Kaj je prosti antioksidantski vodik in kako deluje na telo?

vodik

Antioksidanti: vloga vodika v njih

Antioksidanti so snovi, ki imajo sposobnost nevtralizirati proste radikale in s tem zmanjšati ali preprečiti oksidativni stres.

Kemiki delijo vse snovi na oksidante in reducente. Reducenti imajo sposobnost oddajanja elektronov, oksidanti pa njihovega sprejemanja. Ko se neka snov reducira (pridobi elektron), se sočasno druga snov, ki elektron odda, oksidira. Zato te procese imenujemo tudi oksidacijsko-redukcijske (oz. redoks) procese. Sposobnost neke raztopine, da oksidira oz. reducira drugo snov, merimo v milivoltih (mV). Kazalec imenujemo ORP – oksidativno reduktivni potencial (ali redoks potencial). Če je ORP negativen, pomeni, da v raztopini prevladujejo reducenti, če je pozitiven pa oksidanti. Vrednosti ORP segajo od nekako -1.000 mV do +1.200 mV.

Elektron je lastnost atoma. V oksidativno redukcijskih procesih zatorej ne prehaja z ene snovi na drugo sam, pač pa potuje skupaj z atomom, ki mu pripada. »V živih organizmih poteka sprejemanje in oddajanje elektronov na poseben način: elektron praviloma preide na drugo molekulo skupaj z vodikom, ki ga nosi« (Ostan et. al., 2001:223). V mladem organizmu je vodika veliko, s staranjem pavodika zmanjkuje in postajamo vse bolj oksidirani. Življenje je v bistvu izgorevanje vodika v živem organizmu.

Snovi, ki v življenjskih redoks procesih oddajajo vodik, so reducenti. A vsi reducenti niso že tudi antioksidanti.

Antioksidanti, prosti radikali, in oksidativni stres

Prosti radikali so posebna vrsta oksidantov; so molekule ali atomi, ki jim manjka en elektron, včasih celo dva ali več, ali pa imajo kak elektron preveč (Halliwell, Gutteridge, 2005: 23). Ker so energetsko neuravnovešeni, so reaktivni in kratkega obstoja. Iščejo manjkajoče elektrone ali poskušajo oddati odvečne elektrone in s tem silijo okolje k spreminjanju, k »aktivnosti«.

To ni vedno slabo. Življenje je proces večne aktivnosti in nenehnega spreminjanja. Prosti radikali imajo v njem pomembno pozitivno vlogo, saj spodbujajo mnoge življenjske procese. Naj navedem le nekatere: Prosti radikali imajo pomembno vlogo pri rasti mišic (Zgonik, 2018), pri delitvi celice, telo jih uporablja kot signalizatorje v raznih celičnih procesih (Poljšak, Milisav 2012), s proizvodnjo prostih radikalov naš imunski sistem pošilja signale in nas brani pred patogenimi mikrobi (Closa, Folch-Puy, 2004).

Ker pa so »neukrotljivi«, potrebujemo živa bitja posebno zaščito pred njimi. Prosti radikali namreč neizbežno povzročajo škodo, imenovano oksidativni stres, saj se noben organizem ne uspe popolnoma zaščititi pred njimi. Staranje je posledica njihovega delovanja.

Antioksidanti so snovi, ki imajo sposobnost nevtralizirati proste radikale in s tem zmanjšati ali preprečiti oksidativni stres.

Poglejmo natančneje, kako poteka staranje in nastanek nekaterih bolezni zaradi delovanja prostih radikalov in oksidativnega stresa.

Kako se staramo zaradi oksidativnega stresa

Ena od teorij o staranju pripisuje nastanek staranja delovanju prostih radikalov (FRTA –Free radicals theory of aging). V petdesetih letih preteklega stoletja jo je zasnoval Denham Harman (1956). Ugotovil je, da na proces staranja vplivajo predvsem prosti radikali, ki nastajajo v celicah pri presnovi hranil v energijo. Proces poteka v celičnih organih, imenovanih mitohondriji (Harman, 1972).

Znano je, da prosti radikali vdirajo v naše telo od zunaj. V gramu cigaretnega katrana je, na primer, 100.000 milijard prostih radikalov (Halliwell, Gutteridge, 2005: 585). Mnogo več pa jih nastaja v celicah, čeprav ne počnemo ničesar narobe. Nastajajo namreč v mitohondrijih v normalnem procesu celične presnove, v katerem se proizvaja energija.

Obstaja namreč tudi negativna stran ustvarjanja energije v mitohondrijih – ustvarjanje prostih radikalov kot stranskega produkta proizvodnje ATP. Elektronska transportna veriga v mitohondrijih ima več členov, ki jih označujemo z imeni kompleks I, II, III, IV in V. Njeni šibki točki sta kompleks I in kompleks III. Ob medsebojnem podajanju sproščenih elektronov jih nekaj redno ubeži; poberejo jih molekule kisika, ki so zelo močan oksidant, »jemalec« elektronov. Tako se molekula kisika (O2), obogatena z dodatnim elektronom, spremeni v prosti radikal, imenovan superoksidni anion ali superoksidni radikal (O2˙ ־ ) (Speakman, 2004). Imenujemo ga lahko izvirni prosti radikal, saj se iz njega običajno razvije množica drugih, še mnogo nevarnejših prostih radikalov.

Nevarnost prostih radikalov merimo z njihovo življenjsko dobo. Čim krajša je, tem bolj so reaktivni in škodljivi. Življenjska doba superoksidnega radikala traja nekaj tisočink sekunde. To ni veliko, a nekateri prosti radikali so še mnogo manj obstojni in zato še nevarnejši.

Celica v normalnih pogojih nevtralizira superoksidne radikale s pomočjo specializiranega antioksidanta SOD (superoksid dismutaza) in jih spremeni v vodikov peroksid (H2O2). Tudi to snov uvrščamo med reaktivne kisikove zvrsti (RKZ); celici lahko povzroči škodo, čeprav ni prosti radikal.

Njegova življenjska doba traja nekaj minut, kar daje organizmu precej časa, da ga nevtralizira in spremeni v še manj nevarno snov. Zato neposredno ni tako nevaren kot druge reaktivne kisikove zvrsti. Tudi za vodikov peroksid obstajajo v telesu specializirani antioksidanti – glutation peroksidaza in katalaza.

Čeprav bi vodikov peroksid lahko uvrstili med naše »pohlevnejše« sovražnike, pa je dejansko prav on »trojanski konj« za škodo, ki jo povzročajo prosti radikali. Ker je dokaj obstojen, ima namreč dovolj časa, da preide iz mitohondrija v notranjost celice (citosol) in v njene druge organe (organele) celo v celično jedro. Tudi tam ga celica lahko brez težav nevtralizira in pretvori v manj nevarno snov.

Velikokrat pa se zgodi, da vodikov peroksid na tej poti sreča snovi, ki razvnamejo njegovo razdiralno moč. Razne rakotvorne snovi, nitrati v pitni vodi, nikotin, alkohol, najpogosteje pa železo, baker in druge kovine, ki jih sicer telo potrebuje za normalno delovanje, spremenijo vodikov peroksid v izjemno razdiralne hidroksilne radikale.

Železo ali baker, ki smo ju zaužili v preveliki količini ali pa ju naše telo zaradi oslabelosti ni obvladalo z običajnimi encimskimi reakcijami, spodbudita pretvorbo vodikovega peroksida v hidroksilni radikal (OH˙; Fentonova reakcija).

Njegova življenjska doba je le nekaj milijonink sekunde; v tako kratkem obdobju celica ne zmore poslati antioksidantske pomoči. Če je v neposredni bližini nastalega hidroksila ustrezen antioksidant, ga uspe nevtralizirati. Če pa je celica antioksidantsko revna, nastane neravnovesje med prostimi radikali in antioksidanti – oksidativni stres. Prosti radikali se »zažrejo« v molekule v svoji neposredni bližini in škoda je tu.

Zaradi posledic oksidativnega stresa se telo stara in pojavljajo se mnoge bolezni, ki so povezane s starostjo. Veliko raziskav je potrdilo, da so tipične sodobne degenerativne bolezni povezane z delovanjem prostih radikalov. To so: rak, bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen in mnoge druge (Stephanson et al., 2002).

Kritike teorije staranja zaradi delovanja prostih radikalov

Teorija staranja zaradi prostih radikalov, ki jo je Harman v sedemdesetih letih preteklega stoletja razširil na teorijo staranja zaradi reaktivnih kisikovih zvrsti (RKZ), je doživela v preteklem stoletju široko popularizacijo. V prvi polovici 20. stoletja so odkrili vseh 14 vitaminov, med njimi tudi tri antioksidantske, in sicer vitamin A (v obliki beta karotena in v drugih oblikah), vitamin C in vitamin E.

V petdesetih letih so prišli v prodajo; komercialna aktivnost podjetij, ki so jih prodajala in promovirala pa je prispevala k splošni razširitvi ideje, da je uživanje vitaminov in antioksidantov zdravju koristno. Teorija staranja zaradi prostih radikalov je dandanes še vedno široko sprejeta, a nekateri rezultati raziskav kažejo, da ima uživanje nekaterih antioksidantskih prehranskih dopolnil tudi negativne učinke.

Naj se v tej razpravi omejim le na antioksidantske vitamine. Veliko je raziskav, ki potrjujejo, da uživanje dopolnil z vitaminom A (Mayo, 2020), z vitaminom C (NIH, 2021a) ali z vitaminom E (NIH, 2021b ), koristi zdravju. A poglejmo si nekatere negativne učinke uživanja omenjenih prehranskih dopolnil:

  • Rak: Več raziskav, ki so preverjale učinek uživanja antioksidantov beta karotena in vitamina E (alfa tokoferola) je pokazalo, da se je pri uživalcih teh vrst prehranskih dopolnil povečalo obolevanje za rakom v primerjavi z ljudmi, ki teh antioksidatskih dopolnil niso uživali (Poljšak, Milisav, 2012, Zgonik, 2018).
  • Bolezni srca in ožilja: V nasprotju s stališčem razširjenim v stroki uživanje vitamina E kot prehranskega dodatka ne zmanjšuje tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja (Shekelle et al., 2004).
  • Rast mišic: Več študij je ugotovilo, da uživanje vitaminov C in E negativno učinkuje na rast mišic (Gomez et al. 2012, Ristow et al. 2009).
  • Dolgoživost: Raziskave so pokazale, da dolgoročno uživanje vitaminov in drugih šibkih antioksidantskih spojin ne podaljšuje življenja. Trajno uživanje beta karotena, vitamina A ali vitamina E naj bi celo povečalo tveganje smrtnosti (Bjelaković et al., 2007).

