vodik
Antioksidanti: vloga vodika v njih
Antioksidanti so snovi, ki imajo sposobnost nevtralizirati proste radikale in s tem zmanjšati ali preprečiti oksidativni stres.
Kemiki delijo vse snovi na oksidante in reducente. Reducenti imajo sposobnost oddajanja elektronov, oksidanti pa njihovega sprejemanja. Ko se neka snov reducira (pridobi elektron), se sočasno druga snov, ki elektron odda, oksidira. Zato te procese imenujemo tudi oksidacijsko-redukcijske (oz. redoks) procese. Sposobnost neke raztopine, da oksidira oz. reducira drugo snov, merimo v milivoltih (mV). Kazalec imenujemo ORP – oksidativno reduktivni potencial (ali redoks potencial). Če je ORP negativen, pomeni, da v raztopini prevladujejo reducenti, če je pozitiven pa oksidanti. Vrednosti ORP segajo od nekako -1.000 mV do +1.200 mV.
Elektron je lastnost atoma. V oksidativno redukcijskih procesih zatorej ne prehaja z ene snovi na drugo sam, pač pa potuje skupaj z atomom, ki mu pripada. »V živih organizmih poteka sprejemanje in oddajanje elektronov na poseben način: elektron praviloma preide na drugo molekulo skupaj z vodikom, ki ga nosi« (Ostan et. al., 2001:223). V mladem organizmu je vodika veliko, s staranjem pavodika zmanjkuje in postajamo vse bolj oksidirani. Življenje je v bistvu izgorevanje vodika v živem organizmu.
Snovi, ki v življenjskih redoks procesih oddajajo vodik, so reducenti. A vsi reducenti niso že tudi antioksidanti.
Antioksidanti, prosti radikali, in oksidativni stres
Prosti radikali so posebna vrsta oksidantov; so molekule ali atomi, ki jim manjka en elektron, včasih celo dva ali več, ali pa imajo kak elektron preveč (Halliwell, Gutteridge, 2005: 23). Ker so energetsko neuravnovešeni, so reaktivni in kratkega obstoja. Iščejo manjkajoče elektrone ali poskušajo oddati odvečne elektrone in s tem silijo okolje k spreminjanju, k »aktivnosti«.
To ni vedno slabo. Življenje je proces večne aktivnosti in nenehnega spreminjanja. Prosti radikali imajo v njem pomembno pozitivno vlogo, saj spodbujajo mnoge življenjske procese. Naj navedem le nekatere: Prosti radikali imajo pomembno vlogo pri rasti mišic (Zgonik, 2018), pri delitvi celice, telo jih uporablja kot signalizatorje v raznih celičnih procesih (Poljšak, Milisav 2012), s proizvodnjo prostih radikalov naš imunski sistem pošilja signale in nas brani pred patogenimi mikrobi (Closa, Folch-Puy, 2004).
Ker pa so »neukrotljivi«, potrebujemo živa bitja posebno zaščito pred njimi. Prosti radikali namreč neizbežno povzročajo škodo, imenovano oksidativni stres, saj se noben organizem ne uspe popolnoma zaščititi pred njimi. Staranje je posledica njihovega delovanja.
Antioksidanti so snovi, ki imajo sposobnost nevtralizirati proste radikale in s tem zmanjšati ali preprečiti oksidativni stres.
Poglejmo natančneje, kako poteka staranje in nastanek nekaterih bolezni zaradi delovanja prostih radikalov in oksidativnega stresa.
Kako se staramo zaradi oksidativnega stresa
Ena od teorij o staranju pripisuje nastanek staranja delovanju prostih radikalov (FRTA –Free radicals theory of aging). V petdesetih letih preteklega stoletja jo je zasnoval Denham Harman (1956). Ugotovil je, da na proces staranja vplivajo predvsem prosti radikali, ki nastajajo v celicah pri presnovi hranil v energijo. Proces poteka v celičnih organih, imenovanih mitohondriji (Harman, 1972).
Znano je, da prosti radikali vdirajo v naše telo od zunaj. V gramu cigaretnega katrana je, na primer, 100.000 milijard prostih radikalov (Halliwell, Gutteridge, 2005: 585). Mnogo več pa jih nastaja v celicah, čeprav ne počnemo ničesar narobe. Nastajajo namreč v mitohondrijih v normalnem procesu celične presnove, v katerem se proizvaja energija.
Obstaja namreč tudi negativna stran ustvarjanja energije v mitohondrijih – ustvarjanje prostih radikalov kot stranskega produkta proizvodnje ATP. Elektronska transportna veriga v mitohondrijih ima več členov, ki jih označujemo z imeni kompleks I, II, III, IV in V. Njeni šibki točki sta kompleks I in kompleks III. Ob medsebojnem podajanju sproščenih elektronov jih nekaj redno ubeži; poberejo jih molekule kisika, ki so zelo močan oksidant, »jemalec« elektronov. Tako se molekula kisika (O2), obogatena z dodatnim elektronom, spremeni v prosti radikal, imenovan superoksidni anion ali superoksidni radikal (O2˙ ־ ) (Speakman, 2004). Imenujemo ga lahko izvirni prosti radikal, saj se iz njega običajno razvije množica drugih, še mnogo nevarnejših prostih radikalov.
Nevarnost prostih radikalov merimo z njihovo življenjsko dobo. Čim krajša je, tem bolj so reaktivni in škodljivi. Življenjska doba superoksidnega radikala traja nekaj tisočink sekunde. To ni veliko, a nekateri prosti radikali so še mnogo manj obstojni in zato še nevarnejši.
Celica v normalnih pogojih nevtralizira superoksidne radikale s pomočjo specializiranega antioksidanta SOD (superoksid dismutaza) in jih spremeni v vodikov peroksid (H2O2). Tudi to snov uvrščamo med reaktivne kisikove zvrsti (RKZ); celici lahko povzroči škodo, čeprav ni prosti radikal.
Njegova življenjska doba traja nekaj minut, kar daje organizmu precej časa, da ga nevtralizira in spremeni v še manj nevarno snov. Zato neposredno ni tako nevaren kot druge reaktivne kisikove zvrsti. Tudi za vodikov peroksid obstajajo v telesu specializirani antioksidanti – glutation peroksidaza in katalaza.
Čeprav bi vodikov peroksid lahko uvrstili med naše »pohlevnejše« sovražnike, pa je dejansko prav on »trojanski konj« za škodo, ki jo povzročajo prosti radikali. Ker je dokaj obstojen, ima namreč dovolj časa, da preide iz mitohondrija v notranjost celice (citosol) in v njene druge organe (organele) celo v celično jedro. Tudi tam ga celica lahko brez težav nevtralizira in pretvori v manj nevarno snov.
Velikokrat pa se zgodi, da vodikov peroksid na tej poti sreča snovi, ki razvnamejo njegovo razdiralno moč. Razne rakotvorne snovi, nitrati v pitni vodi, nikotin, alkohol, najpogosteje pa železo, baker in druge kovine, ki jih sicer telo potrebuje za normalno delovanje, spremenijo vodikov peroksid v izjemno razdiralne hidroksilne radikale.
Železo ali baker, ki smo ju zaužili v preveliki količini ali pa ju naše telo zaradi oslabelosti ni obvladalo z običajnimi encimskimi reakcijami, spodbudita pretvorbo vodikovega peroksida v hidroksilni radikal (OH˙; Fentonova reakcija).
Njegova življenjska doba je le nekaj milijonink sekunde; v tako kratkem obdobju celica ne zmore poslati antioksidantske pomoči. Če je v neposredni bližini nastalega hidroksila ustrezen antioksidant, ga uspe nevtralizirati. Če pa je celica antioksidantsko revna, nastane neravnovesje med prostimi radikali in antioksidanti – oksidativni stres. Prosti radikali se »zažrejo« v molekule v svoji neposredni bližini in škoda je tu.
Zaradi posledic oksidativnega stresa se telo stara in pojavljajo se mnoge bolezni, ki so povezane s starostjo. Veliko raziskav je potrdilo, da so tipične sodobne degenerativne bolezni povezane z delovanjem prostih radikalov. To so: rak, bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen in mnoge druge (Stephanson et al., 2002).
Kritike teorije staranja zaradi delovanja prostih radikalov
Teorija staranja zaradi prostih radikalov, ki jo je Harman v sedemdesetih letih preteklega stoletja razširil na teorijo staranja zaradi reaktivnih kisikovih zvrsti (RKZ), je doživela v preteklem stoletju široko popularizacijo. V prvi polovici 20. stoletja so odkrili vseh 14 vitaminov, med njimi tudi tri antioksidantske, in sicer vitamin A (v obliki beta karotena in v drugih oblikah), vitamin C in vitamin E.
V petdesetih letih so prišli v prodajo; komercialna aktivnost podjetij, ki so jih prodajala in promovirala pa je prispevala k splošni razširitvi ideje, da je uživanje vitaminov in antioksidantov zdravju koristno. Teorija staranja zaradi prostih radikalov je dandanes še vedno široko sprejeta, a nekateri rezultati raziskav kažejo, da ima uživanje nekaterih antioksidantskih prehranskih dopolnil tudi negativne učinke.
Naj se v tej razpravi omejim le na antioksidantske vitamine. Veliko je raziskav, ki potrjujejo, da uživanje dopolnil z vitaminom A (Mayo, 2020), z vitaminom C (NIH, 2021a) ali z vitaminom E (NIH, 2021b ), koristi zdravju. A poglejmo si nekatere negativne učinke uživanja omenjenih prehranskih dopolnil:
- Rak: Več raziskav, ki so preverjale učinek uživanja antioksidantov beta karotena in vitamina E (alfa tokoferola) je pokazalo, da se je pri uživalcih teh vrst prehranskih dopolnil povečalo obolevanje za rakom v primerjavi z ljudmi, ki teh antioksidatskih dopolnil niso uživali (Poljšak, Milisav, 2012, Zgonik, 2018).
- Bolezni srca in ožilja: V nasprotju s stališčem razširjenim v stroki uživanje vitamina E kot prehranskega dodatka ne zmanjšuje tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja (Shekelle et al., 2004).
- Rast mišic: Več študij je ugotovilo, da uživanje vitaminov C in E negativno učinkuje na rast mišic (Gomez et al. 2012, Ristow et al. 2009).
- Dolgoživost: Raziskave so pokazale, da dolgoročno uživanje vitaminov in drugih šibkih antioksidantskih spojin ne podaljšuje življenja. Trajno uživanje beta karotena, vitamina A ali vitamina E naj bi celo povečalo tveganje smrtnosti (Bjelaković et al., 2007).
Nekateri teoretiki, zagovorniki teorije »antioksidantskega stresa« (Poljšak, Milisav, 2012) domnevajo, da uživanje antioksidantov nevtralizira tudi proste radikale v procesih, ki so bistveni za dobro delovanje organizma. Zato svarijo pred pretiranim uživanjem antioksidantov nasploh.
A poudariti velja, da so omenjene negativne učinke uživanja antioksidantov odkrili le pri uživanju nekaterih antioksidantov. Obstaja pa še izjemno veliko drugih vrst antioksidantov, za katere raziskave niso bile opravljene ali pa so študije pokazale, da nimajo negativnih stranskih učinkov. Zakaj ima uživanje nekaterih antioksidantov negativne stranske učinke, za druge pa to ne velja? Če hočemo odgovoriti na ta vprašanja, si moramo pobliže ogledati oblike antioksidantov z vidika vpetosti antioksidantskega vodika v njih.
Oblike antioksidantov
Nosilec elektronov v redoks procesih v živih bitjih je, kot rečeno, vodik. Antioksidanti nevtralizirajo proste radikale oz. druge kisikove reaktivne zvrsti (ROZ) tako, da oddajo atom vodika skupaj z elektronom. Toda oksidantov je veliko vrst. Po obliki vodika, ki ga vsebujejo, jih lahko ločimo na antioksidante z vezanim vodikom in prosti antioksidantski vodik.
Vezani antioksidantski vodik
Pri antioksidantih z vezanim vodikom je vodik kemijsko vezan na neko molekulo ali atom, s katerim tvori spojino. Čeprav je vodik v njej rahlo vezan in ga antioksidantska spojina zlahka odda, je taka antioksidantska molekula vendarle pred oddajo vodika uravnotežena in zato relativno stabilna.
To velja za že omenjene antioksidantske vitamine A, C in E. Ti trije sodijo med beljakovine. Poleg njih pa je še zelo veliko število drugih antioksidantskih spojin.
Samo med beljakovinami jih je bilo leta 2017 v posebni računalniški bazi antioksidantskih beljakovin zabeleženih kar 710 (Feng et al, 2017). Po velikosti se zelo razlikujejo: najmanjši beljakovinski antioksidant sestavlja le 8 aminokislin, največji pa 1.463 (Feng et al., 2017).
Gre torej za zelo različne molekule, ki opravljajo v telesu različne funkcije. Vitamin C je, na primer, nujen pri sintezi kolagena, antioksidant koencim Q10 ima pomembno funkcijo v mitohondrijih pri proizvodnji energije (ATP) … A vsi antioksidanti te vrste imajo skupno lastnost: ko oddajo vodik, da bi nevtralizirali proste radikale ali druge aktivne kisikove zvrsti, izgubijo vodik in s tem njegov elektron.
