je bogata s hranilnimi snovmi, hitro prebavljiva
Izčrpanemu posamezniku lahko pomagajo z različna prehranska sredstva.
Nekoč je na primer veljalo, da je za porodnico potrebno skuhati juhico;
zdravilci svetujejo ošibelim razne mešanice čajev ali sirupov;
dr. N. Walker si je od hude izčrpanosti ob obolenju jeter opomogel s korenčkovim sokom;
dr. R. Meyers pomaga ljudem s prehranskimi dodatki kot so dehidrirani zeleni sokovi, spirulina, FHES in kakovostni beljakovinski dodatki;
v bolnišnicah prehranjujejo nezavestne ali zelo izčrpane paciente s pomočjo infuzije…
Sredstva za prehranjevaje v izčrpanosti so torej različna, toda za vse velja, da so bogata z nekaterimi hranilnimi snovmi in da so hitro prebavljiva. Pri infuziji celo povsem zaobidemo prebavo.
…treba je prehraniti celice
Vsa omenjena prehranska sredstva upoštevajo osnovno nalogo slehernega prehranjevanja: treba je prehraniti celice. Le-te ne potrebujejo celega živila, pač pa le hranila iz njega. Zanje je celostno živilo še neuporabno. Naloga prebave je, da živilo razgradi na sestavine, ki so za celico uporabne. Če tega telo ni zmožno dovolj učinkovito, je koristno, da s stiskanjem, kuhanje juhic in čajev ali z drugačnim postopkom pridobivanja izvlečkov dobimo živila, s pomočjo katerih se celice vendarle lahko nahranijo.
Nadgradnja standardne zdrave prehrane za športnike
S tem problemom se srečujejo športniki, ki morajo za ohranitev zdravja in fizične kondicije užiti poleg običajne zdrave in uravnotežene hrane tudi krepčilne napitke in dodatke. Zanje le-ti niso prehranska prva pomoč, pač pa nadgradnja standardne zdrave prehrane (nadstandard).
Kaj pa pri starejših in šibkih?
Pri starejšem in šibkem pa ni moč doseči običajne dobre prehranjenosti s hrano, saj so tudi prebavila opešana: morda so slabši zobje, vsekakor pa so prebavni sokovi redkejši in šibkejši. Pri njih je pot k nadstandardni zdravi prehrani obrnjena: najprej poskrbimo za boljšo prehranjenost s hitro prebavljivimi prehransko bogatimi živili, ko se okrepi pa poskrbimo tudi za več sadja in zelenjave ter druge celostne hrane. Hitro prebavljiva, bogata živila so zanje dejansko »prehranska prva pomoč« – začetek poti uspešne regeneracije, ki je z običajnimi živili dolgotrajna ali pa celo nemogoča.
Kot rečeno, je sredstev in načinov prehranske prve pomoči veliko. Kako zase ali za svoje ošibele bližnje izbrati pravo pot? Možna sta dva pristopa:
a) Svetovanje za prehrano specializiranega strokovnjaka
To bi bilo najbolje. Dandanes je žal zagotovljeno le vrhunskim športnikom. Po tekmi jih testirajo s posebnimi napravami, izmerijo katerih hranil mu manjka in predpišejo po meri sestavljene hranilne napitke. Za druge je to še redkost. Gotovo pa se bo v bodočnosti optimizacija prehranjevanja vse bolj posluževala takih strokovnih pristopov, saj potrebe posameznikov niso enake.
Če le obstaja možnost stopimo po nasvet k takemu strokovnjaku. Predpisal bo pravo mero kakovostnih krepčil in spremljal njihovo učinkovanje.
b) Prehranska samopomoč
Če nimamo individualizirane pomoči strokovnjaka, se je dobro usmeriti na hitra živila, ki pokrivajo širok spekter prehranskih potreb in so preverjeno prehransko bogata. Tako imamo večjo verjetnost, da bomo zapolnili svoje prehranske primanjkljaje. Toda, kako izbrati taka prehranska sredstva, saj je inačic veliko.
Obstaja več sistemov prehranske prve (samo)pomoči. Mnogi ponudniki prehranskih dodatkov imajo svoje sisteme in svoja prehranska sredstva. Pametno je pred odločitvijo zanje preveriti njihovo varnost in učinkovitost na osnovi neodvisnih študij.
V zadnjih 15 letih sem osebno uporabljal sisteme dr. Walkerja in Ann Wigmore, ki sta razdelala svoja sistema pomoči s svežimi sokovi, pa prehranska dopolnila, ki jih je v svoji knjižici priporočal dr. Meyers. Do danes sem tako oblikoval svoj sistem prehranske prve (samo)pomoči za stare in ošibele, ki vključuje tudi sodobnejša prehranska sredstva.
Hvaležen sem uredništvu revije Aura za povabilo, da ga predstavim.