Nekateri teoretiki, zagovorniki teorije »antioksidantskega stresa« (Poljšak, Milisav, 2012) domnevajo, da uživanje antioksidantov nevtralizira tudi proste radikale v procesih, ki so bistveni za dobro delovanje organizma. Zato svarijo pred pretiranim uživanjem antioksidantov nasploh.

A poudariti velja, da so omenjene negativne učinke uživanja antioksidantov odkrili le pri uživanju nekaterih antioksidantov. Obstaja pa še izjemno veliko drugih vrst antioksidantov, za katere raziskave niso bile opravljene ali pa so študije pokazale, da nimajo negativnih stranskih učinkov. Zakaj ima uživanje nekaterih antioksidantov negativne stranske učinke, za druge pa to ne velja? Če hočemo odgovoriti na ta vprašanja, si moramo pobliže ogledati oblike antioksidantov z vidika vpetosti antioksidantskega vodika v njih.

Oblike antioksidantov

Nosilec elektronov v redoks procesih v živih bitjih je, kot rečeno, vodik. Antioksidanti nevtralizirajo proste radikale oz. druge kisikove reaktivne zvrsti (ROZ) tako, da oddajo atom vodika skupaj z elektronom. Toda oksidantov je veliko vrst. Po obliki vodika, ki ga vsebujejo, jih lahko ločimo na antioksidante z vezanim vodikom in prosti antioksidantski vodik.

Vezani antioksidantski vodik

Pri antioksidantih z vezanim vodikom je vodik kemijsko vezan na neko molekulo ali atom, s katerim tvori spojino. Čeprav je vodik v njej rahlo vezan in ga antioksidantska spojina zlahka odda, je taka antioksidantska molekula vendarle pred oddajo vodika uravnotežena in zato relativno stabilna.

To velja za že omenjene antioksidantske vitamine A, C in E. Ti trije sodijo med beljakovine. Poleg njih pa je še zelo veliko število drugih antioksidantskih spojin.

Samo med beljakovinami jih je bilo leta 2017 v posebni računalniški bazi antioksidantskih beljakovin zabeleženih kar 710 (Feng et al, 2017). Po velikosti se zelo razlikujejo: najmanjši beljakovinski antioksidant sestavlja le 8 aminokislin, največji pa 1.463 (Feng et al., 2017).

Gre torej za zelo različne molekule, ki opravljajo v telesu različne funkcije. Vitamin C je, na primer, nujen pri sintezi kolagena, antioksidant koencim Q10 ima pomembno funkcijo v mitohondrijih pri proizvodnji energije (ATP) … A vsi antioksidanti te vrste imajo skupno lastnost: ko oddajo vodik, da bi nevtralizirali proste radikale ali druge aktivne kisikove zvrsti, izgubijo vodik in s tem njegov elektron.

Spojina, katere sestavni del je vodik, postane nestabilna. Na zadnji orbitali nima več dveh elektronov, kot je za uravnoteženo molekulo normalo, pač pa le enega. S tem antioksidant postane prosti radikal, ki je sicer šibkejši od prostega radikala, ki ga je antioksidant nevtraliziral, pa vendar tudi ta potrebuje vodik iz okolja, da se uravnovesi.

Dobi ga lahko od kakega drugega antioksidanta … Tako se lahko sproži cela »kaskada« podajanja vodika od enega antioksidanta do drugega, da bi nevtralizirali začetno oddajo vodika. Na koncu te kaskade še vedno obstaja nek šibak prosti radikal, ki potrebuje vodik iz okolja. Lahko ga ukrade iz molekularnih struktur celice (maščob, beljakovin, DNK …) in naredi škodo – oksidativni stres. Če pa manjkajoči vodik nadomesti s prostim vodikom iz okolice, ne nastane škoda.

Prosti antioksidantski vodik

Ko govorimo o antioksidantih, običajno pomislimo na pravkar opisane antioksidantske spojine. Žal je tudi v strokovni javnosti to prevladujoč pogled. Obstaja pa tudi antioksidantski vodik, ki je v vodi v nevezanih oblikah. Gre za anionski vodik (H–) ali pa molekularni vodik (H2).

  • Anionski vodik

Anionski vodik ima dva elektrona. Vodo lahko obogatimo z njim s pomočjo elektrolize, ki jo razdeli na alkalno anionsko in kislo kationsko. Pionir raziskovanja uporabe alkalne ionizirane (anionske) vode je Japonec Michisue Suwa, ki jo je leta 1931 začel preizkušati na rastlinah in živalih.

Na Japonskem je bila leta 1965 odobrena uporaba naprav za ioniziranje vode v gospodinjstvih (AAIWA, 2016), dandanes pa so take naprave v uporabi po vsem svetu. H– je v alkalni ionizirani vodi zelo hlapljiv, zato je potrebno tako vodo užiti neposredno po tem, ko jo proizvedemo z domačim aparatom. Druge oblike vode, bogate z anionskim vodikom, poleg njega vsebujejo tudi koloide. Gre za majhne materialne delce, ki v vodi ne ionizirajo.

Ker so koloidi tako majhni, začnejo elektroni krožiti okoli celega mineralčka namesto okoli posameznih molekul. Tako dobi koloid negativni električni naboj, ki privlači molekule vode. Voda postane strukturirana, kar omogoča, da se morebitni H– dlje časa zadržuje v njej. Običajna voda je oksidirana, obstajajo pa redki vrelci, v katerih je voda zaradi delovanja naravnih sil bogata s koloidi in anionskim vodikom.

Pionir raziskovanja takih voda je Patrick Flanagan, ki je leta 1997 ustvaril vodo, bogato z anionskim vodikom (H–) in silicijevimi nano koloidi (Howard, 1998). Za njegov mineralni prašek se je uveljavil splošen izraz FHES (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica) – Flanaganov z vodikom obogateni kremen. Na Univerzi v Ljubljani smo z meritvami ugotovili, da je voda z raztopljenim FHES trajneje antioksidanstka kot z alkalna anionska voda, pridobljena z elektrolizo.

Poudariti velja, da živi organizmi sami ustvarjajo prosti anionski vodik in z njim obogatijo svoje tekočine. Običajna pitna voda je oksidirana. Ko jo živali in ljudje popijemo, jo moramo obogatiti z antioksidantskim anionskim vodikom, da postane antioksidantska.

Za to imamo posebne encime – dehidraze in dehidrogenaze (Szent-Györgyi, 1937). Poleg tega pa telo samo ustvarja koloide, npr. aminokisline v procesu prebave, ki strukturirajo vodo (Alberts et. Al., 1994) in s tem pripomorejo k zadrževanju anionskega vodika v življenjskih tekočinah. Anionski vodik torej v telesu ni tujek, pač pa snov, ki jo telo potrebuje in tudi samo proizvaja.

Je stabilen plin in je dolgo veljalo, da v bioloških procesih nima posebne vloge. Pozornost nanj pa je pritegnil t. im. »nordenauski fenomen« v drugi polovici 20. stoletja. Ko so v nemškem mestecu Nordenau začeli uporabljati vodo iz izvira v opuščenem rudniku, se je nepričakovano izboljšalo zdravstveno stanje bolnikov z boleznimi kot so diabetes, tumorji, gastritis in enteritis.

Mestece je postalo svetovno znano. Japonski zdravnik dr. George Tseng je to vodo preučil in odkril, da je bogata z molekularnim vodikom (H2) (Zhang et al., 2012). Leta 1975 je dr. Malcolm Dole skupaj sodelavci objavil v prestižni reviji Science rezultate uspešne hiperbarične terapije raka z vodikom (Dole et al, 1975).

Molekularni vodik H2 v kozarcu vode - umetniška predstavitevRevolucijo v proučevanju biološkega vpliva molekularnega vodika in pravo eksplozijo medicinskih raziskav pa je povzročil članek, ki ga je leta 2007 objavil Ikuroh Ohsava s sodelavci. Dognali so namreč, da molekularni vodik (H2) deluje kot antioksidant selektivno, in sicer nevtralizira najreaktivnejše in najnevarnejše proste radikale, ne pa šibkejših, s tem pa spodbuja in dopušča normalno delovanje fizioloških procesov, pri katerih so nujno potrebni šibkejši prosti radikali (Ohsava et al, 2007).

Molekularni vodik je zelo hlapljiv in se iz vode kmalu porazgubi. Dandanes ga je možno v telo vnesti intravenozno, raztopljenega v fiziološki raztopini, z vdihavanjem (delež vodika v zraku mora biti nižji od 4 %) ter s tabletami, ki se raztopijo v vodi in pri tem sproščajo molekularni vodik.

Naj ponovno poudarim, da je molekularni vodik že po naravi prisoten v tekočinah živih bitij. V našem telesu ga ustvarjajo anaerobne koristne bakterije pri presnovi za človeka neprebavljivih ogljikovih hidratov, to je vlaknin (Dixon et al, 2013). Izločamo ga z dihanjem, kar lahko ugotovimo z merjenjem H2 v izdihu. Žal ga večinoma potrošijo gnilobne bakterije v črevesju; tudi zato je pomembno, da skrbimo za uravnoteženje črevesne biote.

Poznamo torej dve obliki prostega antioksidantskega vodika: H– in H2. Njuna skupna značilnost pa je, da se v procesu nevtralizacije prostih radikalov ne spremenita v oksidante, kar je sicer značilno za antioksidante z vezanim vodikom. V vodi raztopljena H– in H2 ob spojitvi s prisotnim radikalom, ki ga tak vodik nevtralizira, preprosto preneha biti prost vodik. Za njim ostane le neškodljiv nevtraliziran prosti radikal in običajna voda. Zato je pri obravnavi posledic delovanja antioksidantov bistveno, da upoštevamo obliko antioksidantskega vodika v njih.

Druga pomembna lastnost, po kateri se med seboj razlikujejo antioksidanti, pa je količina vodika v njih. Poglejmo najprej, kako jo merimo.

Kako merimo količino vodika, ki ga vsebujejo antioksidanti

Oksidiranost oz. reduktivnost neke raztopine merimo s kazalcem ORP, ki pa ni dovolj dober pokazatelj antioksidantske sposobnosti raztopine – sposobnosti nevtraliziranja prostih radikalov. Ta je, kot sem že povedal, odvisna od količine vodika v njej.

V praksi obstaja več načinov merjenja količine vodika v raztopini. Eden od njih je merjenje parcialnega pritiska vodika. Označujemo ga z rH (Ostan, 2013). Kazalec je oblikoval francoski inženir Luis-Claude Vincent okrog leta 1946 in ga poimenoval rH2 (Fougerousse). V nadaljevanju bom zanj uporabljal oznako rH.