Spojina, katere sestavni del je vodik, postane nestabilna. Na zadnji orbitali nima več dveh elektronov, kot je za uravnoteženo molekulo normalo, pač pa le enega. S tem antioksidant postane prosti radikal, ki je sicer šibkejši od prostega radikala, ki ga je antioksidant nevtraliziral, pa vendar tudi ta potrebuje vodik iz okolja, da se uravnovesi.
Dobi ga lahko od kakega drugega antioksidanta … Tako se lahko sproži cela »kaskada« podajanja vodika od enega antioksidanta do drugega, da bi nevtralizirali začetno oddajo vodika. Na koncu te kaskade še vedno obstaja nek šibak prosti radikal, ki potrebuje vodik iz okolja. Lahko ga ukrade iz molekularnih struktur celice (maščob, beljakovin, DNK …) in naredi škodo – oksidativni stres. Če pa manjkajoči vodik nadomesti s prostim vodikom iz okolice, ne nastane škoda.
Prosti antioksidantski vodik
Ko govorimo o antioksidantih, običajno pomislimo na pravkar opisane antioksidantske spojine. Žal je tudi v strokovni javnosti to prevladujoč pogled. Obstaja pa tudi antioksidantski vodik, ki je v vodi v nevezanih oblikah. Gre za anionski vodik (H–) ali pa molekularni vodik (H2).
Anionski vodik ima dva elektrona. Vodo lahko obogatimo z njim s pomočjo elektrolize, ki jo razdeli na alkalno anionsko in kislo kationsko. Pionir raziskovanja uporabe alkalne ionizirane (anionske) vode je Japonec Michisue Suwa, ki jo je leta 1931 začel preizkušati na rastlinah in živalih.
Na Japonskem je bila leta 1965 odobrena uporaba naprav za ioniziranje vode v gospodinjstvih (AAIWA, 2016), dandanes pa so take naprave v uporabi po vsem svetu. H– je v alkalni ionizirani vodi zelo hlapljiv, zato je potrebno tako vodo užiti neposredno po tem, ko jo proizvedemo z domačim aparatom. Druge oblike vode, bogate z anionskim vodikom, poleg njega vsebujejo tudi koloide. Gre za majhne materialne delce, ki v vodi ne ionizirajo.
Ker so koloidi tako majhni, začnejo elektroni krožiti okoli celega mineralčka namesto okoli posameznih molekul. Tako dobi koloid negativni električni naboj, ki privlači molekule vode. Voda postane strukturirana, kar omogoča, da se morebitni H– dlje časa zadržuje v njej. Običajna voda je oksidirana, obstajajo pa redki vrelci, v katerih je voda zaradi delovanja naravnih sil bogata s koloidi in anionskim vodikom.
Pionir raziskovanja takih voda je Patrick Flanagan, ki je leta 1997 ustvaril vodo, bogato z anionskim vodikom (H–) in silicijevimi nano koloidi (Howard, 1998). Za njegov mineralni prašek se je uveljavil splošen izraz FHES (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica) – Flanaganov z vodikom obogateni kremen. Na Univerzi v Ljubljani smo z meritvami ugotovili, da je voda z raztopljenim FHES trajneje antioksidanstka kot z alkalna anionska voda, pridobljena z elektrolizo.
Poudariti velja, da živi organizmi sami ustvarjajo prosti anionski vodik in z njim obogatijo svoje tekočine. Običajna pitna voda je oksidirana. Ko jo živali in ljudje popijemo, jo moramo obogatiti z antioksidantskim anionskim vodikom, da postane antioksidantska.
Za to imamo posebne encime – dehidraze in dehidrogenaze (Szent-Györgyi, 1937). Poleg tega pa telo samo ustvarja koloide, npr. aminokisline v procesu prebave, ki strukturirajo vodo (Alberts et. Al., 1994) in s tem pripomorejo k zadrževanju anionskega vodika v življenjskih tekočinah. Anionski vodik torej v telesu ni tujek, pač pa snov, ki jo telo potrebuje in tudi samo proizvaja.
Je stabilen plin in je dolgo veljalo, da v bioloških procesih nima posebne vloge. Pozornost nanj pa je pritegnil t. im. »nordenauski fenomen« v drugi polovici 20. stoletja. Ko so v nemškem mestecu Nordenau začeli uporabljati vodo iz izvira v opuščenem rudniku, se je nepričakovano izboljšalo zdravstveno stanje bolnikov z boleznimi kot so diabetes, tumorji, gastritis in enteritis.
Mestece je postalo svetovno znano. Japonski zdravnik dr. George Tseng je to vodo preučil in odkril, da je bogata z molekularnim vodikom (H2) (Zhang et al., 2012). Leta 1975 je dr. Malcolm Dole skupaj sodelavci objavil v prestižni reviji Science rezultate uspešne hiperbarične terapije raka z vodikom (Dole et al, 1975).
Revolucijo v proučevanju biološkega vpliva molekularnega vodika in pravo eksplozijo medicinskih raziskav pa je povzročil članek, ki ga je leta 2007 objavil Ikuroh Ohsava s sodelavci. Dognali so namreč, da molekularni vodik (H2) deluje kot antioksidant selektivno, in sicer nevtralizira najreaktivnejše in najnevarnejše proste radikale, ne pa šibkejših, s tem pa spodbuja in dopušča normalno delovanje fizioloških procesov, pri katerih so nujno potrebni šibkejši prosti radikali (Ohsava et al, 2007).
Molekularni vodik je zelo hlapljiv in se iz vode kmalu porazgubi. Dandanes ga je možno v telo vnesti intravenozno, raztopljenega v fiziološki raztopini, z vdihavanjem (delež vodika v zraku mora biti nižji od 4 %) ter s tabletami, ki se raztopijo v vodi in pri tem sproščajo molekularni vodik.
Naj ponovno poudarim, da je molekularni vodik že po naravi prisoten v tekočinah živih bitij. V našem telesu ga ustvarjajo anaerobne koristne bakterije pri presnovi za človeka neprebavljivih ogljikovih hidratov, to je vlaknin (Dixon et al, 2013). Izločamo ga z dihanjem, kar lahko ugotovimo z merjenjem H2 v izdihu. Žal ga večinoma potrošijo gnilobne bakterije v črevesju; tudi zato je pomembno, da skrbimo za uravnoteženje črevesne biote.
Poznamo torej dve obliki prostega antioksidantskega vodika: H– in H2. Njuna skupna značilnost pa je, da se v procesu nevtralizacije prostih radikalov ne spremenita v oksidante, kar je sicer značilno za antioksidante z vezanim vodikom. V vodi raztopljena H– in H2 ob spojitvi s prisotnim radikalom, ki ga tak vodik nevtralizira, preprosto preneha biti prost vodik. Za njim ostane le neškodljiv nevtraliziran prosti radikal in običajna voda. Zato je pri obravnavi posledic delovanja antioksidantov bistveno, da upoštevamo obliko antioksidantskega vodika v njih.
Druga pomembna lastnost, po kateri se med seboj razlikujejo antioksidanti, pa je količina vodika v njih. Poglejmo najprej, kako jo merimo.
Kako merimo količino vodika, ki ga vsebujejo antioksidanti
Oksidiranost oz. reduktivnost neke raztopine merimo s kazalcem ORP, ki pa ni dovolj dober pokazatelj antioksidantske sposobnosti raztopine – sposobnosti nevtraliziranja prostih radikalov. Ta je, kot sem že povedal, odvisna od količine vodika v njej.
V praksi obstaja več načinov merjenja količine vodika v raztopini. Eden od njih je merjenje parcialnega pritiska vodika. Označujemo ga z rH (Ostan, 2013). Kazalec je oblikoval francoski inženir Luis-Claude Vincent okrog leta 1946 in ga poimenoval rH2 (Fougerousse). V nadaljevanju bom zanj uporabljal oznako rH.
ORP-pH Meter
Vodik je plin. Toda njegove količine v vodi v praksi ne merijo neposredno, pač pa preko merjenja dveh drugih indikatorjev – ravni kislosti in bazičnosti (pH) ter oksidativno reduktivnega potenciala (ORP).
Oboje lahko izmerimo z isto ročno napravo, ORP–pH metrom. Ta je ekonomsko dostopna, za ustrezno merjenje je potrebno le poskrbeti, da naprava pravilno deluje in upoštevati morebitne posebne postopke, predvidene za merjenje posebnih snovi. Ko dobimo vrednosti ORP in pH neke tekočine, iz njiju izračunamo parcialni pritisk vodika (rH) po posebni formuli.
Skrajni vrednosti tako izmerjenega rH sta 0 in 42. Nič pomeni skrajno reduciranost snovi, torej nasičenost z vodikom, 42 pa predstavlja popolno oksidiranost.
Meritve lahko pokažejo celo negativne vrednosti rH ali vrednosti, ki so višje od 42, a že omenjeni skrajni vrednosti pomenita popolno reduciranost oziroma oksidiranost. Nevtralna vrednost je 28. Torej so snovi, ki imajo rH vrednost nižjo od 28, pretežno reducenti, snovi z rH nad 28 pa so pretežno oksidanti.
Parcialni pritisk vodika (rH) je v bistvu negativni desetiški logaritem. Za enoto nižja vrednost rH zato pomeni desetkrat več vodika v snovi, za dve enoti nižji rH pomeni stokrat več vodika itd.
rH sline in urina
Po meritvah, ki jih je opravil Luis-Claude Vincent, imata slina in kri mladih in čilih športnikov vrednost rH približno 22,5 (±1,0) (Greenberg, 1998, 1999). S staranjem se količina vodika v tekočinah zmanjša. Zdravi posamezniki, stari od štirideset do petdeset let, naj bi imeli rH krvi in sline približno 25,0 (Smith et al., 1998).
Če to primerjamo z mladimi športniki, ugotovimo, da se v dveh ali treh desetletjih rH vrednost življenjskih tekočin dvigne za vsaj dve enoti. To pomeni, da imamo v krvi, ko dosežemo petdeset let, vsaj stokrat manj vodika kot smo ga imeli v mladosti. Po dr. C. Howardu se degeneracija začenja pri vrednostih rH, ki so višje od 26 (pri pH vrednostih, višjih od 7,5), huda degeneracija celic in organov pa pri rH 28 (pri pH vrednostih, višjih od 7,6) (Howard, 1998, Ostan, 2013)
rH antioksidantov in svežih sokov
Od antioksidantov, ki vsebujejo vezani vodik, so na trgu med najbolj razširjenimi vitamin C, beta karoten in koencim Q10. Po podatkih, ki nam jih je posredoval dr. Patrick Flanagan, so vrednosti njihovih rH naslednji: koencim Q10 (ubikinon) 19, vitamin C 23, NADH 25, beta karoten 26.
Vrednosti se torej gibljejo na ravni rH krvi zdravih oseb in z njimi težko izboljšamo antioksidansko vrednost telesnih tekočin. Po meritvah sodeč bomo to laže dosegli z uživanjem sveže iztisnjenih sokov. Običajni sveže iztisnjeni sokovi imajo rH med 13 in 15.
Ker pomeni za enoto nižji rH desetkrat več vodika, ugotovimo, da vsebuje kozarec sveže iztisnjenega soka toliko antioksidantskega vodika kot vsaj 10.000 kozarcev vode, ki vsebujejo raztopljene običajne antioksidante kot so vitamin C in drugi.
Ponudi se vprašanje, kako to, da je v kozarcu svežega soka, ki vsebuje veliko vitaminov, neizmerno več antioksidantskega vodika kot v kozarcu vode, v katerem smo raztopili vitamin C ali multivitaminski napitek. Vzrok je verjetno v prostem vodiku, ki ga imajo sveži sokovi, kot ga vsebujejo vse biološke tekočine, medtem ko imamo v vitaminskem napitku le vodik, ki je vezan na vitamine. To nakazujejo tudi meritve drugih tekočin, ki vsebujejo prosti vodik.
Po meritvah dr. Vlada Barbiča, pionirja koloidne kemije v Evropi, je po količini vsebovanega vodika med sveže iztisnjenimi sokovi najbogatejši sok pšeničnih bilk; rH takega soka je od 10 do 12.
Vodo, bogato z anionskim vodikom (H–) si lahko pripravimo z ionizatorjem vode. Po deklaracijah proizvajalcev ima tako pridoblena voda rH med 11 in 13. Torej naj bi bila vsaj 10-krat bogatejša z antioksidantskim vodikom kot najboljši sveži sokovi.
Na Univerzi v Ljubljani že več kot 20 let redno merimo rH vode, v kateri je raztopljen prašek FHES, ki je bogat s silicijevimi koloidi in sprošča tudi anionski vodik (H–). Običajno je rH takih vod od 1 do 6, kar pomeni, da z njim lahko dosežemo skrajno antioksidantske vrednosti (rH 1 in celo negativne).
To pomeni, da je običajno v kozarcu vode, v katerem je raztopljena kapsula FHES, toliko vodika kot ga je v vsaj 10.000 kozarcih najboljšega svežega soka (soka pšeničnih bilk). Te redne meritve so pokazale, da obstajajo nihanja v antioksidantski kakovosti posameznih serij, na kar smo proizvajalca opozorili.