Načela in faze moje prehranske prve pomoči za starejše in ošibele
Ne poznam prehranskih sredstev, ki bi zapolnila vse običajne prehranske primanjkljaje starejših in ošibelih. Potrebno je poseči po več prehranskih sredstvih in jih pravilno kombinirati. Varno je, če se pri tem ravnamo po načelu postopnosti. Začnemo z enim prehranskim dodatkom in opazujemo, kako učinkuje, prilagajamo odmerek… V času od enega do nekaj tednov se telo praviloma privadi nanj, počutje pa izboljša in stabilizira. Potem preidemo v naslednjo fazo – dodamo še eno prehransko sredstvo.
Vrstni red postopnega uvajanja prehranskih sredstev uravnavamo po načelu »Najprej nahrani, nato očisti!«. Če začnemo s prehranskimi sredstvi, ki so močna razstrupljevala (antioksidanti), se lahko zgodi, da se počutje sprva poslabša (kriza razstrupljanja). Strupi se sprostijo iz tkiv v kri, a iz telesa ne morejo, ker so izločala šibka. Zato je bolje, da začnemo s hranili, ki okrepijo organizem. To je varneje.
Pri določanju vrstnega upoštevam tudi načelo »Najprej pomembnejša hraniva, nato manj pomembna!«. Tako sem oblikoval štiri sklope prehranskih sredstev, od katerih vsak zapolnjuje specifične potrebe po hranilih. Čeprav je možen trudi drugačen vrstni red, se pri starejših in ošibelih večinoma pokaže kot najboljše naslednje zaporedje:
1. faza: Optimizacija beljakovinske prehrane z MAP
Kar 60 % trdne snovi vsake celice so beljakovine, starejšim in ošibelim pa jih zelo primanjkuje. Z idealnimi beljakovinami MAP ne spodbudimo intenzivnega razstrupljanja, pač pa poskrbimo za okrepitev celic, tkiv in organov.
Običajno je v posameznih fazah tega sistema možnih več alternativ: cenejša ali dražja prehranska sredstva, taka, ki jih pripravimo sami ali kupimo. Le pri prvi ne poznam ustreznega nadomestka za MAP.
2. faza: Živi sokovi in žive vode +
Kar 70 % vsebine naših celic je voda, ki mora biti antioksidantska – »živa«. V ošibelosti in starosti izgublja antioksidantske lastnosti, kar vodi v razvoj degenerativnih boleznih. Starejšemu bi jih bilo dobro ponuditi čim prej, a pri ošibelem lahko povzročijo začetne krize razstrupljanja. Da se jim izognemo, je zato bolje telo najprej okrepiti z MAP. Izbiramo lahko med svežimi zelenjavnimi in sadnimi sokovi, sokom pšeničnih bilk, ionizirano vodo in s FHES oživljeno vodo (pri slednjih dveh dodamo modrozelene alge, da telesu dodamo tudi rudnine, vitamine, fito snovi in esencialne maščobne kisline).
3. faza: Uravnoteženje črevesne flore
Starejši in ošibeli imajo še bolj načeto črevesno floro kot mladi. Zaradi tega je izkoristek hranil iz običajne hrane manjši, imunski sistem bolj ogrožan, primanjkuje jim hormonov in encimov, ki jih za naš organizem proizvajajo dobre bakterije. Potrebno je redno uživati probiotična živila in s tem zagotavljati fiziološko osnovo prebavljanja. Dr. G. Schmitt celo priporoča, da začnemo izboljšanje svoje prehranjenosti prav s probiotiki. Tudi ta pot je smiselna. V mojem sistemu so tri variante učinkovitih probiotikov: kefir na vodi, ki si ga pripravljamo sami, EM probiotik in NTC probiotiki (Basik, domača priprava NTC jogurta).
4. faza: Izpopolnitev celične prehrane
V drugi fazi smo organizmu priskrbeli tudi nekaj rudnin, vitaminov in maščobnih kislin, pa tudi v bazotvornih snoveh skritega kisika – a le za silo. V četrti fazi optimiziramo tudi zadovoljevanje teh potreb. Posežemo na primer po dehidriranih zelenih sokovih, lanenem ali ribjem olju, ali pa po kompletu NTC dodatkov (Basik, Oksi, Restore, NTC Omega 3), pri katerih sta izkoristek hranil in njihova uravnoteženost večja.
Vsaka od teh faz prispeva k trdnejšemu zdravju. V naslednjih prispevkih bom postopoma predstavil njihove učinke in praktične napotke zanje. Čeprav sem vsa ta leta težil k iskanju najboljših prehranskih sredstev, pa si ne domišljam, da je ta sistem najboljši možen. Z novimi znanji bodo prišle tudi nove prehranske rešitve. A ta sistem je do sedaj pomagal marsikomu in upam, da bo še komu.
Da ne končamo na porciji zdroba…
Starejši težko prebavljajo celostno hrano. Vse bolj se izogibajo čvrstemu sadju in zelenjavi, pa težko prebavljivim a hranilnim stročnicam, jajcem ipd. Mnogi zmorejo slednjič užiti le lahko prebavljive, a prehransko revne ogljikove hidrate. Telo postane skrajno podhranjeno in šibko.