ORP-pH Meter

                   ORP-pH Meter

Vodik je plin. Toda njegove količine v vodi v praksi ne merijo neposredno, pač pa preko merjenja dveh drugih indikatorjev – ravni kislosti in bazičnosti (pH) ter oksidativno reduktivnega potenciala (ORP).

Oboje lahko izmerimo z isto ročno napravo, ORP–pH metrom. Ta je ekonomsko dostopna, za ustrezno merjenje je potrebno le poskrbeti, da naprava pravilno deluje in upoštevati morebitne posebne postopke, predvidene za merjenje posebnih snovi. Ko dobimo vrednosti ORP in pH neke tekočine, iz njiju izračunamo parcialni pritisk vodika (rH) po posebni formuli.

Skrajni vrednosti tako izmerjenega rH sta 0 in 42. Nič pomeni skrajno reduciranost snovi, torej nasičenost z vodikom, 42 pa predstavlja popolno oksidiranost.

Meritve lahko pokažejo celo negativne vrednosti rH ali vrednosti, ki so višje od 42, a že omenjeni skrajni vrednosti pomenita popolno reduciranost oziroma oksidiranost. Nevtralna vrednost je 28. Torej so snovi, ki imajo rH vrednost nižjo od 28, pretežno reducenti, snovi z rH nad 28 pa so pretežno oksidanti.

Parcialni pritisk vodika (rH) je v bistvu negativni desetiški logaritem. Za enoto nižja vrednost rH zato pomeni desetkrat več vodika v snovi, za dve enoti nižji rH pomeni stokrat več vodika itd.

rH sline in urina

Po meritvah, ki jih je opravil Luis-Claude Vincent, imata slina in kri mladih in čilih športnikov vrednost rH približno 22,5 (±1,0) (Greenberg, 1998, 1999). S staranjem se količina vodika v tekočinah zmanjša. Zdravi posamezniki, stari od štirideset do petdeset let, naj bi imeli rH krvi in sline približno 25,0 (Smith et al., 1998).

Če to primerjamo z mladimi športniki, ugotovimo, da se v dveh ali treh desetletjih rH vrednost življenjskih tekočin dvigne za vsaj dve enoti. To pomeni, da imamo v krvi, ko dosežemo petdeset let, vsaj stokrat manj vodika kot smo ga imeli v mladosti. Po dr. C. Howardu se degeneracija začenja pri vrednostih rH, ki so višje od 26 (pri pH vrednostih, višjih od 7,5), huda degeneracija celic in organov pa pri rH 28 (pri pH vrednostih, višjih od 7,6) (Howard, 1998, Ostan, 2013)

rH antioksidantov in svežih sokov

Od antioksidantov, ki vsebujejo vezani vodik, so na trgu med najbolj razširjenimi vitamin C, beta karoten in koencim Q10. Po podatkih, ki nam jih je posredoval dr. Patrick Flanagan, so vrednosti njihovih rH naslednji: koencim Q10 (ubikinon) 19, vitamin C 23, NADH 25, beta karoten 26.

Vrednosti se torej gibljejo na ravni rH krvi zdravih oseb in z njimi težko izboljšamo antioksidansko vrednost telesnih tekočin. Po meritvah sodeč bomo to laže dosegli z uživanjem sveže iztisnjenih sokov. Običajni sveže iztisnjeni sokovi imajo rH med 13 in 15.

Ker pomeni za enoto nižji rH desetkrat več vodika, ugotovimo, da vsebuje kozarec sveže iztisnjenega soka toliko antioksidantskega vodika kot vsaj 10.000 kozarcev vode, ki vsebujejo raztopljene običajne antioksidante kot so vitamin C in drugi.

Ponudi se vprašanje, kako to, da je v kozarcu svežega soka, ki vsebuje veliko vitaminov, neizmerno več antioksidantskega vodika kot v kozarcu vode, v katerem smo raztopili vitamin C ali multivitaminski napitek. Vzrok je verjetno v prostem vodiku, ki ga imajo sveži sokovi, kot ga vsebujejo vse biološke tekočine, medtem ko imamo v vitaminskem napitku le vodik, ki je vezan na vitamine. To nakazujejo tudi meritve drugih tekočin, ki vsebujejo prosti vodik.

Po meritvah dr. Vlada Barbiča, pionirja koloidne kemije v Evropi, je po količini vsebovanega vodika med sveže iztisnjenimi sokovi najbogatejši sok pšeničnih bilk; rH takega soka je od 10 do 12.

Vodo, bogato z anionskim vodikom (H–) si lahko pripravimo z ionizatorjem vode. Po deklaracijah proizvajalcev ima tako pridoblena voda rH med 11 in 13. Torej naj bi bila vsaj 10-krat bogatejša z antioksidantskim vodikom kot najboljši sveži sokovi.

Na Univerzi v Ljubljani že več kot 20 let redno merimo rH vode, v kateri je raztopljen prašek FHES, ki je bogat s silicijevimi koloidi in sprošča tudi anionski vodik (H–). Običajno je rH takih vod od 1 do 6, kar pomeni, da z njim lahko dosežemo skrajno antioksidantske vrednosti (rH 1 in celo negativne).

To pomeni, da je običajno v kozarcu vode, v katerem je raztopljena kapsula FHES, toliko vodika kot ga je v vsaj 10.000 kozarcih najboljšega svežega soka (soka pšeničnih bilk). Te redne meritve so pokazale, da obstajajo nihanja v antioksidantski kakovosti posameznih serij, na kar smo proizvajalca opozorili.

Na Univerzi v Ljubljani smo merili tudi rH treh antioksidantskih prehranskih dodatkov (tablet), ki v vodi sproščajo molekularni vodik (H2). Najbolj antioksidantski med njimi je izkazoval rH med 3 in 7, kar je vsaj tisočkrat bolj antioksidantsko od najboljših svežih sokov, najmanj antioksidantski pa je izkazoval rH okoli 13, kar je na ravni svežih sokov.

Če torej povzamem, je v napitkih, ki vsebujejo prosti vodik (H– ali H2) mnogo več antioksidantskega vodika kot v napitkih z antioksidanti, ki imajo vezan vodik in to vsaj 10.000-krat več. Najbolj antioksidantsko dopolnilo z vezanim vodikom, ki smo jih preučevali (ubikinon) ima namreč rH 19, antioksidantsko najšibkeša pijača s prostim vodikom pa ima rH 15.

Varnost napitkov s prostim antioksidantskim vodikom

V nasprotju z uživanjem posameznih antioksidantskih vitaminov (A, C in E), za katere so raziskave odkrile tudi negativne učinke, pa uživanje hrane, ki te vitamine po naravi vsebuje, ni izkazalo neugodnih stranskih učinkov. Če bi bil vzrok v količini vsebovanega antioksidantskega vodika, bi moralo uživanje sadja in zelenjave povzročiti bolj negativne učinke kot posamezni antioksidanti, saj jih sokovi, kot rečeno, vsebujejo vsaj 10.000-krat več kot napitki z antioksidantskimi vitamini.

Sadje in zelenjava sta del zdrave prehrane in njuno uživanje nima negativnih stranskih učinkov (čeprav zdrava prehrana vsebuje vitamine A, C in E). To je pokazalo več raziskav. Naj jih omenim le nekaj: Raziskave ob koncu 20. stoletja so na primer ugotavljale, da se z uživanjem dovolj sadja in zelenjave tveganje za nastanek raka zmanjša za polovico. Pregled sodobnejših raziskav je v tem oziru bolj zadržan: uživanje sadja in zelenjave zmanjšuje tveganje raka, a ne veliko (Key, 2011). Uživanje sadja in zelenjave tudi ne zavira rasti mišic, čeprav vsebuje veliko vitamina C, ki v obliki prehranskega dopolnila negativno vpliva na mišice.

V milijonih let človeške evolucije se je človek prilagodil na tako hrano. A kako je z varnostjo drugih napitkov s prostim antioksidantskim vodikom? Mnogi od njih so namreč po količini vodika bogatejši od svežih zelenjavnih in sadnih sokov, poleg tega pa so zgodovinska novost v sodobni človeški prehrani.

O učinkih FHES obstaja 11 znanstvenih člankov. Med njimi je tudi članek skupine tajvanskih strokovnjakov (Hsu et al, 2010), ki je na miših proučevala varnost uživanja velikih odmerkov. V hrano so jim primešali tako velike odmerke FHES, kot če bi odrasel človek zaužil 24 do 120 kapsul na dan, pa niso odkrili nobenega negativnega stranskega učinka. Torej je uživanje uživanje FHES varno tudi v večjih količinah.

O alkalni ionizirani vodi je bilo objavljeno več deset znanstvenih člankov. Med drugimi je bil o varnosti uživanja take vode objavljen članek o preizkusih na več različnih živalih (Saitoh et al, 2010). Študija je pokazala, da anionska ionizirana voda ne povzroča toksičnosti in da je za osebe, težke 60 kg, varno uživati do 1,2 l take vode na dan.

O učinkih uživanja molekularnega vodika (H2) je bilo od leta 2007 objavljeno na stotine znanstvenih člankov. Že leta 2017 je pregledni članek o bioloških ali zdravstvenih učinkih H2 navajal, da je takih znanstvenih člankov več kot 450. Povzetek teh raziskav poudarja, da je uživanje H2 varno in da negativnih stranskih učinkov niso odkrili (Ge et al, 2017). V letih ki so sledila, je bilo objavljeno še več sto znanstvenih člankov o bioloških učinkih molekularnega vodika. Med njimi so tudi rezultati šestmesečnega testiranja morebitne toksičnosti uživanja molekularnega vodika na podganah, pri čemer niso zaznali škodljivih učinkov (Xun et al., 2020). Več drugih raziskav je dokazalo, da uživanje molekularnega vodika ni toksično niti v velikih koncentracijah (Adzavon et. al, 2022).

Sklep

Bistvo antioksidantskega učinkovanja snovi v živih organizmih je vodik. Kot sem pokazal, je ta lahko v vezani obliki (je del spojin kot so antioksidantski vitamini) ali pa v nevezani obliki, kot sta anionski vodik H- ali molekularni vodik H2. Ker uživanje antioksidantov z vezanim vodikom (kot so antioksidantski vitamini ipd), »povzroča visoke ravni toksičnosti, ki omejujejo njihovo uporabo v terapijah na majhne odmerke in so se izkazali kot neučinkoviti pri preprečevanju bolezni, ki jih povzroča oksidativni stres ( … ), je zelo pomembno ugotoviti, kateri antioksidanti nimajo negativnih stranskih učinkov ali pa jih imajo zelo malo«, ugotavlja skupina raziskovalcev pod vodstvom dr. Li Ge (Ge et al, 2017). Vse več je dokazov, da bi to vlogo lahko igrali antioksidanti, ki vsebujejo vodik v nevezani obliki.