Na Univerzi v Ljubljani smo merili tudi rH treh antioksidantskih prehranskih dodatkov (tablet), ki v vodi sproščajo molekularni vodik (H2). Najbolj antioksidantski med njimi je izkazoval rH med 3 in 7, kar je vsaj tisočkrat bolj antioksidantsko od najboljših svežih sokov, najmanj antioksidantski pa je izkazoval rH okoli 13, kar je na ravni svežih sokov.
Če torej povzamem, je v napitkih, ki vsebujejo prosti vodik (H– ali H2) mnogo več antioksidantskega vodika kot v napitkih z antioksidanti, ki imajo vezan vodik in to vsaj 10.000-krat več. Najbolj antioksidantsko dopolnilo z vezanim vodikom, ki smo jih preučevali (ubikinon) ima namreč rH 19, antioksidantsko najšibkeša pijača s prostim vodikom pa ima rH 15.
Varnost napitkov s prostim antioksidantskim vodikom
V nasprotju z uživanjem posameznih antioksidantskih vitaminov (A, C in E), za katere so raziskave odkrile tudi negativne učinke, pa uživanje hrane, ki te vitamine po naravi vsebuje, ni izkazalo neugodnih stranskih učinkov. Če bi bil vzrok v količini vsebovanega antioksidantskega vodika, bi moralo uživanje sadja in zelenjave povzročiti bolj negativne učinke kot posamezni antioksidanti, saj jih sokovi, kot rečeno, vsebujejo vsaj 10.000-krat več kot napitki z antioksidantskimi vitamini.
Sadje in zelenjava sta del zdrave prehrane in njuno uživanje nima negativnih stranskih učinkov (čeprav zdrava prehrana vsebuje vitamine A, C in E). To je pokazalo več raziskav. Naj jih omenim le nekaj: Raziskave ob koncu 20. stoletja so na primer ugotavljale, da se z uživanjem dovolj sadja in zelenjave tveganje za nastanek raka zmanjša za polovico. Pregled sodobnejših raziskav je v tem oziru bolj zadržan: uživanje sadja in zelenjave zmanjšuje tveganje raka, a ne veliko (Key, 2011). Uživanje sadja in zelenjave tudi ne zavira rasti mišic, čeprav vsebuje veliko vitamina C, ki v obliki prehranskega dopolnila negativno vpliva na mišice.
V milijonih let človeške evolucije se je človek prilagodil na tako hrano. A kako je z varnostjo drugih napitkov s prostim antioksidantskim vodikom? Mnogi od njih so namreč po količini vodika bogatejši od svežih zelenjavnih in sadnih sokov, poleg tega pa so zgodovinska novost v sodobni človeški prehrani.
O učinkih FHES obstaja 11 znanstvenih člankov. Med njimi je tudi članek skupine tajvanskih strokovnjakov (Hsu et al, 2010), ki je na miših proučevala varnost uživanja velikih odmerkov. V hrano so jim primešali tako velike odmerke FHES, kot če bi odrasel človek zaužil 24 do 120 kapsul na dan, pa niso odkrili nobenega negativnega stranskega učinka. Torej je uživanje uživanje FHES varno tudi v večjih količinah.
O alkalni ionizirani vodi je bilo objavljeno več deset znanstvenih člankov. Med drugimi je bil o varnosti uživanja take vode objavljen članek o preizkusih na več različnih živalih (Saitoh et al, 2010). Študija je pokazala, da anionska ionizirana voda ne povzroča toksičnosti in da je za osebe, težke 60 kg, varno uživati do 1,2 l take vode na dan.
O učinkih uživanja molekularnega vodika (H2) je bilo od leta 2007 objavljeno na stotine znanstvenih člankov. Že leta 2017 je pregledni članek o bioloških ali zdravstvenih učinkih H2 navajal, da je takih znanstvenih člankov več kot 450. Povzetek teh raziskav poudarja, da je uživanje H2 varno in da negativnih stranskih učinkov niso odkrili (Ge et al, 2017). V letih ki so sledila, je bilo objavljeno še več sto znanstvenih člankov o bioloških učinkih molekularnega vodika. Med njimi so tudi rezultati šestmesečnega testiranja morebitne toksičnosti uživanja molekularnega vodika na podganah, pri čemer niso zaznali škodljivih učinkov (Xun et al., 2020). Več drugih raziskav je dokazalo, da uživanje molekularnega vodika ni toksično niti v velikih koncentracijah (Adzavon et. al, 2022).
Sklep
Bistvo antioksidantskega učinkovanja snovi v živih organizmih je vodik. Kot sem pokazal, je ta lahko v vezani obliki (je del spojin kot so antioksidantski vitamini) ali pa v nevezani obliki, kot sta anionski vodik H- ali molekularni vodik H2. Ker uživanje antioksidantov z vezanim vodikom (kot so antioksidantski vitamini ipd), »povzroča visoke ravni toksičnosti, ki omejujejo njihovo uporabo v terapijah na majhne odmerke in so se izkazali kot neučinkoviti pri preprečevanju bolezni, ki jih povzroča oksidativni stres ( … ), je zelo pomembno ugotoviti, kateri antioksidanti nimajo negativnih stranskih učinkov ali pa jih imajo zelo malo«, ugotavlja skupina raziskovalcev pod vodstvom dr. Li Ge (Ge et al, 2017). Vse več je dokazov, da bi to vlogo lahko igrali antioksidanti, ki vsebujejo vodik v nevezani obliki.
Dr. Iztok Ostan, za Institut.O, september 2022
Viri in literatura:
AAIWA – Association of Alkaline Ionized Water Apparatus, 2016. History of alkaline ionized water apparatus; dosegljivo na: https://www.3aaa.gr.jp/english/history.html#:~:text=Research%20into%20alkaline%20ionized%20water,boom%20to%20the%20period%20in, 26. 9. 2022.
Adzavon, Y.M., Xie, F., Yi, Y. et al. (2022). Long-term and daily use of molecular hydrogen induces reprogramming of liver metabolism in rats by modulating NADP/NADPH redox pathways. Sci Rep 12, 3904; dosegljivo na: https://www.nature.com/articles/s41598-022-07710-6, 30. 9. 2022.
Alberts, B., Bray, D., Lewis, J., Raff, M., Roberts, K., Watson, J. D. (1994). Molecular Biology of the Cell. London, New York: Garland Publishing.
Bjelaković, G., Nikolova, D., Gluud, L.L., Simonetti, R.G., Gluud, C. (2007). Mortality in randomized trials of antioxidant supplement for primary and secondary prevention: systematic review and meta-analysis. Journal of the American medical association. 8 (297): 842-857; dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/17327526, 26. 1. 2018.
Closa, D., Folch-Puy E.(2004). Oxygen free radicals and the systemic inflammatory response. IUBMB Life. 56(4):185-91; dosegljivo na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/15230345/, 25. 9. 2022.
Dixon, B.J., Tang, J., Zhang, J.H. (2013). The evolution of molecular hydrogen: a noteworthy potential therapy with clinical significance. Medical Gas Research, 3:10; dosegljivo na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/23680032/, 26. 9. 2022.
Dole, M., Wilson, F.R., File, W.P. (1975).Hyperbaric hydrogen therapy: a possible tretment of cancer. Science, 190:152-154; dosegljivo na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/1166304/, 26. 9. 2022.
Feng, P., Ding, H., Lin, H. et al. (2017). AOD: the antioxidant protein database. Sci Rep 7, 7449; dosegljivo na: https://www.nature.com/articles/s41598-017-08115-6, 25. 9. 2022..
Fougerousse, A. L.C. Vincent bio-electrical methodology: An objective means of measurement of the terrain, a method for early detection of the troubles and disorders of degeneration; dosegljivo na: https://soilandhealth.org/wp-content/uploads/Presentation-BEV-anglais.pdf, 27. 6. 2022.
Ge, L., Yang, M., Yang, N.N., Yin, X.X., Song, W.G. (2017). Molecular hydrogen: a preventive and therapeutic medical gas for various diseases. Oncotarget. 21;8(60); dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5731988/, 30.9. 2022.
Gomez-Cabrera, M.C., Ristow, M., Vina, J. (2012). Antioxidant supplements in exercise: worse than useless? Am J Physiol Endocrinol Metab.302:E476-E477; dosegljivo na: http://www.physiology.org/doi/pdf/10.1152/ajpendo.00567.2011, 26. 1. 2018.
Greenberg, R. C. (1998). Biological Terrain. Payson (AZ): Biological Technologies International.
Greenberg, R. C. (1999). Understanding the Redox (rH2) Measurement of the Biological Terrain.
Halliwell, B., Gutteridge, J. M. C. (2005). Free Radicals in Biology and Medicine, 4th edition. Oxford: Oxford University Press.
Harman, D. (1956). Theory Based on Free and Radical Chemistry. J. Gerontol., 11, 298-300.
Harman, D. (1972). The Biologic Clock: The Mitochondria?. J. Am. Geriatr. Soc., 20, 145-147.
Howard, C. H. (1998). Microhydrin: An Overwiew; v Microhydrin: Technical Information. Dallas, Texas: Royal BodyCare Inc.
Hsu, Yu-Wen, Tsai, Chai-Fang, Chuang, Wen-Chen, Chen, Wen-Kan, Ho, Yung-Chyuan, Lu, Fung-Jou (2010). Protective effects of silica hydride against carbon tetracloride-induced hapatoxicity in mice. Food an Chemical Toxology, 48: 1644-1653.
Key, T.J. (2011). Fruit and vegetables and cancer risks. Br J Cancer. 104(1):6-11; dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3039795/, 26.1.2018.
Mayo Clinic (2020). Vitamin A; dosegljivo na: https://www.mayoclinic.org/drugs-supplements-vitamin-a/art-20365945, 30. 9. 2022.
NIH – National Institute of Health (2021a). Vitamin C: fact sheet for health professionals; dosegljivo na: https://ods.od.nih.gov/factsheets/VitaminC-HealthProfessional/#:~:text=A%20pooled%20analysis%20of%20nine,supplemental%20vitamin%20C%20%5B62%5D, 30. 9. 2022.
NIH – National Institute of Health (2021b). Vitamin E: fact sheet for health professionals; dosegljivo na:https://ods.od.nih.gov/factsheets/VitaminE-HealthProfessional/#:~:text=Several%20observational%20studies%20have%20associated,primarily%20from%20supplements%20%5B18%5D, 30. 9. 2022.
Ohsawa, I., Ishikawa, M., Takahashi, K., Watanabe, M., Nishimaki, K., Yamagata, K., Katsura, K., Katayama, Y., Asoh, S., Ohta, S. (2007). Hydrogen acts as a therapeutic antioxidant by selectively reducing cytotoxic oxygen radicals. Nat Med.,13(6):688-94: dosegljivo na: https://www.nature.com/articles/nm1577, 26.9.2022.
Ostan, I., Ambrozius, B., Ostan, A. (2001). Ko zdravila odpovedo: Knjiga o krepitvi življenjske moči. Ljubljana: AURA.
Ostan, I. (2013). Žive vode. Ljubljana: ARA.
Poljšak, B., Milisav, I. (2012). The neglected significance of »antioxidative stress«. Oxidative Medicine and Cellular Longevity. (2012), Article ID 480895
Ristow, M., Zarse, K., Oberbach, A., Kloting, N., Birringer, M., Kiehntopf, M., et al. (2009). Antioxidants prevent health-promoting effects of physical exercise in humans. Proc Natl Acad Sci U S A. 106:8665-70.; dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/19433800, 26. 1. 2018.
Saitoh Y, Harata Y, Mizuhashi F, Nakajima M, Miwa N. (2010). Biological safety of neutral-pH hydrogen-enriched electrolyzed water upon mutagenicity, genotoxicity and subchronic oral toxicity. Toxicology and Industrial Health. 26(4):203-216; dosegljivo na: https://journals.sagepub.com/doi/10.1177/0748233710362989, 30.9. 2022.
Santos-Sánchez, N. F. , Salas-Coronado, R. , Villanueva-Cañongo, C. , Hernández-Carlos, B. . Antioxidant Compounds and Their Antioxidant Mechanism. In: Shalaby, E. , editor. Antioxidants [Internet]. London: IntechOpen; 2019; dosegljivo na: https://www.intechopen.com/chapters/66259, 25. 9. 2022.
Shekelle, P.G., Morton, S.C., Jungvig, L.K., Udani, J., Spar, M., Tu, W., J Suttorp, M., Coulter, I., Newberry, S.J., Hardy, M. (2004). Effects of supplemental vitamin E fort he prevention and treatment of cardiovascular disease. Journal of General Internal Medicine. 19 (4): 380–9; dosegljivo na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1492195/ , 25. 9. 2022.
Smith, L., Purdy Lloyd, K., Phelps, K. (1998). Biological Terrain Assessment Results of 14 Subjects Before and After Testing with a Supplement Containing Silicon Bonded To Reduced Hydrogen Ions. Journal of the American College of Nutrition, Vol. 17, No.5.
Speakman, J. R. (2004). Oxidative phosphorylation, mitochondrial proton cycling, free-radical production and aging. In Energy Metabolism and Lifespan Determination. Advances in Cell Ageing and Gerontology, vol. 14 (ed. M. P. Mattson), pp. 35-69.
