Članki

Kako Nam Vodik Daje Življensko Energijo

Dr. Iztok Ostan¹ v sodelovanju z
Dr. Borutom Poljšakom² in Alberto Ostan

Vodik naš vsakdanji³

Potreba po energiji je najpomembnejša prehranska potreba vseh živih bitij (Mattson).⁴ Rastline ujamejo sončno energijo s fotosintezo in jo predelajo v glukozo, nato pa v druge snovi. A ko rastline in živali želijo uporabiti uskladiščeno energijo, se morajo shranjena hraniva – kompleksnejši ogljikovi hidrati, maščobe in beljakovine pretvoriti zopet v glukozo. Zdi se torej, da je »glukoza« vsakdanji »kruh« celic. Sodobna znanost pa vse bolj spoznava, da ima to vlogo le ena od njenih sestavin – vodik.

Prav vodik, in to v svoji posebni, aktivni obliki, nam daje življenjsko energijo, nas ščiti pred smrtonosnimi prostimi radikali, nam omogoča (skupaj s kisikom), da lahko dihamo in živimo. V tem sestavku bomo spregovorili o njegovem pomenu in zlasti o njegovem merjenju, ki nam lahko pomaga pri izbiri hrane in zdravega načina življenja.

Glukoza je sestavljena iz ogljika, kisika in vodika. Rastline jo proizvedejo iz ogljikovega dioksida in vode ob uporabi sončne energije, kasneje pa slednjo sprostijo za potrebe celic, ko se glukoza razgradi na svoje osnovne sestavine.

Dolgo je veljalo, da imata ogljik in ogljikov dioksid v tem procesu centralno vlogo. Raziskovanja dr. Alberta Szent-Györgyi-ja, ki je leta 1937 dobil Nobelovo nagrado za odkritje vitamina C, pa so pokazala, da pripada ta vloga vodi, materi vsega življenja in vodiku, ogljik pa naj bi bil le nosilec, ki omogoča zadrževanje zlahka uhajajočega vodika (Szent-Györgyi)⁵.

Kot je pred njim dokazal že H. Wieland, se življenjska energija sprošča tako, da se vodik spaja s kisikom, pri čemer nastaja voda. Kot smo pokazali v prejšnjem sestavku (Aura št.205/2006), poteka ta reakcija v »celičnih pljučih« – mitohondrijih (v tako imenovani elektronski transporti verigi). Dejansko pa ni tako preprosta, kot smo jo opisali.

V tej preprosti obliki se udejanji le v manjši meri, ko se celica »želi pogreti« (sproščanje toplotne energije v 4. sklopu elektronske transportne verige). Večinoma pa se energija kanalizira v proizvodnjo snovi ATP – neposrednega energetskega vira za poganjanje vseh celičnih procesov.

Sodobna znanost bogato potrjuje trditev dr. Szent-Györgyi-ja, da »telo pozna le eno gorivo – vodik«.⁶

Aktivni vodik

Tako kot se sladkor ne vname, če ga v sladkornici ponudimo gostom, tako se tudi glukoza, ki je vrsta sladkorja, sama od sebe ne aktivira (ne »vname«), ko pride v telesu v stik s kisikom. Vodik je v sladkorju trdno vezan na ogljik in zato stabilen. Potrebno ga je najprej »aktivirati« in spraviti iz ravnotežja, da se spoji s kisikom oz. z drugimi oksidanti (v anaerobnih bitjih je to lahko žveplo).

Že dr. Szent-Györgyi je pritrdil svojim predhodnikom (dr. H. Wielandu in dr. O. Warburgu), da šele »aktivni vodik« omogoča sproščanje uskladiščene energije, ki je nujna za potek življenjskih procesov. To se v telesu uresniči s pomočjo katalizatorjev – encimov (dehidraze oz. dehidogenaze), ki vodik obogatijo z dodatnim elektronom (Szent-Györgyi).⁷

Obicajni atom vodika (H) Aktivni (antioksidantski) vodik (H-)

Slika 1: Aktivni vodik
Vodik je najmanjši obstoječi atom. Običajno vsebuje en proton, ki sestavlja jedro, in en elektron, ki kroži okoli njega. V posebnih pogojih pa uspe ta atom zadržati še dodatni elektron. V literaturi ga imenujejo »aktivni« oz »anionski« vodik, ker je osnova vseh antioksidantskih procesov v telesu pa tudi »antioksidantski« vodik.

Potrebno pa je aktivirati tudi kisik, da se spoji z vodikom. Podobno kot za aktivacijo vodika so za to potrebni posebni encimi, ki povzročijo, da se tudi kisik elektronsko »neuravnovesi« (Szent-Györgyi)⁸. Tako nastanejo kisikove reaktivne zvrsti (RKZ), med katere sodijo tudi prosti radikali.

Življenje se torej začne in teče, ko se aktivni vodik sreča z aktiviranim kisikom (prostimi radikali), svojim nevarnim življenjskim partnerjem, ki sproži življenje, a mu za kurjenje ponujeni aktivni vodik ne zadošča in ga krade iz vseh možnih koncev celice.

Življenje je tako dobesedno »smrtni ples« (vodika) z rabljem, kisikovimi prostimi radikali. Da bi bilo življenje sploh lahko možno, mora biti v organizmu neprestano veliko aktivnega vodika. Ne zadošča le »peščica« aktivnega vodika, ki ga celica pokuri neposredno za proizvodnjo ATP. Celica mora biti stalno prepojena z aktivnim vodikom, da ne zgori ob nujni prisotnosti aktivnega kisika, ki je pravzaprav strup. Konkretno to pomeni, da mora biti glavna vsebina celic, voda, bogata z aktivnim vodikom. Dokler je v njej veliko aktivnega vodika, smo zdravi in mladi. Čim starejši postajamo, tem bolj smo bolehni, tem manj aktivnega vodika je v nas.