Dr. Iztok Ostan, za Institut.O, september 2022

Viri in literatura:

AAIWA – Association of Alkaline Ionized Water Apparatus, 2016. History of alkaline ionized water apparatus; dosegljivo na: https://www.3aaa.gr.jp/english/history.html#:~:text=Research%20into%20alkaline%20ionized%20water,boom%20to%20the%20period%20in, 26. 9. 2022.

Adzavon, Y.M., Xie, F., Yi, Y. et al. (2022). Long-term and daily use of molecular hydrogen induces reprogramming of liver metabolism in rats by modulating NADP/NADPH redox pathways. Sci Rep 12, 3904; dosegljivo na: https://www.nature.com/articles/s41598-022-07710-6, 30. 9. 2022.

Alberts, B., Bray, D., Lewis, J., Raff, M., Roberts, K., Watson, J. D. (1994). Molecular Biology of the Cell. London, New York: Garland Publishing.

Bjelaković, G., Nikolova, D., Gluud, L.L., Simonetti, R.G., Gluud, C. (2007). Mortality in randomized trials of antioxidant supplement for primary and secondary prevention: systematic review and meta-analysis. Journal of the American medical association. 8 (297): 842-857; dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17327526, 26. 1. 2018.

Closa, D., Folch-Puy E.(2004). Oxygen free radicals and the systemic inflammatory response. IUBMB Life. 56(4):185-91; dosegljivo na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/15230345/, 25. 9. 2022.

Dixon, B.J., Tang, J., Zhang, J.H. (2013). The evolution of molecular hydrogen: a noteworthy potential therapy with clinical significance. Medical Gas Research, 3:10; dosegljivo na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/23680032/, 26. 9. 2022.

Dole, M., Wilson, F.R., File, W.P. (1975).Hyperbaric hydrogen therapy: a possible tretment of cancer. Science, 190:152-154; dosegljivo na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/1166304/, 26. 9. 2022.

Feng, P., Ding, H., Lin, H. et al. (2017). AOD: the antioxidant protein database. Sci Rep 7, 7449; dosegljivo na: https://www.nature.com/articles/s41598-017-08115-6, 25. 9. 2022..

Fougerousse, A. L.C. Vincent bio-electrical methodology: An objective means of measurement of the terrain, a method for early detection of the troubles and disorders of degeneration; dosegljivo na: https://soilandhealth.org/wp-content/uploads/Presentation-BEV-anglais.pdf, 27. 6. 2022.

Ge, L., Yang, M., Yang, N.N., Yin, X.X., Song, W.G. (2017). Molecular hydrogen: a preventive and therapeutic medical gas for various diseases. Oncotarget. 21;8(60); dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5731988/, 30.9. 2022.

Gomez-Cabrera, M.C., Ristow, M., Vina, J. (2012). Antioxidant supplements in exercise: worse than useless? Am J Physiol Endocrinol Metab.302:E476-E477; dosegljivo na: http://www.physiology.org/doi/pdf/10.1152/ajpendo.00567.2011, 26. 1. 2018.

Greenberg, R. C. (1998). Biological Terrain. Payson (AZ): Biological Technologies International.

Greenberg, R. C. (1999). Understanding the Redox (rH2) Measurement of the Biological Terrain.

Halliwell, B., Gutteridge, J. M. C. (2005). Free Radicals in Biology and Medicine, 4th edition. Oxford: Oxford University Press.

Harman, D. (1956). Theory Based on Free and Radical Chemistry. J. Gerontol., 11, 298-300.

Harman, D. (1972). The Biologic Clock: The Mitochondria?. J. Am. Geriatr. Soc., 20, 145-147.

Howard, C. H. (1998). Microhydrin: An Overwiew; v Microhydrin: Technical Information. Dallas, Texas: Royal BodyCare Inc.

Hsu, Yu-Wen, Tsai, Chai-Fang, Chuang, Wen-Chen, Chen, Wen-Kan, Ho, Yung-Chyuan, Lu, Fung-Jou (2010). Protective effects of silica hydride against carbon tetracloride-induced hapatoxicity in mice. Food an Chemical Toxology, 48: 1644-1653.

Key, T.J. (2011). Fruit and vegetables and cancer risks. Br J Cancer. 104(1):6-11; dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3039795/, 26.1.2018.

Mayo Clinic (2020). Vitamin A; dosegljivo na: https://www.mayoclinic.org/drugs-supplements-vitamin-a/art-20365945, 30. 9. 2022.

NIH – National Institute of Health (2021a). Vitamin C: fact sheet for health professionals; dosegljivo na: https://ods.od.nih.gov/factsheets/VitaminC-HealthProfessional/#:~:text=A%20pooled%20analysis%20of%20nine,supplemental%20vitamin%20C%20%5B62%5D, 30. 9. 2022.

NIH – National Institute of Health (2021b). Vitamin E: fact sheet for health professionals; dosegljivo na:https://ods.od.nih.gov/factsheets/VitaminE-HealthProfessional/#:~:text=Several%20observational%20studies%20have%20associated,primarily%20from%20supplements%20%5B18%5D, 30. 9. 2022.

Ohsawa, I., Ishikawa, M., Takahashi, K., Watanabe, M., Nishimaki, K., Yamagata, K., Katsura, K., Katayama, Y., Asoh, S., Ohta, S. (2007). Hydrogen acts as a therapeutic antioxidant by selectively reducing cytotoxic oxygen radicals. Nat Med.,13(6):688-94: dosegljivo na: https://www.nature.com/articles/nm1577, 26.9.2022.

Ostan, I., Ambrozius, B., Ostan, A. (2001). Ko zdravila odpovedo: Knjiga o krepitvi življenjske moči. Ljubljana: AURA.

Ostan, I. (2013). Žive vode. Ljubljana: ARA.

Poljšak, B., Milisav, I. (2012). The neglected significance of »antioxidative stress«. Oxidative Medicine and Cellular Longevity. (2012), Article ID 480895

Ristow, M., Zarse, K., Oberbach, A., Kloting, N., Birringer, M., Kiehntopf, M., et al. (2009). Antioxidants prevent health-promoting effects of physical exercise in humans. Proc Natl Acad Sci U S A. 106:8665-70.; dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19433800, 26. 1. 2018.

Saitoh Y, Harata Y, Mizuhashi F, Nakajima M, Miwa N. (2010). Biological safety of neutral-pH hydrogen-enriched electrolyzed water upon mutagenicity, genotoxicity and subchronic oral toxicity. Toxicology and Industrial Health. 26(4):203-216; dosegljivo na: https://journals.sagepub.com/doi/10.1177/0748233710362989, 30.9. 2022.

Santos-Sánchez, N. F. , Salas-Coronado, R. , Villanueva-Cañongo, C. , Hernández-Carlos, B. . Antioxidant Compounds and Their Antioxidant Mechanism. In: Shalaby, E. , editor. Antioxidants [Internet]. London: IntechOpen; 2019; dosegljivo na: https://www.intechopen.com/chapters/66259, 25. 9. 2022.

Shekelle, P.G., Morton, S.C., Jungvig, L.K., Udani, J., Spar, M., Tu, W., J Suttorp, M., Coulter, I., Newberry, S.J., Hardy, M. (2004). Effects of supplemental vitamin E fort he prevention and treatment of cardiovascular disease. Journal of General Internal Medicine. 19 (4): 380–9; dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1492195/ , 25. 9. 2022.

Smith, L., Purdy Lloyd, K., Phelps, K. (1998). Biological Terrain Assessment Results of 14 Subjects Before and After Testing with a Supplement Containing Silicon Bonded To Reduced Hydrogen Ions. Journal of the American College of Nutrition, Vol. 17, No.5.

Speakman, J. R. (2004). Oxidative phosphorylation, mitochondrial proton cycling, free-radical production and aging. In Energy Metabolism and Lifespan Determination. Advances in Cell Ageing and Gerontology, vol. 14 (ed. M. P. Mattson), pp. 35-69.

Stephanson, C. J., Flanagan, P. G. (2002). Synthesis of a novel anionic hydride organosiloxane presenting biochemical properties. International Journal of Hydrogen energy, 28: 1243-1250.

Szent-Györgyi, A. (1937). Oxidation, energy transfer, and vitamins. Nobel Lecture, 11. 12. 1937

Xun, Zm., Zhao, Qh., Zhang, Y. et al. (2020) Effects of long-term hydrogen intervention on the physiological function of rats. Sci Rep 10, 18509; dosegljivo na: https://www.nature.com/articles/s41598-020-75492-w, 30. 9. 2022..

Zgonik, Staš (2018). Resnica o antioksidantih, Mladina, 02/12.01.2018:46-49.

Zhang, J-Y, Liu, C., Zhou, L., Wang, R., Tai, M., Wei Lei Lei, J., Wu, Q.,F., Wang, Z. (2012). A review of hydrogen as a new medical therapy, Hepato-Gastroenterology, 59:1026-1032; dosegljivo na: http://www.mylivingwater.com.my/dwld/cs1.pdf, 26. 9. 2022.

Žive vode ob zori življenja

Žive vode ob zori življenja

vodik

(iz knjige I.Ostana: Žive vode, ARA, 2013)

Predstavljajmo si, da zmoremo potovati v času daleč v preteklost. Ne ravno v čas pred 4,6 milijardami let, ko je Zemlja nastala, pač pa v čas, ko se je porajalo življenje.

To je bilo pred približno 3,85 milijardami let. Iz dnevne sobe na hribu še toplega črnega vulkanskega skalovja bi se nam kazal neverjeten pogled daleč naokoli. Žareča magma okrog zaplat strjajoče se zemeljske skorje (glej sliko spodaj). Nebo je temačno in iz oblakov od vsepovsod sekajo strele, grmi in lijejo plohe; hladijo magmo in se zalivajo v začetke morij. Okno mora biti nepredušno zaprto, saj v ozračju ni kisika, pač pa smrdljivi amonijak, metan in ogljikovodiki.

Nastanek življenjaKljub oblakom je kozmično sevanje neznosno, saj še ni atmosfere, ki bi Zemljo varovala pred njim. Če se kdaj kos neba vendarle zvedri, zagledamo nad sabo grozeče veliko Luno. Od Zemlje je oddaljena le za tretjino današnje razdalje. In še preden se zavemo, nas zalije več kot sto metrov visok val prihajajoče plime. Peklensko okolje, na videz nič kaj prijazno življenju! Pa vendar so prav take razmere spodbudile nastanek življenja. To se je leta 1953 posrečilo dokazati študentu Stanleyu Millerju z Univerze v Chicagu pri izdelavi diplomske naloge.