Stephanson, C. J., Flanagan, P. G. (2002). Synthesis of a novel anionic hydride organosiloxane presenting biochemical properties. International Journal of Hydrogen energy, 28: 1243-1250.
Szent-Györgyi, A. (1937). Oxidation, energy transfer, and vitamins. Nobel Lecture, 11. 12. 1937
Xun, Zm., Zhao, Qh., Zhang, Y. et al. (2020) Effects of long-term hydrogen intervention on the physiological function of rats. Sci Rep 10, 18509; dosegljivo na: https://www.nature.com/articles/s41598-020-75492-w, 30. 9. 2022..
Zgonik, Staš (2018). Resnica o antioksidantih, Mladina, 02/12.01.2018:46-49.
Zhang, J-Y, Liu, C., Zhou, L., Wang, R., Tai, M., Wei Lei Lei, J., Wu, Q.,F., Wang, Z. (2012). A review of hydrogen as a new medical therapy, Hepato-Gastroenterology, 59:1026-1032; dosegljivo na: http://www.mylivingwater.com.my/dwld/cs1.pdf, 26. 9. 2022.
Pričevanja
Konec aprila 2006 (ko sem imela 58 let) so se začele ponavljajoče in stopnjujoče se težave z ustno sluznico (pekoče afte, občutek ‘kosmatosti’ in celo ‘žerjavice’) in čudno dogajanje z jezikom (bolečine na korenu jezika med jedjo, pekoče gnojne afte levo in desno spodaj pod jezikom, drobne bele aftice na konici jezika). Tudi ustnice so postale boleče, pretirano občutljive na vroče pijače. Pogosto so bile pokrite z ostudnimi aftami, na njih se je ustalila marogasta obloga cianotičnega videza. Že vse življenje sem zelo vitka, tedaj pa sem shujšala s 55 na 51 kg. Julija 2007 so testi na Revmatološki kliniki potrdili domnevo, da imam avtoimuno bolezen Sjøgrenov sindrom, pri kateri so prizadete endokrine žleze. Zato primanjkuje sline, solzne tekočine, sušijo se vse sluznice (nosna, vaginalna) in vezivna tkiva.
Ko sem julija 2006 med raziskovanjem po spletu naletela na informacijo dr. Ostana o »Živi vodi« in prebrala tudi njegov članek »Moja pot« ter članke o obisku dr. Flanagana leta 2005 v Sloveniji, sem naročila svoj prvi FHES.
Kot da bi se zgodil čudež: v kratkem času so problemi v ustih izginili, kot da jih nikdar ni bilo (tedanja dnevna količina: 2 x 1 kapsula na dan).
Po 6 mesecih uživanja FHES (priporočena doza 2x 1/d – pričetek julija 2006) sem sklepala, da sem ozdravljena. Žal pa to ni bilo res, saj se mi je februarja 2007 že nekaj dni po opustitvi FHES pojavilo več aft na ustni sluznici – zato sem ga ponovno naročila ter ga odtlej jemala neprekinjeno do začetka januarja 2013 (ker sem ob vsakem ponovnem poizkusu opustitve skoraj takoj začutila pekoče težave v ustih). FHES krasno omili (zelo!) moteče simptome, nas naredi spet funkcionalne, ozdravi pa ne. Poudariti pa moram, da sem med eksperimentom, ko sem uživala 6 kapsul na dan, opazila še dodaten plus zaradi povečane doze FHES: veliko energije (zelo dobrodošlo ob zahtevni službi v banki ob uvedbi evra in tik po njej) in zelo sveži možgani za delo in učenje.
Bodisi da se je moja bolezen z leti slabšala, bodisi da se je moje telo navadilo na FHES in zato zahteva iz leta v leto večjo dozo …. Dejstvo je, da sem bila v teh 8 letih prisiljena postopno povečevati dnevno dozo. (Opomba I.O.: Gospa je v svojem poročilu natančno opisala, kako je ob nemoči uradne medicine poskušala v tem obdobju tudi druge alternativne metode zdravljenja, ki pa tudi niso trajno zalegle.)
Zame je FHES nujno potrebno zdravilo oziroma edina snov, ki mi omogoča normalno kvaliteto življenja.
Ne poznam nobenega drugega bolnika s Sjøgrenovim sindromom, vem pa, da bi bila sama že več let močno prikrajšana za kvalitetno življenje in bi bila obsojena na bolečine in klavrno poležavanje, če si ne bi več mogla privoščiti tega zdravila..
Zato sem v zadnjem času svojim zdravnikom posredovala novo brošuro dr. Ostana o FHES ter izrazila upanje, da bo kdaj prišlo do resne raziskave ali morda zdravniške doktorske disertacije na to temo, v dobro vseh, ki trpijo zaradi Sjøgrenovega sindroma.
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES, MAP in probiotikov EM, november 2014, Dr. Iztok Ostan
Prehranska Prva Pomoč
Leta 2000 je gospa H. pričakovala otroka. Nosečnost je lepo prenašala, a malo jo le vendarle skrbelo. Bilo ji je 39 let in je bila noseča prvič.
Poskušala se je okrepiti s sokom pšeničnih bilk, pa ji je pri tem postajalo slabo in ga je zato opustila. Zadnji mesec nosečnosti pa se je opogumila in začela uživati vodo, oživljeno z mineralnim prahom FHES. Rodila je punčko, ki je bila zelo vitalna (APGAR 10/10). V času dojenja je nadaljevala z uživanjem FHES. Mleka je imela dovolj in kljub temu, da je bilo spanje zaradi dojenja okrnjeno, ni čutila posebne utrujenosti.
Potem pa je za nekaj časa zmanjkalo FHES. Takrat smo ga dobivali iz tujine in se je zataknilo pri dobavi. Šele takrat se je pojavila običajna utrujenost, ki je pogosta pri doječih materah. Ko je spet začela uživati FHES, je bila spet čila.
Božena Ambrozius
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES in MAP, April 2014, Dr. Iztok Ostan
Pablo Piccasso
vodik
(iz knjige I.Ostana: Žive vode, ARA, 2013)
Predstavljajmo si, da zmoremo potovati v času daleč v preteklost. Ne ravno v čas pred 4,6 milijardami let, ko je Zemlja nastala, pač pa v čas, ko se je porajalo življenje.
To je bilo pred približno 3,85 milijardami let. Iz dnevne sobe na hribu še toplega črnega vulkanskega skalovja bi se nam kazal neverjeten pogled daleč naokoli. Žareča magma okrog zaplat strjajoče se zemeljske skorje (glej sliko spodaj). Nebo je temačno in iz oblakov od vsepovsod sekajo strele, grmi in lijejo plohe; hladijo magmo in se zalivajo v začetke morij. Okno mora biti nepredušno zaprto, saj v ozračju ni kisika, pač pa smrdljivi amonijak, metan in ogljikovodiki.
Kljub oblakom je kozmično sevanje neznosno, saj še ni atmosfere, ki bi Zemljo varovala pred njim. Če se kdaj kos neba vendarle zvedri, zagledamo nad sabo grozeče veliko Luno. Od Zemlje je oddaljena le za tretjino današnje razdalje. In še preden se zavemo, nas zalije več kot sto metrov visok val prihajajoče plime. Peklensko okolje, na videz nič kaj prijazno življenju! Pa vendar so prav take razmere spodbudile nastanek življenja. To se je leta 1953 posrečilo dokazati študentu Stanleyu Millerju z Univerze v Chicagu pri izdelavi diplomske naloge.
Vzel je dve steklenički. V prvi je bila voda, ki je predstavljala pramorje izpred nekaj milijard let, v drugi pa mešanica metana, amonijaka in žveplo-vodikovih plinov, ki je ponazarjala zgodnjo Zemljino atmosfero. Steklenički je povezal z gumijastimi cevmi. Da bi bile razmere še bolj podobne takratni nevihtni klimi, je skozi zmes usmerjal električne iskre – strele. »Po nekaj dneh je iz vode nastala bogata zelenorumena juha aminokislin, maščobnih kislin, sladkorjev in drugih organskih kislin. ‘Če Bog tega ni naredil tako‘, je pripomnil Millerjev navdušeni mentor, Nobelov nagrajenec Harold Urey, ‘potem je izpustil čudovito priložnost’« (Bryson, 2006: 291).
Kakšna je bila voda v daljnem času nastanka prve žive molekule?
Nanjo so delovala sevanja iz magme, iz vesolja in iz atmosfere (na primer viharne strele). Preprosto povedano, atome vodika tako sevanje obogati z dodatnim elektronom. To je anionski vodik, ki ga še danes vsebujejo tekočine v živih organizmih. Dognano je, da je življenje nastalo v reduktivni vodi, bogati s takim vodikom (Jerman, Štern, 1997: 37).
Taka voda je bila nujna za nastanek življenja. Sevanje je prve žive molekule neprestano načenjalo, jim jemalo atome anionskega vodika. Če ga je v vodi dovolj, ga poškodovana molekula pritegne, se “regenerira” (sanira poškodbo) in ostaja živa. V stotinah milijonov let, ki so sledila, se je Zemlja umirila, magmatskega vrenja je bilo manj, sevanja tudi in voda v morjih je postala običajna oksidirana voda.
A življenje je bilo tu in je nujno potrebovalo z anionskim vodikom bogato vodo. Bitja ki so obstala, so si morala sama ustvarjati živo vodo. Eden od načinov za to je fotosinteza. Klorofil je ena od najbolj antioksidantskih snovi.
To je bil prvi “izgon iz raja”
Življenje se je ohranilo, a poslej so si morala bitja sama ustvarjati živost svoje vode. Tudi tako jo je možno pridobiti, a če bitja najdejo v okolju vodo, ki je podobno antioksidantska kot voda v času nastajanja življenja na Zemlji, je njihova življenjska moč še večja.
Tako anionsko vodo najdemo v Lourdu, kjer voda pronica globoko v zemljo proti magmi in privre na dan obogatena z anionskim vodikom. Tako vodo pijejo stoletni Hunze, ki jim jo oživljajo brzice potokov iz ledenika Uptar.
Napravimo pa si jo lahko tudi z mineralnim prahom FHES, ki poustvarja vodo Hunza. To je eden od načinov, da z dosežki sodobne tehnologije “potujemo” v daljno preteklost, v čas, ko je življenje na Zemlji komaj nastajalo in je bilo žive vode, te za življenje nujne snovi, v okolju obilo.
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Novice za uporabnike FHES in MAP, Marec 2014, Dr. Iztok Ostan
Pričevanja
»Star sem 54 let in se že vrsto let ukvarjam z vzdržljivostnimi športi (kolesarjenje, tek, tek na smučeh). Ker za te aktivnosti dosti treniram, velikokrat nastopijo po treningih bolečine v mišicah. V soboto sem pred dirko z gorskimi kolesi po nasvetu gospoda P. vzel dve kapsuli antioksidanta FHES.
Med dirko sicer nisem čutil nič posebnega, po končani dirki pa sem opazil, da ni bilo običajne utrujenosti in bolečin v mišicah. Imel sem občutek, da bi dirko lahko še dolgo nadaljeval, kljub temu da sem ves čas vozil na zgornji meji svojih zmogljivosti. Zato sem se odločil, da bom šel zvečer istega dne še na tek (trening za ljubljanski maraton).
V načrtu sem imel daljši sproščen tek, vendar sem takoj po začetku teka začutil, da imam kljub dopoldanski tekmi noge zelo močne in nobenih bolečin v mišicah. Zato sem tempo teka dvignil na povprečje 4:45 minut na kilometer in razdaljo podaljšal na 16 km. Med tekom sem se odlično počutil, tako da sem trening z lahkoto opravil. Verjetno po zaslugi FHES«
(odlomek iz knjige: Ostan: Žive vode, 2013).
vodik
Tudi dr. Meyers je pri nekaterih pacientih opazil, da se po uživanju FHES zniža previsoka raven holesterola. Izpostavil je primer pacienta Erica, ki je doživel srčni napad in so mu zaradi nevarne zamašenosti koronarnih arterij izvedli angioplastiko.
Eric je bil navdušen tekač. Po posegu je okreval in se dobro počutil. Ne da bi se posvetoval z zdravnikom, je poskusil z rahlim tekom, pa se je bolečina v prsih – angina pektoris – povrnila že po nekaj sto metrih. Kljub večji pretočnosti žil po posegu, je bil dotok kisika po njih očitno premajhen za večje napore.
Dr. Meyers mu je svetoval, naj poskusi s FHES. Tistega dne, ko je zaužil prvi dve kapsuli, je že lahko pretekel šeststo metrov. Pri tem se je sicer utrudil, a ni čutil bolečine. Po treh tednih pa je zmogel preteči že več kot štiri kilometre na dan brez bolečine v prsnem košu (Meyers, 2005).
Eric je po dvanajstih tednih uživanja FHES presenečeno ugotovil, da pri teku ne čuti več bolečin, čeprav ga nekaj dni ne jemlje. Prehodnost žil se je domnevno izboljšala.
Velik del žilnih oblog tvorijo patogene bakterije. Antioksidatsko okolje zavira njihov razvoj.