Temu se izognemo tako, da obogatimo jedilnik z lahko prebavljivimi, a bogatimi »zdravimi hitrimi živili« (svežimi sokovi, izvlečki iz rastlin, kakovostnimi prehranskimi dodatki).
Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan
Literatura Vir: Meyers, Ron: Superživila za trajno zdravje. Ljubljana: samozaložba, 2005 Januar 2012, za Auro št. 270 (dopolnjena verzija)
Za poznavanje celične podhranjenosti je bilo prelomno leto 1996. Takrat je Dr. Iztok Ostan začel doma gojiti pšenično bilje in pripravljati iz njega sok, ki so ga uživali tudi njegovi bližnji. Pred tem je menil, da je glavni problem naših celic toksičnost in da je za njihovo razstrupljanje pomembno poskrbeti, da iz hrane izločimo nekatera težka živila, uživamo pa čim bolj presno hrano, se postimo, pijemo dovolj vode …
Pri ostarelih, ki so uživali samo sok pšeničnih bilk, pa je prišlo do izjemnega izboljšanja počutja samo s pitjem soka, brez omejevanja užitih živil. Sok pšeničnih bilk je izjemno bogat z antioksidanti, rudninami, ima vse esencialne aminokisline. Ima praktično vsa esencialna hraniva “v enem”. Tu je nastal njegov miselni obrat: Glavni problem celic je njihova podhranjenost. Če jo zmanjšamo, se tudi toksemija zmanjša, počutje pa je boljše. To je potrdila tudi knjižica dr. Meyersa, ki je omenjena v članku.
Sok pšeničnih bilk pa nima vseh hranil v idealni količini in razmerjih. Dr.Iztok Ostan z njim ni ozdravel, je pa ozdravel s FHES, ki je po antioksidantski moči vsaj 10.000 močnejši od soka pšeničnih bilk. S sokom pšeničnih bilk ni zmogel okrepiti svoje mišične mase, ki mu jo je dolga bolezen pobrala, je pa to uspel z OKA.
Sok pšeničnih bilk ne odpravi smrdenja blata, kar pa je uspel kasneje odpraviti z bio probiotikom EM pa tudi z s probiotiki NTC. Sok pšeničnih bilk nima vseh rudnin in vitaminov v idealnem razmerju, kar naj bi zagotavljali produkti NTC. Poleg tega je sok pšeničnih bilk težko pripravljati. Tako je leta 2012 oblikoval sistem, ki je imel 4 faze, kot je opisano v zgornjem članku.
V tistem času so se nabirale izkušnje z uporabo NTC dodatkov. Opazil je, da ljudje, ki uživajo OKA, FHES in bio probiotik EM, z dodajanje NTC dodatkov večinoma niso doživeli znatnega izboljšanja počutja. Poleg tega so precej dragi. Bio probiotik EM se je izkazal kot najcenejše sredstvo za odpravo neprijentnega vonja blata. Tako je iz sistema črtal NTC dodatke.
S tem je prehransko pomoč skrčil na 3 faze, jo znatno pocenil, učinkovitost pa se ni občutno zmanjšala. Tako je sistem dostopen širšemu krogu ljudi. Za zagotavljanje mineralov in vitaminov je za prvo pomoč dovolj, da užijemo dovolj sadja in zelenjave ali pa kako modrozeleno algo (spirulino, klorelo), ki ima tudi nekaj omega 3 maščob. Čas je tudi pokazal, da je tveganja kriz razstrupljanja manj, če v drugi fazi uživamo bio probiotik EM, v tretji pa FHES (ki najbolj razstruplja).
Njegovo znanstveno ime je FHES, ki je včasih slišal na ime Flanaganov Microhydrin in Active-H.
Po vesbini ni skoraj nobene razlike, razen tega, da vsebuje MegaHydrate za 50% več mikroskupkov, ki omogočajo učinkovitejšo hidracijo telesa in razstrupljanje organizma.
Postal je 1. Izbira za sodobne ljudi, ki hrepenijo po več energije in dobrega počutja.
Ali Ste Vedeli?
Da je skoraj polovico odraslih v današnjem času kronično dehidriranih
Da dehidracija, vpliva na vašo zmožnost mišljenja, vožnje in izvajanja drugih opravil. S staranjem, mnogi zamenjavajo žejo z lakoto, kar lahko povzroča prenajedanje in kronično dehidriranost.
Dehidracija je ponavadi glavni razlog za utrujenost, slabosti, glavobole, zaspanost in zaprtje.
Če izgubite samo 5 % telesne tekočine, to pri povprečnem človeku povzroči do 30 % izgube energije.
“Hunza Voda” Brezplačna Knjiga dr.Iztoka Ostana
Prenesite Si Knjigo HUNZA VODA ZDAJ (kliknite na sliko in sledite navodilom)