Vzel je dve steklenički. V prvi je bila voda, ki je predstavljala pramorje izpred nekaj milijard let, v drugi pa mešanica metana, amonijaka in žveplo-vodikovih plinov, ki je ponazarjala zgodnjo Zemljino atmosfero. Steklenički je povezal z gumijastimi cevmi. Da bi bile razmere še bolj podobne takratni nevihtni klimi, je skozi zmes usmerjal električne iskre – strele. »Po nekaj dneh je iz vode nastala bogata zelenorumena juha aminokislin, maščobnih kislin, sladkorjev in drugih organskih kislin. ‘Če Bog tega ni naredil tako‘, je pripomnil Millerjev navdušeni mentor, Nobelov nagrajenec Harold Urey, ‘potem je izpustil čudovito priložnost’« (Bryson, 2006: 291).

Kakšna je bila voda v daljnem času nastanka prve žive molekule?

Nanjo so delovala sevanja iz magme, iz vesolja in iz atmosfere (na primer viharne strele). Preprosto povedano, atome vodika tako sevanje obogati z dodatnim elektronom. To je anionski vodik, ki ga še danes vsebujejo tekočine v živih organizmih. Dognano je, da je življenje nastalo v reduktivni vodi, bogati s takim vodikom (Jerman, Štern, 1997: 37).

Taka voda je bila nujna za nastanek življenja. Sevanje je prve žive molekule neprestano načenjalo, jim jemalo atome anionskega vodika. Če ga je v vodi dovolj, ga poškodovana molekula pritegne, se “regenerira” (sanira poškodbo) in ostaja živa. V stotinah milijonov let, ki so sledila, se je Zemlja umirila, magmatskega vrenja je bilo manj, sevanja tudi in voda v morjih je postala običajna oksidirana voda.

A življenje je bilo tu in je nujno potrebovalo z anionskim vodikom bogato vodo. Bitja ki so obstala, so si morala sama ustvarjati živo vodo. Eden od načinov za to je fotosinteza. Klorofil je ena od najbolj antioksidantskih snovi.

Izgon iz raja

To je bil prvi “izgon iz raja”

Življenje se je ohranilo, a poslej so si morala bitja sama ustvarjati živost svoje vode. Tudi tako jo je možno pridobiti, a če bitja najdejo v okolju vodo, ki je podobno antioksidantska kot voda v času nastajanja življenja na Zemlji, je njihova življenjska moč še večja.

Tako anionsko vodo najdemo v Lourdu, kjer voda pronica globoko v zemljo proti magmi in privre na dan obogatena z anionskim vodikom. Tako vodo pijejo stoletni Hunze, ki jim jo oživljajo brzice potokov iz ledenika Uptar.

Napravimo pa si jo lahko tudi z mineralnim prahom FHES, ki poustvarja vodo Hunza. To je eden od načinov, da z dosežki sodobne tehnologije “potujemo” v daljno preteklost, v čas, ko je življenje na Zemlji komaj nastajalo in je bilo žive vode, te za življenje nujne snovi, v okolju obilo.

 

Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES in MAP, Marec 2014, Dr. Iztok Ostan

 

Varujmo Svoje Žile z Živo Vodo

Varujmo Svoje Žile z Živo Vodo

vodik

Tudi dr. Meyers je pri nekaterih pacientih opazil, da se po uživanju FHES zniža previsoka raven holesterola. Izpostavil je primer pacienta Erica, ki je doživel srčni napad in so mu zaradi nevarne zamašenosti koronarnih arterij izvedli angioplastiko.

Eric je bil navdušen tekač. Po posegu je okreval in se dobro počutil. Ne da bi se posvetoval z zdravnikom, je poskusil z rahlim tekom, pa se je bolečina v prsih – angina pektoris – povrnila že po nekaj sto metrih. Kljub večji pretočnosti žil po posegu, je bil dotok kisika po njih očitno premajhen za večje napore.

Dr. Meyers mu je svetoval, naj poskusi s FHES. Tistega dne, ko je zaužil prvi dve kapsuli, je že lahko pretekel šeststo metrov. Pri tem se je sicer utrudil, a ni čutil bolečine. Po treh tednih pa je zmogel preteči že več kot štiri kilometre na dan brez bolečine v prsnem košu (Meyers, 2005).

Eric je po dvanajstih tednih uživanja FHES presenečeno ugotovil, da pri teku ne čuti več bolečin, čeprav ga nekaj dni ne jemlje. Prehodnost žil se je domnevno izboljšala.

Žilne obloge vsebujejo patogene bakterije

Velik del žilnih oblog tvorijo patogene bakterije. Antioksidatsko okolje zavira njihov razvoj.

Dr. Meyers je v razlagi omenjenega primera zapisal: »V nedavnih študijah so zdravniki, ko so raziskovali obloge v arterijah, odkrili nepričakovano velike količine bakterij, kar vodi k prepričanju, da so bakterije eden od krivcev za srčne bolezni. Nekateri zdravniki so prepričani, da arterija, ki jo okužijo bakterije, lahko reagira z nabiranjem oblog na svoji steni. Če je res, da je FHES sposoben narediti biopodlago manj dovzetno za rast bakterij, lahko zmanjša poškodbo arterij in zelo zmanjša pojavnost bolezni srca« (Meyers, 2005).


Živa voda in probiotiki nižajo raven sladkorja v krvi

Praznične slaščice so mamljivi greh za vse nas, za sladkorne bolnike pa prava past. S FHES oživljena voda znižuje raven krvnega sladkorja. Dr. Meyers ugotavlja, da se s FHES izboljša stanje tudi pri nekaterih sladkornih bolnikih. Gre za paciente, pri katerih se je razvila sladkorna bolezen v odrasli dobi (diabetes tipa II). »Ne da bi spremenili odmerek inzulina, se je raven sladkorja v krvi pri nekaterih pacientih znižala« (Meyers, 2005). Naj omenim, da so pri preizkusih FHES na celicah ugotovili, da se je raven glukoze znižala za polovico, saj celice učinkoviteje uporabljajo razpoložljivi sladkor za proizvodnjo energije – ATP (Stephanson, Flanagan, 2004a: 82). Verjetno uživanje FHES prispeva k nižji ravni sladkorja v krvi.

Študije dokazujejo, da tudi mlečnokislinske bakterije, ki jih vsebujejo probiotična živila, znižujejo raven sladkorja v krvi, če jih užijemo dovolj veliko količino.

 

Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! December 2013, Novice za uporabnike FHES in MAP
Ureja: Dr. Iztok Ostan

Z Živo Vodo Tipa Hunza Hitreje v Klanec

Z Živo Vodo Tipa Hunza Hitreje v Klanec

vodik

Kolesar U. nam je posredoval svojo izkušnjo: »V kolesarski sezoni se večkrat povzpnem po bližnjem klancu in vedno izmerim čas vožnje do vrha. Klanec poznam do zadnje luknje in ga vedno prevozim “na polno”, saj je zame pokazatelj forme. Klanec je dolg 9,7 km z višinsko razliko 400 m.«

Določil si je dva kazalca telesne kondicije. Prvi je čas, ki ga porabi, da prevozi klanec, drugi pa splošno počutje, ko doseže vrh. »Moj rekord je star že štiri leta in je 25 minut in 30 sekund. (…) Če se spustim pod 27 minut, si rečem, da sem v formi,« je pojasnil.

Pred preizkusom s FHES je letos prevozil klanec že petkrat. Njegov najboljši dosežek je bil 27:04, torej po svojih merilih še ni bil v pravi formi.

Pol ure pred novim preizkusom je U. užil kapsulo mineralnega prahu FHES, ki oživi vodo po vzoru vode v himalajski dolini Hunza, znani po številnih stoletnikih.

»Že med vožnjo sem čutil veliko spremembo: ni bilo pekočih nog zaradi mlečne kisline in brez bolečin v nogah sem lahko pritiskal na vso moč tudi v zadnjem delu vzpona«, je zapisal.

»300 metrov pred vrhom mi je med prestavljanjem veriga padla s sprednjega verižnika in moral sem se ustaviti, verigo spet postaviti na verižnik in odpeljati na polno še zadnjih nekaj metrov. Kljub tej nezgodi je bil čas neverjeten: 25 minut in 41 sekund. Če se mi ne bi bilo treba ustaviti…

Kolesarski vzpon s živo vodo

Ključ do uspeha je spremljanje in izboljševanje lastnih pokazateljev forme

Kot po navadi sem bil na vrhu zadihan in takrat potrebujem kako minuto, da “pridem k sebi”. Nič čudnega, saj je bil povprečen srčni utrip 171, maksimalni pa 182. Podobno kot po navadi. In še enkrat opazim, da me noge resnično nič ne pečejo in ne čutim mlečne kisline. Ni kaj, oba moja pokazatelja forme sta bila super«.

Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Oktober 2013, Novice za uporabnike FHES in MAP
Ureja: Dr. Iztok Ostan

Kako Nam Vodik Daje Življensko Energijo

Kako Nam Vodik Daje Življensko Energijo

vodik

Dr. Iztok Ostan1 v sodelovanju z
Dr. Borutom Poljšakom2 in Alberto Ostan

Vodik naš vsakdanji3

Potreba po energiji je najpomembnejša prehranska potreba vseh živih bitij (Mattson).4 Rastline ujamejo sončno energijo s fotosintezo in jo predelajo v glukozo, nato pa v druge snovi. A ko rastline in živali želijo uporabiti uskladiščeno energijo, se morajo shranjena hraniva – kompleksnejši ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine pretvoriti zopet v glukozo. Zdi se torej, da je »glukoza« vsakdanji »kruh« celic. Sodobna znanost pa vse bolj spoznava, da ima to vlogo le ena od njenih sestavin – vodik.

Prav vodik, in to v svoji posebni, aktivni obliki, nam daje življenjsko energijo, nas ščiti pred smrtonosnimi prostimi radikali, nam omogoča (skupaj s kisikom), da lahko dihamo in živimo. V tem sestavku bomo spregovorili o njegovem pomenu in zlasti o njegovem merjenju, ki nam lahko pomaga pri izbiri hrane in zdravega načina življenja.

Glukoza je sestavljena iz ogljika, kisika in vodika. Rastline jo proizvedejo iz ogljikovega dioksida in vode ob uporabi sončne energije, kasneje pa slednjo sprostijo za potrebe celic, ko se glukoza razgradi na svoje osnovne sestavine.

Dolgo je veljalo, da imata ogljik in ogljikov dioksid v tem procesu centralno vlogo. Raziskovanja dr. Alberta Szent-Györgyi-ja, ki je leta 1937 dobil Nobelovo nagrado za odkritje vitamina C, pa so pokazala, da pripada ta vloga vodi, materi vsega življenja in vodiku, ogljik pa naj bi bil le nosilec, ki omogoča zadrževanje zlahka uhajajočega vodika (Szent-Györgyi)5.