Dr. Meyers je v razlagi omenjenega primera zapisal: »V nedavnih študijah so zdravniki, ko so raziskovali obloge v arterijah, odkrili nepričakovano velike količine bakterij, kar vodi k prepričanju, da so bakterije eden od krivcev za srčne bolezni. Nekateri zdravniki so prepričani, da arterija, ki jo okužijo bakterije, lahko reagira z nabiranjem oblog na svoji steni. Če je res, da je FHES sposoben narediti biopodlago manj dovzetno za rast bakterij, lahko zmanjša poškodbo arterij in zelo zmanjša pojavnost bolezni srca« (Meyers, 2005).
Živa voda in probiotiki nižajo raven sladkorja v krvi
Praznične slaščice so mamljivi greh za vse nas, za sladkorne bolnike pa prava past. S FHES oživljena voda znižuje raven krvnega sladkorja. Dr. Meyers ugotavlja, da se s FHES izboljša stanje tudi pri nekaterih sladkornih bolnikih. Gre za paciente, pri katerih se je razvila sladkorna bolezen v odrasli dobi (diabetes tipa II). »Ne da bi spremenili odmerek inzulina, se je raven sladkorja v krvi pri nekaterih pacientih znižala« (Meyers, 2005). Naj omenim, da so pri preizkusih FHES na celicah ugotovili, da se je raven glukoze znižala za polovico, saj celice učinkoviteje uporabljajo razpoložljivi sladkor za proizvodnjo energije – ATP (Stephanson, Flanagan, 2004a: 82). Verjetno uživanje FHES prispeva k nižji ravni sladkorja v krvi.
Študije dokazujejo, da tudi mlečnokislinske bakterije, ki jih vsebujejo probiotična živila, znižujejo raven sladkorja v krvi, če jih užijemo dovolj veliko količino.
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! December 2013, Novice za uporabnike FHES in MAP
Ureja: Dr. Iztok Ostan
samooskrba
Spomladi leta 1996 sem imel precej težav s krvavenjem dlesni, čeprav sem užival dovolj sadja in zelenjave. Domneval sem, da je v moji prehrani vendarle premalo vitaminov, rudnin in drugih hranil, pa smo začeli intenzivneje uživati sveže zelenjavne sokove. Čez poletje so se težave kar unesle, na jesen pa so se vrnile.
V literaturi sem že prejšnje leto prebiral poročila o bogastvu in učinkovitosti soka iztisnjenih iz mladega zelenega bilja pšenice. Pa sem se lotil domačega pridelovanja tega bilja in njegovega sočenja. V dveh tednih se je stanje dlesni zelo izboljšalo in tudi soproga se je počutila bolje. To pa sta bili le prvi od presenetljivih izkušenj, ki sem jih v naslednjih dveh letih doživel pri ljudeh, ki so začeli uživati ta sok.
Novembra tistega leta sem po telefonu poklical svojo 89 letno sorodnico Jožico, s katero sva se zelo dobro razumela. Potožila je, da ji je vid v zadnjih mesecih hitro pešal. Zdravnik specialist ji je pojasnil, da gre za degeneracijo vidnega živca in da ni pomoči. Desne polovice obzorja že ni več videla, pa tudi roba pločnika ne natančno. Navdušen nad sokom pšeničnih bilk sem ji ponudil, pa pride k nam in ga uživa skupaj z nami. Nisem vedel, ali ji bo kaj pomagal, a v literaturi je pisalo, da ne škoduje. Hvaležno je sprejela povabilo in šel sem jo iskat.
Zjutraj šestega dne bivanja pri nas in uživanja soka pšeničnih bilk je prišla iz svoje sobe in rekla »Jaz grem domov!« Prestrašili smo se, da je kaj narobe, pa je navdušena povedala, da spet vidi desno stran obzorja. Pri nas je bila potem še skoraj dva meseca, in je na koncu zmogla sama na sprehod iz predmestja Kopra do centra in nazaj, saj je dovolj dobro razločila rob pločnika, semafor onkraj prehoda za pešce in druge ovire na poti. Umrla je pet let kasneje. V teh letih je sicer tožila nad vidom, saj se zaradi degeneriranosti rumene pege ni nikoli povsem normaliziral. A še kak mesec pred smrtjo je zmogla sama na sprehod kak kilometer daleč od doma upokojencev v Tolminu, kjer je nazadnje živela.
2. januarja 1997 smo po telefonu poklicali gospo Marijo, ki živi nedaleč od nas, da bi ji voščili srečo v novem letu. Povedala je, da ji ni najbolje, saj je nedavno prišla z operacije na rodilih, pa še kar po malem krvavi. Soprog Ivan pa sploh ni mogel k telefonu, saj je že več mesecev od betežnosti le poležaval.
Pa sva ji rekla, da jima nekaj prineseva, da se okrepita. In sva nesla dve čašici sveže stisnjenega soka pšeničnih bilk tako skrbno, kot da gre za svetinjo. Gospo sva tudi naučila, kako se goji to bilje in ji posodila ročno stiskalnico zanj. Obema je sok zelo dobro del. Gospod Ivan je že po enem tednu napravil prvi sprehod po sosednjih ulicah, konec meseca pa celo prelopatil vrt; resda je kot invalid imel opornico ob strani, se pri tem delu celo prevrnil, a je vendarle uspel. Ko sem ga potem poleti srečal pred trgovino z gradbenim materialom, je na vprašanje, kako mu gre, potarnal »Za silo, za silo…«; pri tem pa je vlekel na roke prikolico, da so mu naložili cement. Doma je namreč sam nekaj betoniral.
Tisto pomlad sva v Izoli obiskala svoja znanca. Bolj za dobro željo kot pomoč sva jima prinesla tudi pladenjček rastoče mlade pšenice. Njuna hči je potem začela vzgajat to bilje in ga sočila za starša. Čez dober mesec je gospa z zadovoljstvom sporočila, da nima več luskavice na komolcu in da tudi njen soprog, ki je imel obsežno luskavico na nogi, nima več te težave. Čez poletje sta prenehala uživati sok, a se luskavica ni vrnila. Na jesen pa so se spet pokazali znaki obolenja. Prešli so, ko sta spet uvedla v prehrano zeleni pšenični napitek.
To je le nekaj izkušenj ljudi, ki sva jim tista leta z zanosom nosila sok in jih naučila, kako se pripravlja. Po izkušnjah Hipokratovega zdravstvenega inštituta (ZDA) prehranjevanje s tem sokom koristi pri zdravljenju mnogih bolezni kot so: anemija, ciste, debelost, črevesni katar, emfizema, luskavica, kronična utrujenost, krvavenje dlesni, težave z lasmi (šibki, brez leska, izpadanje las), multipla skleroza, obolenja jeter, ledvic, srca in ožilja, oksidativni stres (posledice delovanja prostih radikalov), ošibel imunski sistem, paradontoza, posledice radiokativnega sevanja, poškodbe DNA, prenizka telesna teža, prezgodnje staranje, rane, rak, sinusitis, slab telesni vonj (tudi pri menstruaciji), slaba prebava, slab vid, srbenje, tumorji, vnetja, zadah, zapeka, težave z zobmi (majavi, gnili).
Zdi se, kot da je sok pšeničnih bilk čudežno zdravilo. V resnici pa je le zelo bogato živilo. Njegova blagodejnost je le dokaz, kako zelo našemu organizmu primanjkuje nekaterih hranil, zlasti, ko prebavila opešajo zaradi starosti ali bolezni. O soku pšeničnih bilk je bilo v reviji Aura že veliko napisanega (glej št. 80, 81, 98, 139, 140). Naj v tem prispevku povzamemo le nekaj osnovnih informacij o njem zlasti z vidika prehranskih potreb starejših in izčrpanih.
Zakaj je sok pšeničnih bilk izjemno živilo
Dr. Chales F. Schnabel je izračunal, da ima kilogram pšeničnih bilk toliko hranilnih snovi, kot 23,3 kg običajne zelenjave (Wigmore, 1985:xii). Ima tudi mnogo več klorofila kot običajna zelenjava.
Že leta 1940 je bilo objavljeno prvo poročilo o kliničnih raziskavah uporabe klorofila; proučeno je bilo 1200 primerov pacientov z različnimi boleznimi, ki so jih uspešno zdravili s klorofilom (Miller, 1941). Po vsebnosti klorofila, rudnin in vitaminov sodi sok pšeničnih bilk med »zelena super-živila«, med katera uvrščamo tudi modrozelene alge (spirulino, hlorelo in AFA alge). Toda blagodejni učinki uživanja soka pšeničnih bilk so precej izrazitejši od uživanja modrozelenih alg. Vzrok za to je verjetno v izjemni živosti vode, ki jo vsebuje, česar dehidrirane alge seveda nimajo več. Živo vodo vsebujejo tudi drugi sveži zelenjavni in sadni sokovi, a jih sok pšeničnih bilk precej prekaša po antioksidantski moči, pa tudi po vsebnosti rudnin in vitaminov.
Tabela 1: Antioksidantskost (rH) krvi in svežih sokov
Kot smo že pisali v predhodnih dveh prispevkih se antioksidantskost (reduktivnost) meri s kazalcem rH (parcialni pritisk vodika). Čim nižja je vrednost rH pod ravnjo 28, tem bolj je snov antioksidantska. Za enoto nižja vrednost rH, pomeni, da je enaka količina snovi sposobna oddati 10 krat več elektronov, ki so bistveni za nevtralizacijo prostih radikalov in za druge biološke procese.
Kozarec soka pšeničnih bilk (rH cca. 11) nam tako priskrbi toliko »zdravilni« elektronov kot cca. 1000 kozarcev svežega soka iz biološko pridelane zelenjave (rH cca 14). Sok iz bilk stare sorte pšenice pire pa je še 100 krat antioksidantsko močnejši (rH cca 9) kot sok pšeničnih bilk.
Po dr. P. Flanaganu je celovita zaščita DNK pred degeneracijo šele pri rH, ki je nižji od 12,6. Zelenjavni sokovi žal praviloma niso tako antoksidantsko močni. Sok pšeničnih bilk in sok iz bilk pire pa ustrezata temu kriteriju.
Uživanje soka pšeničnih bilk oz. soka iz bilk pire izboljša prehrano slehernega, tudi mladih in zdravih športnikom (rH njihove krvi cca 22,5). A še najbolj ga potrebujejo ostareli, katerih kri je vsaj 100 krat antioksidantsko šibkejša (rH 25 in več), kot pri mladih. Podobno velja v času izčrpanosti po boleznih in poškodbah.
Kako pripravimo sok pšeničnih bilk
Sok pšenične trave
Tudi v nekaterih naših mestih obstajajo bari, specializirani za sveže sokove, v katerih je možno naročiti tudi sok pšeničnih bilk. A večinoma si ga lahko privoščimo le tako, da sami pridelamo pšenično bilje in si stisnemo sok iz njega.
Za dnevni odmerek soka potrebujemo:
- 1 dl pšeničnega semena (pirino naj bo neoluščeno in ga je zato prostorninsko več). Seme naj bo dobro kaljivo, sicer se pri gojenju poraja plesen.
- Semena namočimo v dvojni količini vode in pustimo v vodi čez noč.
- Zjutraj splaknemo in pustimo na situ do večera.
- Takrat ga posejemo na vlažno zemljo (ne prekrivamo z zemljo). Če posejemo na pladenjček, bo pokrilo površino 15 x 30 cm. Če sejemo na vrtu, naj bo posejano nekoliko bolj na redko, saj sicer gosto bilje gnije.
- Posejano popršimo z vodo, pokrijemo s temnim polivinilom (pladenjček lahko damo v temno plastično vrečko).
- Odstavimo na prostor s sobno temperaturo.
- Po nekaj dneh nas pšenica »pokliče«, saj dvigne pokrivalo. Posevek odkrijemo, zalijemo in pustimo v poltemi, saj močna svetloba zavira rast.
- Po desetih dneh omogočimo pšeničnemu bilju izrazitejšo svetlobo, da postane temno zelena.
- Po približno 14 dnevih je bilje najprimernejše za uporabo. Porežemo ga in uporabimo. Če imamo zdrave zobe, ga lahko žvečimo in trde dele bilja izpljunemo. Lažje pa je, če iz bilja iztisnemo sok s primernim sokovnikom. Lahko je ročni ali pa električni – rotacijski (ne centrifugalni).
Natančnejša navodila za pridelavo bilja so v Auri št. 139/2001 (oz. tudi na https://www.ziva-voda.com/blog/sok-psenicne-trave/)
Kako uživamo sok pšeničnih bilk
Priporočeni odmerek je od 0,3 dl do 1,1 dl dnevno. En pladenjček (15 x 30 cm) nam običajno da 0,7 dcl soka. V Hipokratovem zdravstvenem inštitutu priporočajo uživanje tega soka večkrat dnevno, a takò pogosto si je le malokdo pripravljen vzeti čas za ta opravila. Po naših izkušnjah je dovolj učinkovito, če sok popijemo enkrat dnevno. Najbolje je na tešče ali pol ure pred obrokom.
Ann Wigmore, ustanoviteljiva Hipokratovega zdravstvenega inštituta, priporoča, da sok užijemo v čisti obliki. Ker je travnati okus soka mnogim zoprn, ga lahko mešamo z drugimi svežimi sokovi. Za izboljšanje okusa se zdi najbolj učinkovito mešanje z jabolčnim sokom. Dr. Barbič je izmeril, da se s tem antioksidantska moč soka ne zmanjša.
Starejši in šibki se lahko v prvi fazi njegovega uživanja soočijo s krizo razstrupljanja (glavobol, slabost, slabo počutje ipd), saj imajo ošibele organe izločanja, sok pšeničnih bilk pa močno pospeši izločanje nakopičenih strupov. Težavi se izognemo tako, da začnemo uživati sok z majhnimi dnevnimi dozami (od 0,1 dl do 0,2 dl). Še bolje pa je, če se pred začetkom pitja soka 2 do 3 tedne okrepimo s po 5 tabletami MAP na dan. Če s tem odmerkom MAP nadaljujemo tudi, ko prehrani dodamo sok pšeničnih bilk, je prehranjenost organizma popolnejša (celovita druga faza prehranske prve pomoči).
Meje uporabnosti soka pšeničnih bilk
Največja težava pri prehrani s sokom pšeničnih bilk je njegova vsakodnevna priprava in vsakodnevno delo pri gojenju bilja. Sok je pač potrebno uživati svež. Ker pšenica potrebuje 14 dni, da da je primerna za sočenje, potrebujemo kakih 14 pladnjev s tem biljem. Vsak dan porabimo en pladenj in posejemo novega. Pri gojenju na vrtu je dela nekoliko manj, je pa pozimi, ko smo soka pšeničnih bilk najbolj potrebni, to nemogoče. Poleg tega so meritve pokazale, da je antioksidantska moč pšeničnega bilja gojenega v notranjosti večja od tistega gojenega zunaj. Večina navdušencev odneha z pridelavo tega bilja prav zaradi preveč dela.
Druga težava je za večino neprijeten okus, ki se ga niti z leti ne navadiš povsem.
A tudi če odmislimo težave z okusom in pripravo, je potrebno upoštevati, da tega soka ni primerno uživati v velikih količinah. Če ga kdaj pa kdaj užijemo več kot deciliter dnevno, verjetno ne bo težav (morda le spodbujena prebava), saj sok nima negativnih stranskih učinkov. A če ga dalj časa uživaš veliko, postane telo preveč bazično (slabše celjenje ran, občutek »neprizemljenosti«). To smo doživeli tudi sami, ko smo si ga privoščili tudi po 2 dcl dnevno.
To je verjetno vzrok, da se moja kronično obolela jetra in trebušna slinavka niso pozdravila v tistem letu in pol, ko smo redno uživali sok pšeničnih bilk. Ko smo leta 1998 prešli na uživanje praška FHES, ki oživi vodo po vzoru pitne vode stoletnega himalajskega ljudstva Hunza, pa sem končno ozdravel. O tem pa več v nadaljevanju.
Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan, Objavljeno v reviji Aura št. 274, 2012
Več o uporabi in pridelavi soka pšeničnih bilk v knjigi
Iztoka Ostana »Žive vode«, ki izide decembra 2013.
Viri
Ambrozius, Božena, Vesel, Aleš: Zeleno, ki te ljubim zeleno. – Aura, št. 80.
(april-maj) 1996, str. 47-49.
Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement of the Biological
Terrain. - www.prostate90.com/sci_papers/redox.html, 13.5.1999.
Miller, L.M.: Clorofil for Healing. – Sc.News Letter, Mr.15, 1941, p.171; navedeno
po Kulvinskas, Viktoras: Survival into the 21st Century: Planetary Healers Manual.
– Woodstock Valley: 21st Century Publications, 1975, str. 53.
Ostan, I; Ostan A; Ambrozius, B.: Pšenična pot. - Aura, št. 98., november 1997,
str. 48-49.
Ostan, Iztok, Ambrozius, B. Ostan. A.: Ann Wigmore- odkriteljica soka pšeničnih
bilk. - Aura, št.138., marec 2001, str. 46, 47.
Ostan, Iztok, Ambrozius, B. Ostan. A.: Pridobivanje soka pšeničnih bilk. - Aura,
št.139., april 2001, str. 46, 47.54.
Ostan, Iztok, Ambrozius, B. Ostan. A.: Kako pijemo sok pšeničnih bilk. - Aura,
št.140., maj 2001, str. 46, 47.
Smith, Leonard; Prdy Lloyd, Kimberly; Phelps, Kathryn: Biological Terrain Assessment
Results of 14 Subjects Before and After Testing with a Supplement Containing Silicon
Bonded To Reduced Hydrogen Ions. - Journal of the American College of Nutrition,
Vol. 17, No. 5 1998.
Vesel, Aleš, Ambrozius, Božena, Ostan, Iztok in Ostan, Alberta: Sok pšenične trave
– vsestransko hranilo in zdravilo. – Aura, št. 81 (maj-junij) 1996, str. 45-47.
Wigmore, Ann: The Wheatgrass Book. - Wayne, New Jersey: Avery Publishing Group
inc., 1985, str.xii.
vodik
Kolesar U. nam je posredoval svojo izkušnjo: »V kolesarski sezoni se večkrat povzpnem po bližnjem klancu in vedno izmerim čas vožnje do vrha. Klanec poznam do zadnje luknje in ga vedno prevozim “na polno”, saj je zame pokazatelj forme. Klanec je dolg 9,7 km z višinsko razliko 400 m.«
Določil si je dva kazalca telesne kondicije. Prvi je čas, ki ga porabi, da prevozi klanec, drugi pa splošno počutje, ko doseže vrh. »Moj rekord je star že štiri leta in je 25 minut in 30 sekund. (…) Če se spustim pod 27 minut, si rečem, da sem v formi,« je pojasnil.
Pred preizkusom s FHES je letos prevozil klanec že petkrat. Njegov najboljši dosežek je bil 27:04, torej po svojih merilih še ni bil v pravi formi.
Pol ure pred novim preizkusom je U. užil kapsulo mineralnega prahu FHES, ki oživi vodo po vzoru vode v himalajski dolini Hunza, znani po številnih stoletnikih.
»Že med vožnjo sem čutil veliko spremembo: ni bilo pekočih nog zaradi mlečne kisline in brez bolečin v nogah sem lahko pritiskal na vso moč tudi v zadnjem delu vzpona«, je zapisal.
»300 metrov pred vrhom mi je med prestavljanjem veriga padla s sprednjega verižnika in moral sem se ustaviti, verigo spet postaviti na verižnik in odpeljati na polno še zadnjih nekaj metrov. Kljub tej nezgodi je bil čas neverjeten: 25 minut in 41 sekund. Če se mi ne bi bilo treba ustaviti…
Ključ do uspeha je spremljanje in izboljševanje lastnih pokazateljev forme
Kot po navadi sem bil na vrhu zadihan in takrat potrebujem kako minuto, da “pridem k sebi”. Nič čudnega, saj je bil povprečen srčni utrip 171, maksimalni pa 182. Podobno kot po navadi. In še enkrat opazim, da me noge resnično nič ne pečejo in ne čutim mlečne kisline. Ni kaj, oba moja pokazatelja forme sta bila super«.
Vir: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Oktober 2013, Novice za uporabnike FHES in MAP
Ureja: Dr. Iztok Ostan
Prehranska Prva Pomoč
Ko je kdo od naših najbližjih izčrpan od prebolele težke bolezni ali pa mu pešajo moči zaradi starosti, običajno pohitimo v zeliščno lekarno ali trgovino z zdravo hrano in poiščemo kaj krepčilnega. Navadno so to kaki čaji, zeliščni pripravki, alge spirulina ali hlorela, kapsule z omega 3 kislinami in podobno. V bistvu iščemo živila, ki so bogata z vitamini, minerali in esencialnimi maščobnimi kislinami. Tudi mi posežemo v takem primeru po kakem živilu, bogatem s temi hranilnimi snovmi, saj so steber zdrave prehrane. Pa vendar to ni naša glavna skrb, ko gre za zelo izčrpane. Rudnine (ionizirane) in esencialne maščobne kisline (oz. vsi fosfolipidi) namreč tvorijo le 4% vsebine naših celic (Alberts et al. 1994:90). Ko ostarimo se poslabša presnova vseh hranil in osiromašijo se tudi druge celične strukture (slika 1).
Bistvo našega sistema učinkovite prehranske pomoči za starejši in ošibele je, da čim bolje poskrbimo za omenjene ‘druge’ sestavine celic, saj imajo še večjo težo kot vitamini, minerali in esencialne maščobne kisline. V dosedanjih 14 prispevkih sem natančneje opisal naš sistem prehranske prve pomoči. Verjamem pa, da je marsikateri bralec v množici člankov že izgubil rdečo nit. Zato sem napisal sestavek, ki povzema uporabo najbolj krepilnih sredstev iz našega sistema prehranske prve pomoči. Prav take si namreč želimo, ko opeša kdo od naših najdražjih.
Ali smo lahko tudi v jeseni življenja vitalni? |
|
Slika 1: Kljub trudu v starosti presnovne funkcije pešajo
»Vemo, da se vse telesne funkcije z leti upočasnijo. Zmanjša se vsrkavanje koristnih hranil v prebavilih, izločanje pomembnih hormonov ter ustvarjanje nove kostne in mišične mase. Prav tako se zmanjša proizvodnja nevfrotransmiterjev v sinapsah, zato pešata spomin in koncentracija ter kognitivne funkcije. Zniža e učinkovitost encimskih sistemov za proizvodnjo energije v naših celicah in ustvarjanje telesnih antioksidantov (…)« (Radetič, 2012). Kljub skrbi za zdravo in uravnoteženo prehrano in telesni aktivnosti, telo ne zmore optimalno izkoristiti užitih hranil. Z izbranimi živili, ki so bogata s hranili in so hitro presnovljiva, organizmu pomagamo, da ostaja čil, dalj časa mladosten in da se učinkoviteje zoperstavlja nevarnostim bolezni, ki so v starosti pogostejše.
|
Zakaj potrebujemo na jesen življenja bolj krepilno hrano
S starostjo opešajo sestavine organizma, ki imajo ključen pomen za njegovo delovanje: beljakovinski sistemi, kakovost vode v celicah in črevesna flora:
Beljakovine sestavljajo 18% naše celice, to je kar 4,5 krat več kot je v njej rudnin in fosfolipidov. Ko smo mladi in krepki, uspemo pridobiti iz beljakovinskih živih dovolj aminokislin – gradnikov beljakovin. Z leti pa začne ta vir presihati. Po 45. letu raven solne kisline v želodcu pade, zaradi tega pepsin in drugi encimi, zadolženi za prebavo beljakovin, ne delujejo več dovolj učinkovito. Opešajo pa tudi jetra in ledvice.
Sedemdeset let star zdrav človek ima v teh dveh organih le 30% števila celic, ki jih je imel pri tridesetih. To postane v starosti kritično. V nobeni hrani namreč ni sestava esencialnih aminokislin (tistih, ki jih moramo dobiti s hrano) idealna za naše potrebe. Zaradi tega je v celicah izkoristek aminokislin nizek, ne višji od 48%. To pomeni, da večino aminokislin telo razgradi (katabolizira) in pretvori v dušične odpadke, ki zelo obremenjujejo jetra in ledvice.
Za zdravega mladostnika to ni problem, pri starejšem pa se zaradi znižanja zmogljivosti jeter in ledvic ob normalnem beljakovinskem obroku poveča raven dušičnih odpadkov v krvi (B.U.N. Blood Urea Nitrogen). Starejši se ob tem ne počuti dobro,zato praviloma zmanjša količino beljakovin v prehrani in postane beljakovinsko podhranjen. Tega problema ne moremo rešiti z običajnimi beljakovinskimi živili. Potrebujemo živila, ki imajo mnogo višji (anabolni) izkoristek in tvorijo malo dušičnih odpadkov.
Največja sestavina naših celic je voda (70%). Ta mora biti antioksidantska (rH nižji od 28). Žal pa se ta njena lastnost s staranjem bistveno slabša. Pri 50 letih (rH 25) je že vsaj stokrat antioksidantsko šibkejša kot pri mladih športnikih (rH 22,5). Da ublažimo to dekadenco, je potrebno uživati »živo vodo« – antioksidantske napitke, ki imajo med drugim čim nižji rH.
Tretji, nič manj pomemben del našega organizma je črevesna flora. V črevesju imamo kar 10 krat več mikrobov, kot je vseh naših celic. Površina črevesja je kar 150 krat večja od površine naše kože. Predstavlja torej največji in najbolj ranljiv stik telesa z okoljem. Dobra črevesna flora bi morala površino našega telesa ogrinjati kot varovalni plašč in nas z antioksidanti varovati pred slabimi bakterijami, ki proizvajajo strupe. Po 45. letu starosti pa, kot rečeno, je v želodcu upada kislost, kar omogoča škodljivim mikrobom večje vdiranje skozenj v črevesje. Slabe bakterije na starost bolj prevladujejo nad dobrimi kot v mladosti. Blato še bolj smrdi, kar je znak vsesplošnih slabih vplivov iz črevesja. Potrebno je vsakodnevno uživanje probiotikov, ki učinkovito odpravljajo gnitje v črevesju in s tem neprijeten vonj blata.
Naše potrebe po izbrani hrani se podobno se povečajo, ko ošibimo zaradi drugih vzrokov.