Kot je pred njim dokazal že H. Wieland, se življenjska energija sprošča tako, da se vodik spaja s kisikom, pri čemer nastaja voda. Kot smo pokazali v prejšnjem sestavku (Aura št.205/2006), poteka ta reakcija v »celičnih pljučih« – mitohondrijih (v tako imenovani elektronski transporti verigi). Dejansko pa ni tako preprosta, kot smo jo opisali.

V tej preprosti obliki se udejanji le v manjši meri, ko se celica »želi pogreti« (sproščanje toplotne energije v 4. sklopu elektronske transportne verige). Večinoma pa se energija kanalizira v proizvodnjo snovi ATP – neposrednega energetskega vira za poganjanje vseh celičnih procesov.

Sodobna znanost bogato potrjuje trditev dr. Szent-Györgyi-ja, da »telo pozna le eno gorivo – vodik«.6

Aktivni vodik

Tako kot se sladkor ne vname, če ga v sladkornici ponudimo gostom, tako se tudi glukoza, ki je vrsta sladkorja, sama od sebe ne aktivira (ne »vname«), ko pride v telesu v stik s kisikom. Vodik je v sladkorju trdno vezan na ogljik in zato stabilen. Potrebno ga je najprej »aktivirati« in spraviti iz ravnotežja, da se spoji s kisikom oz. z drugimi oksidanti (v anaerobnih bitjih je to lahko žveplo).

Že dr. Szent-Györgyi je pritrdil svojim predhodnikom (dr. H. Wielandu in dr. O. Warburgu), da šele »aktivni vodik« omogoča sproščanje uskladiščene energije, ki je nujna za potek življenjskih procesov. To se v telesu uresniči s pomočjo katalizatorjev – encimov (dehidraze oz. dehidogenaze), ki vodik obogatijo z dodatnim elektronom (Szent-Györgyi).7

Obicajni atom vodika (H) Aktivni (antioksidantski) vodik (H-)

Slika 1: Aktivni vodik
Vodik je najmanjši obstoječi atom. Običajno vsebuje en proton, ki sestavlja jedro, in en elektron, ki kroži okoli njega. V posebnih pogojih pa uspe ta atom zadržati še dodatni elektron. V literaturi ga imenujejo »aktivni« oz »anionski« vodik, ker je osnova vseh antioksidantskih procesov v telesu pa tudi »antioksidantski« vodik.

Potrebno pa je aktivirati tudi kisik, da se spoji z vodikom. Podobno kot za aktivacijo vodika so za to potrebni posebni encimi, ki povzročijo, da se tudi kisik elektronsko »neuravnovesi« (Szent-Györgyi)8. Tako nastanejo kisikove reaktivne zvrsti (RKZ), med katere sodijo tudi prosti radikali.

Življenje se torej začne in teče, ko se aktivni vodik sreča z aktiviranim kisikom (prostimi radikali), svojim nevarnim življenjskim partnerjem, ki sproži življenje, a mu za kurjenje ponujeni aktivni vodik ne zadošča in ga krade iz vseh možnih koncev celice.

Življenje je tako dobesedno »smrtni ples« (vodika) z rabljem, kisikovimi prostimi radikali. Da bi bilo življenje sploh lahko možno, mora biti v organizmu neprestano veliko aktivnega vodika. Ne zadošča le »peščica« aktivnega vodika, ki ga celica pokuri neposredno za proizvodnjo ATP. Celica mora biti stalno prepojena z aktivnim vodikom, da ne zgori ob nujni prisotnosti aktivnega kisika, ki je pravzaprav strup. Konkretno to pomeni, da mora biti glavna vsebina celic, voda, bogata z aktivnim vodikom. Dokler je v njej veliko aktivnega vodika, smo zdravi in mladi. Čim starejši postajamo, tem bolj smo bolehni, tem manj aktivnega vodika je v nas.

Količino aktivnega vodika v našem telesu, hrani in pijači je možno tudi meriti, kar nam je lahko v precejšnjo pomoč pri krepitvi svojega organizma.

rH – kazalec vsebnosti vodika

Kazalec količine vodika v biološkem okolju je parcialni tlak vodika (rH oz. rH2). Vrednosti rH se večinoma gibljejo med 0 in 42. Vrednost 42 pomeni nasičenost s kisikom (z 1 atm kisika), pri vrednost rH 1 pa je snov bogata z vodikom (1 atm vodika). Pri tej vrednosti prostega kisika ni več (P.Flanagan). Možno je doseči še nižje in celo negativne vrednosti rH, kar predstavlja še večje koncentracije aktivnega vodika. Mejna vrednost je 28; kar je nad 28 pomeni oksidiranost (prevladovanje oksidantov), vrednosti, nižje od 28 pa reduciranost (prevladovanje reducentov, med katere sodi tudi vodik).

Za normalno življenje morajo biti vrednosti rH bioloških tekočin precej bolj napojene z vodikom kot kisikom, torej morajo imeti rH bistveno nižji od 28.

Tabela 1: rH sline in krvi

Oksidiranost 29 – 42
Nevtralnost 28
  Antioksidantskost (reduktivnost)
– kri in slina zdravih 40-50 let starih*
– kri in slina zdravih mladih športnikov **		 24,9 -25,2
21,5 – 23,5

vir: * L.Smith et al9., ** L. Vincent10

V tabeli prikazani podatki kažejo, da se rH sline in krvi s staranjem zvišuje, kar pomeni, da postajajo z vidika vsebnosti vodika vedno bolj siromašne. To »kopnenje« vodika, ki ga prinašajo leta, je znatno. Povečanje rH z eno enoto namreč pomeni kar 10 kratno zmanjšanje količine ionov aktivnega vodika. Povečanje rH sline in krvi od 22, kolikor ga imajo v povprečju mladi športniki, na 25, kolikor je po dr. Smithu značilno za sodobne zdrave 45 letnike, pomeni, da je v kapljici krvi ali sline zdravih oseb srednjih let kar 1000 krat manj ionov aktivnega vodika kot pri zdravih mladcih.

Idealne vrednosti rH biološkega okolja še niso opredeljene. Stanje sodobne tehnologije in znanosti kaže, da so verjetno idealne vrednosti rH nižje od tistih, ki jih je ugotovil pionir teh meritev, dr. Luis Vincent. Dr. Robert Greenberg, ki je danes vodilni strokovnjak za biološko okolje npr. pravi: » Po ugotovitvah profesorja Vincenta je idealna raven rH2 krvi 22. Po novih natančnejših izmerah naj bi bila 21,7. Idealna raven rH2 sline, za katero je profesor Vincent menil, da je 22, je po novih ugotovitvah 20,0«.11

Z leti torej količina aktivnega vodika, tega nujno potrebnega »goriva življenja«, v organizmu dramatično upada. Na srečo pa lahko sami kaj storimo, da je ga čim dlje ohranimo na ustrezni ravni. To je odvisno tudi od naše pijače in hrane.

Pomanjkanje aktivnega vodika v običajnih pitnih vodah

Najbolj naravna pijača je voda. Podatki iz razvitih dežel o ustekleničenih vodah in vodi iz vodovoda kažejo, da je ta precej oksidirana. V ZDA so pri analizi 12 vrst ustekleničenih vod ugotovili rH 31. Razlike med posameznimi vrstami so bile občutne (od 22 do 41).

Tabela 2: rH pitne vode v ZDA (1997)

rH* Opombe
Ustekleničene vode (12 različnih vrst)
 31 velike razlike v rH raznih vrst: od 22 – 41
    Klorirana voda iz vodovoda (Auborn, California) 42 29 – 42

Opomba: lastni izračuni rH po formuli za rH dr. Flanagana, na osnovi podatkov ORP in pH iz literature: Howard, C.H.: Microhydrin: An Overwiew; v Microhydrin: Technical Information. – Dallas, Texas: Royal BodyCare Inc., 1988, str. 3.

Bolj kot voda v Ameriki nas seveda zanima, kaj pijemo doma. Doktor kemije, prof. Vlado Barbič, je v preteklih letih izmeril na stotine vzorcev pitne vode. Ko nam je to prvic pomeril leta 2000, smo bili kar pomirjeni. Z vodo iz pipe se v Sloveniji sicer res ne bi »pomladili«, a je kazala boljšo sliko (rH 26 – 28) kot vodovodna voda ZDA. Kazalo je, da ima celo nekoliko več vodika kot kisika (rahlo reducirano ali nevtralno).

V začetku letošnjega leta (2006) pa smo bili razočarani, ko so večkratne meritve pokazale, da je postala pitna voda precej bolj oksidirana (pretežno v območju nevtralnosti) kot leta 2000. V povprečju je imela voda pred petimi leti od 10 do 100 krat več aktivnega vodika kot letos. To velja tudi za izmerjene vzorce izvirne vode na hribovitem podeželju, daleč od industrijskega okolja. Domnevamo, da gre za vplive splošnega onesnaževanja.

Tabela 3: rH pitne vode v Sloveniji

2000 2006
januar* avgust – september**
Ljubljana 26 – 28 31 – 32 28
Koper 27 30 28
Izvirna kraška voda
(izvir v neurbanem okolju v Čičariji)		 26 28
voda v plastenkah 31 31

opombe: * sušno obdobje; ** deževno obdobje; vir: lastni izračuni rH po formuli dr. Flanagana, na osnovi meritev prof. dr. V. Barbiča

Oksidiranost vode je bila v letu 2006 bistveno občutnejša v januarju (rH 30- 33) kot konec poletja (28). Količina aktivnega vodika v vodovodni vodi je bila v začetku leta kar 100 do 1000 krat manjša kot konec avgusta. Na osnovi pogovora s predstavnico inšpekcijskih služb domnevamo, da je bilo to posledica nizkega vodostaja (tako je bilo v januarju 2006), ko tudi inšpekcije zaznajo večjo prisotnost polutantov v vodah.

Ustekleničena voda, ki jo prodajajo v Sloveniji, je po rH podobna tisti v ZDA. V povprečju je oksidirana. Če upoštevamo že omenjene ugotovitve, da postaja tudi voda iz vodovodov vedno bolj oksidirana, občasno pa se njena oksidiranost dvigne nad raven ustekleničenih vod, moramo žal tudi s tega vidika zaključiti, da postaja Slovenija vse bolj razvita (onesnažena) dežela. Pitju vode se seveda ne bomo odrekli, a prav je poiskati tudi boljše prehranske vire tega življenjsko pomembnega sredstva.

Naravni prehranski viri aktivnega vodika

Živa živila so mnogo boljši vir aktivnega vodika kot navadna pitna voda (znano je, da so kuhana živila večinoma oksidirana). Doma si pripravljamo kefir na vodi, ki ima rH 19. Še boljši naj bi bili sveži sadni in zelenjavni sokovi iz biološko pridelanega sadja. Po dr. Flanaganu naj bi imeli rH med 13 in 15. Žal takih vrednosti nismo dobili pri sočenju razpoložljivega biološko pridelanega sadja in zelenjave (16 -26). Ne vemo, ali je to rezultat splošnega onesnaženja, novih šibkejših sort ali kakega drugega vzroka. Preizkušeno boljši vir aktivnega vodika je sok pšeničnih bilk, o katerem smo že veliko pisali (več o tem najdete na blogu živa voda). Njegov rH je med 8 in 10. S sočenjem zelenih bilk mlade pire pa smo dobili celo napitek z rH 8.

Tabela 4: rH živih živil

   Živilo rH
   kefir na vodi
 19**
   sveži zelenjavni sokovi
– biološko pridelani
– nebiološko pridelani **		 13 – 15* (16 – 24)**
16 – 26**
   sok iz pšeničnih bilk 10 – 12**
   sok iz bilk pire
 8 – 10**

opombe: * podatki dr.P.Flanagana, ** meritve dr. V.Barbiča

Kefir, sveži sokovi in sok pšeničnih bilk so v prehrani in zdravilstvu priznana in dobro preizkušena sredstva; kot vir aktivnega vodika pa imajo tudi svoje omejitve. Sveži zelenjavni sokovi so danes tako antioksidantsko šibki, da morda niti ne dosegajo povprečne antioksidantskosti naše sline in krvi. Sokov iz zelenega bilja žitaric, ki bi to zmogli, pa ni priporočljivo veliko popiti (običajno ne več kot 1,1 dcl).

Umetni prehranski dodatki kot vir aktivnega vodika

Dejstvo je, da se uporaba prehranskih dodatkov nezadržno povečuje. V raziskavi, ki so jo v Sloveniji opravili leta 2005 pod vodstvom dr. B. Poljšaka se je pokazalo, da že vsak osmi (12%) odrasli prebivalec uživa kak vitaminski ali mineralni dodatek (ti dodatki so najpogosteje v uporabi). V ZDA, ki je znana po uživanju prehranskih dodatkov, dnevno posega po njih že vsak tretji prebivalec (33,9 % v letu 2000).12

Tabela 5: Dnevna uporaba vitaminskih in mineralnih prehranskih dodatkov (delež prebivalstva)

1987 1994 1996 2000 2005
ZDA
 23,2% 33,9%
Sarajevo 42%
Slovenija 8,4% 9,1% 12%

vir: Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža: Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. – Obzor Zdr N 2006; 40: str. 5-6.

Upravičeno smo lahko kritični do nebrzdanega širjenja uporabe prehranskih dodatkov, saj mnoge študije kažejo, da mnogih umetnih mineralov in antioksidantov celica ne uspe niti absorbirati, učinkovitost nekaterih vitaminov (C, E) pa je sporna (Poljšak)13 zlasti brez sodelovanja drugih potrebnih hraniv, ki jih daje naravna hrana (Gey, Dianzani, Chow).14 Poleg tega pa je vsebnost vodika v nekaterih znanih antioksidantih relativno skromna (C vitamin, beta karoten – podatki v tabeli 6).

Obstajajo pa tudi umetni antioksidantski napitki, ki imajo v primerjavi s svežimi sokovi mnogo več aktivnega vodika. V spodnji tabeli sta predstavljena dva z aktivnim vodikom bogata antioksidantska napitka: alkalna ionizirana voda in FHES.

Tabela 6: rH nekaterih antioksidantskih prehranskih dodatkov

   beta karoten
 26*
   C vitamin
 23*
   ubikinon (CoQ10) 19*
   alkalna ionizirana voda
pridobljena z elektrolizo		 od 1 do 15 meritve dr. V.Barbiča
   FHES (Mg) od -1 do 6 FHES na slovenskem trgu v letu 2006 (V.Barbič)**

opombe: * podatki P.Flanagana in C.J, Stephansona15;
** po podatkih dr. Flanagana je vrednost rH surovin za izdelavo FHES med -2,75 in + 2.

Meritve, ki jih je opravil prof. Barbič potrjujejo trditve proizvajalcev, da je z napravami za ionizacijo vode in z mineralnim prahom FHES možno pridobiti napitke, ki imajo zelo nizke vrednosti rH. Izjemoma je z njima pridobljena voda imela celo rH 1, kar predstavlja (po dr. Flanaganu) absolutno nasičenost vode z vodikom (nič oksidiranosti).

Kritičen bralec se pri antioksidantskih napitkih, ki dosegajo rH celo 1 ali manj, seveda zamisli. To namreč pomeni, da je v enem kozarcu take pijače toliko molekul aktivnega vodika kot v več milijardah kozarcev naravnega soka.

Upravičeno se lahko vprašamo, ali ni to morda preveč za naravne potrebe organizma. Kolikšne so sploh naravne, optimalne potrebe našega telesa po aktivnem vodiku?

Čim več aktivnega vodika, tem bolje?

Dolgo let je veljalo, da je so okviri optimalnega rH krvi, tisti, ki jih je dr. Vincent ugotovil pri mladih športnikih (21,5 – 23,5). Lansko leto je dr. Flanagan v intervjuju za Auro dejal, da se v znanosti vse bolj utrjuje misel, da so optimalne meje rH mnogo nižje (Aura št. 186). Raziskovanje teh mej tudi ni bilo mogoče, dokler ni bila na voljo hrana, ki ima rH 1 in celo nižji. Sedaj je na celicah končno možno preveriti, ali tako reduktivno biološko okolje škodi in kakšne so morebitne koristi.

Proizvajalci naprav za ioniziranje vode in proizvajalec mineralnega prahu FHES razpolagata s študijami, ki potrjujeta netoksičnost njihovih antioksidantskih pijač.

Glede koristnosti uživanja takih voda pa se morda najzgovornejše raziskave o učinkih silicijevega in magnezijevega FHES. Naj povzamemo ugotovitve iz znanstvenega članka dr. C. Stephansona in dr. P. Flanagana, ki sta ga pred kratkim (2006) poslala v objavo.16 Gre za uporabo magnezijevega FHES s skrajno možno reduktivnostjo, torej z negativnim rH (-2,41). Povečanje aktivnega vodika v biološkem okolju je pokazalo pozitiven vpliv na tri vitalne funkcije organizma: na preskrbljenost s kisikom, z vodo in z energijo (ATP).

Aktivni vodik povečuje oksigenacijo

V laboratorijskem preizkusu so uporabili človeške rdeče krvne celice in preverili, kako se z dovajanjem aktivnega vodika spremeni sposobnost hemoglobina za transport kisika. Ugotovili so, da se je koncentracija s kisikom obogatenega hemoglobina (oksihemoglobina) povečala za 9,86%. Čim več aktivnega vodika so dodali, tem bolj je bil hemoglobin sposoben vezati kisik (koef. korelacije R2= 0,996)17.

Spoznanje utegne biti osupljivo: telo nujno potrebuje kisik za delovanje, a ta mora biti le na pravem mestu (na hemoglobinu…) ne pa kjerkoli v organizmu, saj je »strupen«. Čim več je v vodi, v kateri deluje celica, aktivnega vodika, tem bolje uspeva celica zadržati kisik (samo) tam, kjer mora biti (na hemoglobinu…).

Aktivni vodik izboljša proizvodnjo celicne energije (ATP)

Na rdečih krvničkah so ugotavljali tudi, kako aktivni vodik vpliva na delovanje mitohondrijev in proizvodnjo ATP – goriva, ki ga celica potrebuje v vseh svojih procesih. Ugotovili so, da se je koncentracija reduciranega citohroma C, snovi ki je nujna za transport elektronov pri proizvodnji ATP, povečala kar za 45,17%. Čim več aktivnega vodika so dodali, tem boljši je bil ta učinek (koef. korelacije R2= 0,998).18 V predhodnih eksperimentih (2001) s silicijevimi FHES (podoben rH) so ugotovili, da se je z njim povečala proizvodnja ATP kar za dvakratno (Stephanson, Flanagan, 2004)19

Aktivni vodik izboljša celično hidriranost

Celica in njeni notranji organi so obdani z opno, ki je sestavljana iz maščob in zato odbija vodo. Voda in druge snovi ne morejo prehajati skozi njo, če ni sile, ki bi jih, kljub »odporu« maščob, potegnile skoznje. To celica ustvari z različno koncentracijo bazičnih in kislih snovi na obeh straneh opne, zaradi česar nastane na membrani električni naboj. Da se celica lahko hidrira, je potreben ORP (redoks potencial) vsaj – 50 mV. Če ni te energije, lahko popijemo veliko vode, pa celice vseeno ostanejo »žejne«. V omenjenem preizkusu uporabljani magnezijev FHES je izkazoval ORP do – 846 mV in naj bi zato precej prispeval k hidriranosti celic. To so eksperimentalno preverjali v klinični študiji, v kateri je
sodelovalo 10 ljudi.

Merili so učinek aktivnega vodika s postopkom, imenovanim »fazni kot« (phase angle). Z njim merijo celično hidriranost, ki je obenem znak telesne pripravljenosti. Rezultati segajo od vrednosti 0, ki pomeni veliko obolelost (in dehidriranost) organizma, do 14, ki pomeni zelo dobro telesno pripravljenost na ravni olimpijcev (in odlično hidriranost celic). V začetku je bila povprečna hidriranost oz. telesna pripravljenost skupine na ravni 4,8. Potem so udeleženci preizkusa pet dni uživali po šest kapsul FHES dnevno. Meritve so pokazale, da se je hidriranost dvignila v povprečju za 10% (na 5,28). Klinična študija je torej potrdila tezo, da aktivni vodik izboljša hidriranost celic (Stephanson, Flanagan).20

Verjetno bo potrebno počakati še kar nekaj časa, da bomo dobili odgovor na to, katera raven aktivnega vodika je za celico optimalna. Dosedanje raziskave vse bolj potrjujejo misel, da je za organizem dobro, če ima čim več aktivnega vodika.

Tudi naše izkušnje potrjujejo, da ga celice, potrebujejo več, kot smo do sedaj mislili in kot ga lahko dobimo z običajno svežo hrano.To smo spoznali ob uživanju magnezijevega in še prej silicijevega FHES. Ce smo želeli, da se bližajoči prehlad ni razvil, smo po priporočilu dr. R. Meyersa povečali uporabo FHES z običajnih dveh na šest kapsul dnevno, pa so znanilni znaki prehlada vztrajali le dan ali dva.