Trije stebri sistema »Prijateljem najboljše!«
Pri prehranski prvi pomoči poskušamo zadovoljiti predvsem omenjene tri potrebe. Kot sem že opisal, je pri tem na voljo več vrst živil. V sistemu »Prijateljem najboljše« pa sem združil (po mojem védenju) najkvalitetnejša. Stebri sistema Prijateljem najboljše so naslednja živila:
– Beljakovine MAP (Master Amino Acid Pattern), idealno beljakovinsko živilo za človeka, saj zagotavljajo 99% anabolni izkoristek (Ostan 2012a).
– Voda, oživljena z mineralnim prahom FHES (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica), s katerim voda doseže skrajne meje antioksidantskosti (rH 0-1). Z njim ustvarjamo vodo, kakršno pijejo v himalajski dolini Hunza, znani po stoletnikih (Ostan 2012b).
– Probiotični napitek EM (Effective Microorganisms), ki odpravi neprijeten vonj blata v nekaj dneh (Ostan 2012c).
Za prvi dve živili sem se zlahka odločil, saj sta znanstveno preverjena svetovni vrh kakovosti. Probiotik EM, tako kot večina probiotičnih živil, nima znanstvenih študij o svojih fizioloških učinkih. Morda obstajajo še bolj učinkoviti probiotiki, a je za sedaj najboljši, kar jih poznam in sem jih preizkusil. Je preverjeno biološko proizveden, vsaka serija pa ima potrošniku dosegljiv certifikat o vsebnosti sevov (ob ustekleničenju vsaj 100 milijonov na ml), kar pri mnogih probiotičnih živilih še ni običaj. Vsa tri živila so varna.
S temi živili ne zadostimo potrebam po vitaminih, mineralih, esencialnih maščobnih kislinah in vlakninah. Kako poskrbimo tudi zanje, bom opisal več v naslednjih prispevkih. A usmerimo sedaj pozornost na omenjene tri glavne prehranske stebre v sistemu »Prijateljem najboljše«. Spoznali smoi smo, da z njimi zapolnimo tri glavne prehranske praznine ošibelega organizma. Pa je res tako pomembno, da jih zapolnimo?
Sinergija uživanja treh glavnih živil prehranske prve pomoči
Ko imamo kakšno težavo, pričakujemo, da bomo s kakim posameznim užitim sredstvom odpravili problem. To morda lahko pričakujemo od zdravila. Tu pa govorimo o krepilni hrani. Nihče ne pričakuje, da se bo najedel le s sirom. Potreben je tudi kruh, pa jabolko in še kaj. Potrebna je raznovrstna hrana, saj vsako živilo krepi le del strukture organizma. Tako je tudi z živili v sistemu »Prijateljem najboljše!«. Vsako od njih je že kot posamezno učinkovito, če pa uživamo vse, nastane še sinergija njihovega delovanja, saj se medsebojno dopolnjujejo. Naj to ponazorim na nekaj primerih težav šibkih in ostarelih:
Pomanjkanje energije
Ko ostarimo se nam zmanjšuje življenjska energija. Eden od vzrokov za to je pomanjkanje beljakovin v celici. V njej proizvajajo energijo (ATP) mitohondriji, ki so po svoji strukturi beljakovinsko zelo zahtevni. V običajnih opnah celic je približno 50% beljakovin, v notranji opni mitohondrija pa kar 80% (Halliwell, Gutteridge, 2005:285). Mitohondriji so v bistvu samostojna bitja, ki bivajo v naših celicah. Imajo svoj DNK in se samostojno razmnožujejo. Za njihovo namnožitev pa očitno potrebujemo dovolj beljakovin, ki pa jih starejšemu primanjkuje, ker jih ne more učinkovito presnoviti. Če jih použijemo z beljakovinami MAP, sicer ne vnesemo v organizem dodatnih kalorij, a celice lahko proizvedejo dodatne mitohondrije – dodatne »peči« za proizvodnjo energije. Zato mnogi ob uživanju MAP začutijo več psihične in fizične energije.
Tudi mineralni prah FHES ne vnaša v telo dodatnih kalorij, pa vendar mnogi občutijo povečanje energije. Dokazano je, da se z uživanjem FHES poveča učinkovitost proizvodnje energije. Ob enaki količini glukoze (»drv«) celice proizvedejo do 5 krat več energije (ATP). Koencim NADH, ki ima pomembno vlogo na začetku procesa proizvodnje ATP v mitohondrijih, je namreč antioksidanstko zelo zahteven (rH 10,2). Če uživamo s FHES oživljeno vodo, nastane zelo antikosidantsko okolje v celici in tako olajšamo delo »kurjaču« – koencimu NADH in celotnemu mitohondrijskemu procesu (Ostan 2012b).
Z uživanjem MAP in FHES torej že močno prispevamo k večji energiji; a če pustimo črevesje zanemarjeno, nam vsak dan vdirajo v organizem strupi, ki jih proizvaja slaba črevesna flora. Ta zmanjšuje antioksidantskost v celicah in s tem upočasni proizvodnjo energije. Dokazano je, da je kronična utrujenost pogosto povezana z delovanjem škodljivih bakterij (Galland, 2011). Dobre bakterije pomagajo razgrajevati hrano na dovolj majhne delčke, da preidejo skozi steno črevesja v kri. Tako povečajo količino hrane, ki je v celicah na voljo za proizvodnjo energije. Zunanji znak tega procesa je odprava smrdenja blata; to učinkovito uspeva probiotikom EM.
Ošibelost zaradi obolenj ožilja in srca
Zaradi posledic obolenj srca in ožilja umre v razvitem svetu največ ljudi; v Sloveniji 39,5% prebivalstva. Če smo izčrpani zaradi posledic takih zdravstvenih težav, se lahko okrepimo s kombiniranjem MAP, učinkovitih probiotikov in žive vode. Poglejmo, zakaj.
Pri obolenjih srca in ožilja je praviloma zmanjšana pretočnost žil, srce pa opešano. Srce se tako zelo muči pri potiskanju krvi skozi žile. Dokazano je, da beljakovine MAP pomagajo okrepiti srce pri srčni insuficienci (Fidone 2001).
Tudi uživanje dovolj probiotikov koristi pri preprečevanju težav s srcem in ožiljem. Eden izmed najpomembnejših kazalcev tveganja bolezni srca in ožilja je visoka raven holesterola, zlasti »slabega« LDL holesterola in trigliceridov (AHA, 2005). V preizkusih na živalih so ugotovili, da mlečnokislinske bakterije bistveno znižajo raven celokupnega in »slabega« LDL holesterola, zvišujejo pa raven »dobrega« HDL holesterola (Lee et al. 2009).
Do podobne ugotovitve so prišli znanstveniki pri poizkusih s FHES na miših (Hsu et al., 2010). Ugotovili so , da je uživanje FHES »znatno znižalo visoke ravni (…) trigliceridov in holesterola v krvi (…)«.
Lastna izkušnja
Teh nekaj pozitivnih učinkov pomembnih hranil smo povzeli iz strokovne literature. Kaj pa izkušnje? Sam sem začel uporabljati FHES (skupaj s spirulino) leta 1998. Kot sem že zapisal, so se mi v dveh letih in pol njegovega uživanja povsem pozdravila kronično obolela jetra in trebušna slinavka. Po letu 2001 sem v prehrano vključil MAP in se vidno okrepil. Pregled je pokazal regeneracijo/izboljšanje vseh organov. Od leta 2011 intenzivno uživam tudi probiotik EM v meri, ki zagotavlja neagresiven vonj blata. Lani (v tujini) in letos (doma) sem prestal temeljita pregleda splošnega zdravstvenega stanja. Rezultati so bili na zavidljivo visoki ravni.
Naj to ponazorim kar na primeru celokupnega holesterola.
Dr. C. T. Campbell je v svoji znameniti Kitajski študiji pokazal, da je celokupni holesterol najpomembnejši kazalec tveganja bolezni srca in ožilja, pa tudi raka. Normalne vrednosti celokupnega holesterola so do ravni 5,2. V ZDA je celokupni holesterol v povprečju višji (5,6), obolelost za rakom in boleznimi srca in ožilja pa visoka (Campbell 2006). Tudi v Sloveniji ima več kot polovica ljudi raven holesterola nad 5,2 (Ostan, 2012a), za rakom in boleznimi srca in ožilja pa umre več kot 70% prebivalstva (Poljšak, 2012). Varno območje pred boleznimi srca in ožilja je pri celokupnem holesterolu 4,0 in manj. Poljedelski Kitajci, ki uživajo svojo tradicionalno, skoraj vegansko hrano, imajo v povprečju celokupni holesterol zelo nizek – 3,3. Ta raven velja tudi za merilo zglednosti na področju prehrane, ki varuje pred rakom in obolenji srca in ožilja. V Kitajski študiji so namreč pokazali, da je veganska hrana močan dejavnik nizkega holesterola (Campbell 2006).
Sam nisem vegan, čeprav, prav na osnovi spoznanj iz omenjenih študij, omejujem uživanje živalskih beljakovin. Kljub temu sem imel v preteklem desetletju celokupni holesterol le 4,0, kar je zelo dobro. Domnevam, da je k temu precej prispevalo uživanje FHES (ga znižuje). Zadnje poldrugo leto pa uživam tudi probiotike EM, ki naj bi dodatno zniževali holesterol (kot vse vrste učinkovitih probiotikov). Pri zadnjem pregledu pred dobrim mesecem so ugotovili, da je moj celokupni holesterol padel na raven 3,1, kar je nižje od ravni veganskih Kitajcev.
Trimesečni program okrepitve po sistemu »Prijateljem najboljše!«
Če postopoma dodajamo v svoj jedilnik izbrana živila, lahko opazujemo, kako vsako posamezno živilo vpliva na naše počutje. Tako lahko nadzorujemo in primerno uravnavamo proces okrepitve. Program je namenjen zdravim starejšim in ošibelim, ki se želijo okrepiti. Pri bolnih je potreben nasvet zdravnika.
Prva faza (2-3 tedni)
Od 5 do 8 tablet MAP na dan. Zaužijemo jih v dveh obrokih: denimo 3-4 zjutraj in 2-4 zvečer; lahko ob obroku hrane ali na prazen želodec.
Druga faza (2 tedna)
– Uživamo po 5-8 tablet MAP na dan (tako kot v prvi fazi). Če zaradi omejitev finančnih sredstev to ni mogoče, uživajmo vsaj po 3 tablete na dan (denimo zjutraj). Odmerek 5 do 8 tablet na dan pa daje boljše regenerativne učinke.
– Uživamo probiotik EM v količini, ki odpravi neprijeten vonj blata. Pri mešani prehrani to dosežemo v nekaj dneh pri količini 0,3 do 0,5 dl napitka dnevno. Lahko ga užijemo večkrat na dan, najbolje pred obrokom s svežim gostim sokom (vlaknine so hrana za dobre bakterije). Prvi odmerek (npr. 0,3 dl) popijemo zjutraj skupaj z MAP, drugega pa pred kosilom, razredčenega z vodo ali s sokom. Po potrebi to storimo še zvečer (lahko skupaj z MAP).
Tretja faza (vsaj 2 meseca)
– Ohranimo uživanje MAP kot v drugi fazi.
– Ohranimo uživanje probiotika EM vsaj v količini, ki zagotavlja neagresiven vonj blata. To običajno uspemo pri odmerku 0,3 dl dnevno, pri vegetarijanski hrani pa še z manjšo količino.
– Uživamo 2 do 4 kapsule FHES na dan. Denimo 1 kapsulo zjutraj z MAP in probiotikom EM, 1 kapsulo pred kosilom (lahko s probiotikom EM). Bolje je, če užijemo po 4 kapsule na dan (1 zjutraj, 2 pred kosilom, 1 zvečer).
– Opoldanski odmerek užijemo skupaj s spirulino ali kako drugo modrozeleno algo (hlorela, AFA) v dnevnem odmerku, ki ga priporoča proizvajalec. Na trgu obstajajo tudi različne mešanice modrozelenih alg in drugih zelenih živil (dehidriranega soka pšeničnih bilk, ječmena itd). Imenujemo jih zelena superživila. S tem zagotavljamo organizmu tudi esencialne maščobne kisline, vitamine, dodatne rudnine in nekaj vlaknin.
Dr. Iztok Ostan Dopolnjena verzija članka, objavljenega v reviji Aura št. 284, april 2013
tek za sebični gen
Ali kako prehiteti tek za sebični gen?
Vsakdo bolj ali manj ve, kaj bi moral spremeniti, da bi bila njegovo življenje in prehrana bolj zdrava. A to ni lahko storiti. Domnevno je delavcem v transportni operativi še težje kot drugim skrbeti za zdrav način življenja in prehrano, saj je njihovo delo bolj stresno, se pogosto izvaja tudi ponoči, so pogosto daleč od doma … Zato smo na Fakulteti za pomorstvo in promet že leta 1995 začeli iskati in proučevati tista krepilna sredstva in postopke, ki so učinkovita, obenem pa tudi preprosti, za uporabnike nezahtevni. Izsledili smo jih kar nekaj, jih tudi osebno preizkušali, leta 2001 pa jih strnili v knjigi »Ko zdravila odpovedo« (Ostan I. in A., Ambrozius, B. : Založba »Aura«).