Zelo verjetno smo si s tem prehranskim korakom povečali količino aktivnega vodika na raven, kjer se bakterije ne morejo več razvijati, saj jim ustreza bolj oksidirano okolje. Po dr. C. Howardu se patogene bakterije ne razvijajo več pri rH, nižjem od 13,3 (točneje: pri pH krvi 7,4 je to podrocje med ORP – 250 mV in + 600 mV)21. Verjetno ima podoben učinek na povečanje količine aktivnega vodika v telesu tudi post, saj smo v preteklosti z dnevom ali dvema postenja prav tako učinkovito odganjali prehlade in gripe.

Veljalo bi preučiti tudi učinke alkalne inonizirane vode, za katero je prof. Barbič pri navadnem pretoku vode (820 ml/min) nameril rH od 7 do 14; če je zmanjšal pretok na 200/ml na minuto pa celo rH 1. Spodbudili smo izvajanje primerjalne študije učinkov magnezijevega FHES in alkalne ionizirane vode na vodnih rastlinah (vodni kreši). Kolikor nam je znano, bo to prva neposredna primerjalna študija alkalne ionizirane vode in FHES na živih organizmih.

Izmerimo sami rH tekočin

Veliko je dokazov, da je aktivni vodik bistven za naše zdravje in življenjsko moč. Nekatere prav posebej zanima, koliko ga je v hrani in pijačah, ki jo uživajo in v njihovem organizmu. Tudi v Sloveniji je že kar precej ljudi, ki so si nabavili ročni merilec, s pomočjo katerega lahko ugotovimo rH tekočin. Pa naj navedemo še nekaj napotkov, kako to storimo.

rH ugotovimo posredno, preko ugotavljanja ORP (redoks potenciala) in pH. Formulo za njegov izračun je že leta 1923 ugotovil dr.Clark22 (predelana Nernstova enačba), vendar šele zadnja leta pridobiva polno veljavo pri proučevanju procesov v živih bitjih.

V osnovi je to komplicirana logaritemska formula, vendar se je v praksi (za meritve pri 25 stopinjah Celzija) uveljavila poenostavljena formula, ki jo uporablja dr. P.Flanagan: rH = (ORP + 204)/30 + 2 * pH. Za enostaven izračun pH torej potrebujemo le soliden ročni merilec (redoks in pH meter) ter nekaj kemikalij za čiščenje elektrod in umerjanje naprave.

Za pravilnost meritev je potrebno nekaj znanja in natančnosti, a postopek vendarle ni zahteven in se ga lahko naučimo. Ker se vsebnost aktivnega vodika v vodi, sokovih in antioksidantskih napitkih spreminja, je ugotavljanje njihovega rH zelo koristno. Po člankih in osebnem dialogu z ameriškimi strokovnjaki je rH »absolutni kazalec reduktivnega potenciala« snovi (Flanagan, Stephanson)23. Pokaže količino ionov aktivnega vodika v vodnih raztopinah, pa naj so organskega ali anorganskega izvora (pismo dr. Flanagan 11.9.2006).24

Merjenje rH urina

Že v 19. stoletju je prof. C. Bernard menil, da so se celice sposobne same pozdraviti, če jim zagotovimo ustrezno okolje (vodo…), v katerem živijo. Mnogo kasneje je prof. J.Kemeny ugotovil, da je možno kakovost biološkega okolja celic meriti le s tremi kazalci: ORP, pH in električnim uporom. Danes obstajajo v razvitem svetu naprave za merjenje kakovosti biološkega okolja. Na osnovi merjenja vrednosti omenjenih treh kazalcev krvi, sline in urina, je možno ugotavljati biološko starost in spremljati splošno zdravstveno stanje ljudi. Tudi v Evropi nekateri zdravniki uporabljajo take meritve kot dodatno informacijo o splošnem stanju pacienta (poleg uradno priznanih metod).

Take meritve je seveda potrebno zaupati strokovnjakom. Z ročnim ORP/pH metrom pa si lahko enostavno izmerimo urin. To je tudi v Sloveniji že kar razširjeno, saj ima precej ljudi svoj ORP/pH meter. Iz ORP in rH lahko izračunamo rH. Seveda je vprašanje interpretacije pomena dobljenih rezultatov, saj optimalni okviri rH za vse vrste biološkega okolja (tudi za urin), še niso znani (P.Flanagan). Za primerjavo pa podajmo okvire rH, ki jih je dr. L.Vincent ugotovil pri mladih francoskih športnikih:

Tabela 7: rH urina

   Skupina ljudi rH
     – mladi in zdravi športniki
 22,5 – 24,5*

opomba: meritve dr. L. Vincenta

Sodobnejše raziskave rH urina kažejo, da je so verjetno idealne ravni nižje, od tistih prikazanih v zgorji tabeli. Po dr. Vincentu naj bi bila idelana raven rH urina 24. Kasneje je dr. Greenberg ugotavljal, da naj bi bila 20,6.25 Pilotske meritve rH urina študentov na Univerzi v Ljubljani, ki jih je opravil dr. Borut Poljšak pa nakazujejo, da je idealni rH urina še nižji od ravni, ki jih je ugotovil dr. Greenberg (podobno velja za slino).

Preberete si lahko tudi Pogovor z dr. Barbičem o merjenu ORP in pH

Sklepamo lahko, da se s starostjo in obolelostjo tudi v urinu količina aktivnega vodika zmanjša, rH pa poveča (tako kot v krvi). Če je v urinu, ki je konec koncev »odpadna voda«, veliko aktivnega vodika (nizek rH), je zelo verjetno, da je te življenjsko nujne snovi veliko tudi krvi in slini. Če si namerimo rH nižji od 22,5 (merimo prvo jutranjo vodo), pomeni, da je v našem urinu več aktivnega vodika kot pri mladih in zdravih športnikih. Kaj to pomeni v zdravstvenem smislu pa bi bilo potrebno še raziskati.

Pilotska meritev rH urina med posamezniki, ki uživajo z aktivnim vodikom bogate sokove in napitke (FHES, alkalno ionizirano vodo ali sok pšenicnih bilk) je pokazala, da imajo rH v povprečju rH nižji od 22,5, pa čeprav so bili vsi udeleženci starejši od 40 let. Zanimivo bi bilo preučiti, kako razne vrste prehrane, post, razni življenjski slogi in drugi dejavniki vplivajo na rH urina.

Vodik – življenjsko gorivo

Aktivni vodik je gorivo življenja. Človeško življenje pa ni le trošenje goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Ljudje si ne jemljejo življenja zaradi slabe hrane, pač pa zaradi drugih razlogov, ki jemljejo življenju dostojanstvo in smisel. A tudi za premagovanje psihičnih problemov, za urejanje odnosov z drugimi potrebujemo vodik (ATP) in to mnogo vodika. Življenje je lepo, a ni lahko. Potrebno je imeti veliko življenjske moči, da ga živimo tako, kot mislimo, da je prav. Ta moč pa je, slejkoprej, materializirana v zalogah vodika v našem telesu.

Viri:
 1 Doc. Dr. Iztok Ostan, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet, 
 iztok.ostan@fpp.uni-lj.si
 2 Asist. Dr. Borut Poljšak, Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo, 
 borut.poljsak@vsz.uni-lj.si
 3 Tekst je dopolnjena verzija clankov, ki sta bila objavljena (v poljudnejši 
 obliki) v reviji Aura št. 206/ 2006 in 207/2006.
 4 Mattson, Mark P.: The search for energy: a driving force in evolution and 
 aging; in Mattson, Mark P. (editor): Energy metabolism and Lifespan Determination;
 Advances in cell aging and gerontology (2003) Vol. 14, str. 5.
 5 Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 1.
 6 Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 7 Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 8 Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 9 Smith, Leonard; Prdy Lloyd, Kimberly; Phelps, Kathryn: Biological Terrain
 Assessment Results of 14 Subjects Before and After Testing with a Supplement Containing
 Silicon Bonded To Reduced Hydrogen Ions. - Journal of the American College of Nutrition,
 Vol. 17, No.5 1998.
 10 Navedeno po: Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement
 of the Biological Terrain. - www.prostate90.com/sci_papers/redox.html, 13.5.1999
 11 Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement of
 Biological Terrain. –  http://www.prostate90.com/sci_papers/redox.html
 12 Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža:
 Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. – Obzor Zdr N 2006; 40: str. 5-6.
 13 Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža:
 Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. –  Obzor Zdr N, 40 (2006), str. 8.
 14 Dianzani, Mario Umberto: Dietary Prooxidants; in Dreosti, Ivor E. (editor):
 Trace Elements, Micronutrients, and Free Radicals (1991), Chapter 4; Chow, Ching K.:
 Vitamins and Related Dietary Antioxidants; in Dreosti, Ivor E. (editor): Trace Elements,
 Micronutrients, and Free Radicals (1991), Chapter 6; Gey, K. F.: Prospects for the
 prevention of free radical disease, regarding cancer and cardiovascular disease;
 in Cheeseman, K. H.;  Slater, T.F. (editors): Free Radicals in Medicine; British
 Medical Bulletin (1993) Vol. 49,  No 3. pp. 679-699.
 15 Flanagan, G. Patrick; Stephanson, Cory J.: Active H Characterisation &
 Analysis Report. – Phi Sciences, 2004.
 16 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 17 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 18 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 19 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.:Different Metabolic Effects on
 Mitochondria by Silica Hydride Using Capilary Electrophoresis. J Med Food 2004; 7:79-83.
 20 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and  Clinical Study. – to be published
 21 Howard, C.H.: Microhydrin: An Overwiew; v Microhydrin: Technical
 Information. - Dallas, Texas: Royal BodyCare Inc., 1988, str. 6.
 22 Clark, W. Mansfield: Studies on oxidation-reduction: II. An analysis of
 the theoretical relations between reduction potentials and pH. – Public health reports,
 Vol. 38/ 1923, str. 666 – 683.
 23 Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and  Clinical Study. – to be published
 24 Flanagan, G.Patrick: E- mail letter to Iztok Ostan . – 11.9.2006
 25 Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement of
 Biological Terrain. - http://www.prostate90.com/sci_papers/redox.html

Novo – Članki o Živi Vodi

Novo – Članki o Živi Vodi

vodik

Tukaj bodo objavljeni članki o živi vodi.

Vse od začetka, kaj to je, zakaj se rabi, zakaj jo je priporočljivo vključiti v vsakdanjo rutino, o načinih uporabe, kdaj se ne sme uporabljati in še več.

V kolikor imate kakršnakoli vprašanja, vam lahko osebno odgovorimo.

Enostavne izpolnite kontaktni obrazec tukaj.