Nastajanje metode »2+5«
Ker je bilo takih krepilnih sredstev več, se je pojavilo vprašanje, katerim dati prednost in kako jih kombinirati, da bi bila sprejemljiva za širši krog ljudi vključno s transportnimi delavci. To smo eksperimentalno proučevali v naslednjih letih. V sodelovanju s strokovnjaki z Biotehniške fakultete (M. Simčič) in Zdravstvene fakultete (B. Poljšak) smo oblikovali prehransko metodo »5 na dan« in jo preverili na 54 prostovoljcih. Na Fakulteti za pomorstvo in promet pa smo na 83 prostovoljcih preverjali tudi neprehransko metodo »Razbremenilni ritem dneva« (Opisana v Auri, št. 175, 2004). Rezultati obeh
Če ne pijemo dovolj vode, se kaže v tem, da smo utrujeni, slabši koncentraciji, glavobolu, suhi in uveli koži, zaprtju ipd.
preizkusov so bili ohrabrujoči. Na osnovi opaženih pomanjkljivosti pa smo leta 2010 oblikovali novo metodo, ki združuje dobre lastnosti obeh. Imenovali smo jo metoda »2+5«.
Metoda združuje koristne učinke več krepilnih sredstev. Ti so »pitje vode«, »ura gibanja na zraku in sončni svetlobi« (to sta dva neprehranska krepilna koraka) ter »pet obrokov sadja in/ali zelenjave na dan«.
Pitje vode
Kozarec ali dva na tešče, v celotnem dnevu pa skupno 8 kozarcev vode (vsaj 1,5 l) bi moralo biti pravilo sodobnega življenja. Vodo pijemo vsaj pol ure pred obrokom, nikoli pa med njim ali dve uri po njem, saj poslabša prebavo.
Večina ljudi je dehidriranih, kar se žal ne kaže v žeji, pač pa v utrujenosti, slabši koncentraciji, glavobolu, suhi in uveli koži, zaprtju in nastanku mnogih bolezni. Dovolj vode je nujen pogoj za normalno delovanje izločal (ledvic, debelega črevesa…) in za odstranjevanje strupov iz organizma. Človek mora piti več vode kot nekoč, ker je danes onesnaženje večje. A tudi pretiravanje ni dobro. Količino popite vode uravnavamo po barvi urina: temno rumena ali jantarna barva je znak dehidracije, povsem brezbarven urin pa je znak preveč popite vode. Urin mora biti svetlo rumen.
Pitja vode ne smemo enačiti s pitjem industrijskih pijač. Te imajo dodatke, toksične snovi, ki povečujejo potrebo po vodi. Zato pitje takih napitkov lahko celo poveča dehidriranost organizma. Za nevtraliziranje kislosti npr. kozarca cole je potrebno več kot 30 kozarcev navadne vode.
Kaj zajema?
Metoda je preprosta. Naj na kratko strnemo, kaj zajema:
Dan začnemo s kozarcem ali dvema vode, čez dan pa v celoti popijemo vsaj 1,5 litra vode in/ali svežih sokov. Pijemo pol ure pred obrokom ali vsaj dve uri po njem, ne pa med obroki.
Telesno gibanje
Gibanje je nujno za dobro hidracijo telesa. Večina celic obdaja limfa, ki kroži v zadostni meri po limfnih poteh le ob fizičnem gibanju ali globokem dihanju. Le tako dospe popita voda do vseh predelov organizma. To omogoča boljše razstrupljanje organizma tudi zaradi bistveno večje topnosti telesnih tekočin (pri npr. dvakrat večji hitrosti vode se poveča njena sposobnost raztapljanja kar za 64-krat). Ena ura hoje je dovolj, da (ob zadostnem pitju vode) zagotovimo hidriranost organizma za kar 12 ur.[1]
1 uro hoje vsak dan, poskrbi za 12h hidriranosti telesa
Ob sedanjem stresnem življenju pa ne gre pozabiti, da fizično gibanje ustvarja antistresne hormone. V pradavnini je bila stresna situacija (napad zveri, sovražnika) vedno povezana z begom ali z napadom. Zato je po stresnem dnevu dobro, če vsaj eno uro hodimo. Jutranja hoja pa nas napolni z antistresnimi hormoni in tako laže kljubujemo stresom delovnega dne.
Poskrbimo, da se vsaj eno uro telesno gibljemo (hoja, opravila na vrtu ipd) na prostem v dnevnem času. S tem sočasno dobivamo koristne učinke vseh treh za zdravje pomembnih dejavnikov: telesnega gibanja, svetlobe in ioniziranega zraka.
Svež zrak
Dober zrak ima zadosti kisika. A to ni dovolj. Kisika ne moremo izkoristiti, če v zraku ni dovolj električnega naboja. V
Visokogorski zrak vsebuje veliko kisikovih negativnih ionov, ki so dobri za zdravje
kubičnem centimetru zraka mora biti vsaj 1000 kisikovih molekul, ki imajo dodatni elektron. Ti negativni kisikovi ioni so nekakšni “vitamini v zraku”. Preizkusi na malih živalih so pokazali, da brez negativnih kisikovih ionov le-te poginejo v roku 10 dni zaradi zadušitve.
V naših zaprtih prostorih je na kubični centimeter največ 100 kisikovih negativnih ionov. Še zlasti jih je malo v prostorih, kjer je klimatiziran zrak. Zrak je možno izboljšati z ionizatorji. Najboljši način za pridobivanje dobrega zraka pa je bivanje na prostem – na svežem zraku. Na deželi je v kubičnem centimetru okrog 1.500 negativnih kisikovih ionov, visoko v gorah tudi 5.000, ob slapovih pa kakih 50.000. Za človeka je idealno okrog 3.000 ionov na kubični centimeter, to je v sredogorju ali pa ob obali, kjer jih ustvarjajo valovi.
Za zdravo življenje bi morali preživeti, tako kot naši kmečki pradedi, ves dan v naravi. Ker to ni mogoče, izkoristimo vsak možen trenutek za bivanje na prostem. “Zlata” vredna pa je jutranja ura svežega zraka, saj je zjutraj zrak najbolj čist in najbolj nabit z negativnimi ioni. Ura globljega dihanja tudi močno razstrupi telo. Te razbremenitve smo zjutraj, ko je izločanje strupov iz organizma največje, še posebno potrebni, zelo dobrodošla pa je kadarkoli med dnevom.
Če uživamo sadje in/ali zelenjavo vsaj 5 krat dnevno, kot priporoča svetovna zdravstvena organizacija, dobivamo dovolj vitaminov in mineralov, vlaknin, kar naj bi izboljšalo tudi prebavo, odvajanje ostankov prebave in presnove. Začnimo že zjutraj! Ko odhajamo od doma, vzemimo s seboj sadje in ga pojejmo, ko se spomnimo nanj.
Svetloba
Splošno znane so nevarnosti, ki izhajajo iz prevelikega izpostavljanja sončnim žarkom. Toda temu se zlahka izognemo tako, da se v poletnem času umaknemo v senco med 10.00 in 14.00 uro (po sončnem času), ko je sevanje najmočnejše in
Človek dobi dovolj svetlobe le na prostem
doseže intenzivnost tudi 100.000 luksov (100 luksov je svetloba, ki jo daje 100-vatna žarnica, oddaljena 1,5 metra). Manj znano pa je, da smo civiliziranci v razvitem svetu večinoma svetlobno podhranjeni. Človeški organizem potrebuje za normalno delovanje eno uro svetlobe intenzivnosti vsaj 1000 luksov dnevno. Toliko svetlobe praktično dobimo le na prostem, saj tudi v dobro umetno osvetljenem prostoru osvetlitev ne presega 400 luksov.
Glavni “sprejemnik” svetlobe so oči. Svetloba mora vsebovati vse dele svetlobnega spektra (tudi ultravijolične žarke, ki so v normalni meri za naš organizem nujno potrebni). Svetloba je nujno potrebna za normalno presnovo (npr. za tvorbo vitamina D in za nekatere hormone). Brez nje nastajajo številne bolezni.
Ura prebita na odprtem prostoru (brez očal), nam tudi v oblačnem vremenu (če dan ni pretemen) da dovolj svetlobe za cel dan. V tej uri se v organizmu ustvarja s pomočjo uzrte svetlobe serotonin, ki mu poljudno pravijo tudi hormon sreče. Ustvarja v nas dobro razpoloženje.
Vse omenjene sestavine metode »2+5« prispevajo k razstrupljanju. Preizkus s to metodo smo začeli spomladi 2010 in še traja. V prvi fazi je sodelovalo 27 prostovoljcev (10 v kontrolni skupini, ki načina življenja ni spremenila in 17 v testni). Vsak udeleženec dobi vprašalnik, ki vsebuje test za preverjanje stanja pred preizkusom in po njem, ter dnevnik za tri tedne preizkusa. Po mesecu dni nam preizkušanci vrnejo izpolnjene vprašalnike (Navodila za poskus so na voljo pri avtorju).
Rezultati
Preliminarni rezultati so vzpodbudni. V testni skupini se je 76,5% udeležencem izboljšalo ali zelo izboljšalo splošno počutje, 23,5% se ni spremenilo, nobenemu pa se ni poslabšalo. Zelo ohrabrujoče je tudi dejstvo, da jih je 66% opravilo preizkus z lahkoto.
Svetloba je nujno potrebna za tvorbo vitamina D in za nekatere hormone
Udeležencem preizkusa nismo odsvetovali ali prepovedali »nezdravih« živil. Pa vendar smo upali, da jih bo ta metoda spontano napeljala k bolj zdravemu prehranjevanju. In res: v poskusnem mesecu je večina zmanjšala kaloričnost prehrane (76,5% udeležencev), količino užitih maščob (70,6%), užitih slaščic (58,8%), manj je bilo večernega prenajedanja (52, 9%), skoraj polovica (47,1%) je zmanjšala količino užitega mesa in mesnin, prav tolikšnemu deležu prostovoljcev pa se je izboljšala prebava (pogostejše odvajanje). Telesna teža se je v povprečju znižala za 1,1 kilograma.
Prehitevanje nezdravega teka
Kot smo pokazali v predhodnih prispevkih, je želja po preveliki količini hrane vsesplošen problem, ki je tudi genetsko pogojen. Z metodo 2+5 lahko prispevamo k zmanjševanju nezdravega teka. Če smo na primer dehidrirani, se nam ne oglasi žeja, pač pa začutimo utrujenost in željo po hrani. Če smo premalo na sončni svetlobi, dobimo premalo serotonina (hormona sreče), ki ga potem iščemo v čokoladi, ali pa se vzbudi želja po sladkem in ogljikovih hidratih (simptomi »zimske depresije« – angl. »SAD« ). Če jemo poredkoma, se vzbudi mehanizem stradanja, ki nas sili v prenajedanje. Zato je 5 obrokov dnevno mehak način premagovanja prevelikega teka.
Kljub temu, da metoda 2+5 združuje več dejavnikov, ki zmanjšujejo nezdravi tek in je relativno preprosta, zahteva nekaj truda in samoobvladovanja. Ljudje imajo rajši slaščice kot zdravo sadje. V naši anketi med transportnimi delavci jih le 2,6 % uživa sveže sadje ali zelenjavo po vsaj 5 krat na dan, kot je priporočeno. Celo med zaposlenimi z visoko ali višjo izobrazbo, ki imajo dovolj znanja in sredstev za izbiro zdrave prehrane, jih le 2,9% poseže po sadju in zelenjavi 5 krat dnevno ali večkrat. Med študenti, ki sem jih spodbujal k preizkusu metode 2+5 se je le manjšina odločila za sodelovanje. Zakaj celo sladko sadje, to naravno, zdravo živilo, izgublja boj z nezdravo hitro hrano? O tem več v nadaljevanju.
Dr. Iztok Ostan
Vir: Prispevek je bil pripravljen za Revijo Aura št. 262, maj 2011.
V kolikor bi tudi sami želeli opraviti test – Preizkus izboljšanja načina življenja po metodi »2+5«, si lahko prenesete vprašalnik tukaj.
Revolucijo v proučevanju biološkega vpliva molekularnega vodika in pravo eksplozijo medicinskih raziskav pa je povzročil članek, ki ga je leta 2007 objavil Ikuroh Ohsava s sodelavci. Dognali so namreč, da molekularni vodik (H2) deluje kot antioksidant selektivno, in sicer nevtralizira najreaktivnejše in najnevarnejše proste radikale, ne pa šibkejših, s tem pa spodbuja in dopušča normalno delovanje fizioloških procesov, pri katerih so nujno potrebni šibkejši prosti radikali (Ohsava et al, 2007).
Zame je FHES nujno potrebno zdravilo oziroma edina snov, ki mi omogoča normalno kvaliteto življenja.
Kljub oblakom je kozmično sevanje neznosno, saj še ni atmosfere, ki bi Zemljo varovala pred njim. Če se kdaj kos neba vendarle zvedri, zagledamo nad sabo grozeče veliko Luno. Od Zemlje je oddaljena le za tretjino današnje razdalje. In še preden se zavemo, nas zalije več kot sto metrov visok val prihajajoče plime. Peklensko okolje, na videz nič kaj prijazno življenju! Pa vendar so prav take razmere spodbudile nastanek življenja. To se je leta 1953 posrečilo dokazati študentu Stanleyu Millerju z Univerze v Chicagu pri izdelavi diplomske naloge.