Količino aktivnega vodika v našem telesu, hrani in pijači je možno tudi meriti, kar nam je lahko v precejšnjo pomoč pri krepitvi svojega organizma.

rH – kazalec vsebnosti vodika

Kazalec količine vodika v biološkem okolju je parcialni tlak vodika (rH oz. rH2). Vrednosti rH se večinoma gibljejo med 0 in 42. Vrednost 42 pomeni nasičenost s kisikom (z 1 atm kisika), pri vrednost rH 1 pa je snov bogata z vodikom (1 atm vodika). Pri tej vrednosti prostega kisika ni več (P.Flanagan). Možno je doseči še nižje in celo negativne vrednosti rH, kar predstavlja še večje koncentracije aktivnega vodika. Mejna vrednost je 28; kar je nad 28 pomeni oksidiranost (prevladovanje oksidantov), vrednosti, nižje od 28 pa reduciranost (prevladovanje reducentov, med katere sodi tudi vodik).

Za normalno življenje morajo biti vrednosti rH bioloških tekočin precej bolj napojene z vodikom kot kisikom, torej morajo imeti rH bistveno nižji od 28.

Tabela 1: rH sline in krvi

Oksidiranost	29 – 42
Nevtralnost	28
Antioksidantskost (reduktivnost) – kri in slina zdravih 40-50 let starih* – kri in slina zdravih mladih športnikov **	24,9 -25,2 21,5 – 23,5

vir: * L.Smith et al⁹., ** L. Vincent¹⁰

V tabeli prikazani podatki kažejo, da se rH sline in krvi s staranjem zvišuje, kar pomeni, da postajajo z vidika vsebnosti vodika vedno bolj siromašne. To »kopnenje« vodika, ki ga prinašajo leta, je znatno. Povečanje rH z eno enoto namreč pomeni kar 10 kratno zmanjšanje količine ionov aktivnega vodika. Povečanje rH sline in krvi od 22, kolikor ga imajo v povprečju mladi športniki, na 25, kolikor je po dr. Smithu značilno za sodobne zdrave 45 letnike, pomeni, da je v kapljici krvi ali sline zdravih oseb srednjih let kar 1000 krat manj ionov aktivnega vodika kot pri zdravih mladcih.

Idealne vrednosti rH biološkega okolja še niso opredeljene. Stanje sodobne tehnologije in znanosti kaže, da so verjetno idealne vrednosti rH nižje od tistih, ki jih je ugotovil pionir teh meritev, dr. Luis Vincent. Dr. Robert Greenberg, ki je danes vodilni strokovnjak za biološko okolje npr. pravi: » Po ugotovitvah profesorja Vincenta je idealna raven rH2 krvi 22. Po novih natančnejših izmerah naj bi bila 21,7. Idealna raven rH2 sline, za katero je profesor Vincent menil, da je 22, je po novih ugotovitvah 20,0«.¹¹

Z leti torej količina aktivnega vodika, tega nujno potrebnega »goriva življenja«, v organizmu dramatično upada. Na srečo pa lahko sami kaj storimo, da je ga čim dlje ohranimo na ustrezni ravni. To je odvisno tudi od naše pijače in hrane.

Pomanjkanje aktivnega vodika v običajnih pitnih vodah

Najbolj naravna pijača je voda. Podatki iz razvitih dežel o ustekleničenih vodah in vodi iz vodovoda kažejo, da je ta precej oksidirana. V ZDA so pri analizi 12 vrst ustekleničenih vod ugotovili rH 31. Razlike med posameznimi vrstami so bile občutne (od 22 do 41).

Tabela 2: rH pitne vode v ZDA (1997)

	rH*	Opombe
Ustekleničene vode (12 različnih vrst)	31	velike razlike v rH raznih vrst: od 22 – 41
Klorirana voda iz vodovoda (Auborn, California)	42	29 – 42

Opomba: lastni izračuni rH po formuli za rH dr. Flanagana, na osnovi podatkov ORP in pH iz literature: Howard, C.H.: Microhydrin: An Overwiew; v Microhydrin: Technical Information. – Dallas, Texas: Royal BodyCare Inc., 1988, str. 3.

Bolj kot voda v Ameriki nas seveda zanima, kaj pijemo doma. Doktor kemije, prof. Vlado Barbič, je v preteklih letih izmeril na stotine vzorcev pitne vode. Ko nam je to prvic pomeril leta 2000, smo bili kar pomirjeni. Z vodo iz pipe se v Sloveniji sicer res ne bi »pomladili«, a je kazala boljšo sliko (rH 26 – 28) kot vodovodna voda ZDA. Kazalo je, da ima celo nekoliko več vodika kot kisika (rahlo reducirano ali nevtralno).

V začetku letošnjega leta (2006) pa smo bili razočarani, ko so večkratne meritve pokazale, da je postala pitna voda precej bolj oksidirana (pretežno v območju nevtralnosti) kot leta 2000. V povprečju je imela voda pred petimi leti od 10 do 100 krat več aktivnega vodika kot letos. To velja tudi za izmerjene vzorce izvirne vode na hribovitem podeželju, daleč od industrijskega okolja. Domnevamo, da gre za vplive splošnega onesnaževanja.

Tabela 3: rH pitne vode v Sloveniji

	2000	2006
	2000	januar*	avgust – september**
Ljubljana	26 – 28	31 – 32	28
Koper	27	30	28
Izvirna kraška voda (izvir v neurbanem okolju v Čičariji)	26		28
voda v plastenkah		31	31

opombe: * sušno obdobje; ** deževno obdobje; vir: lastni izračuni rH po formuli dr. Flanagana, na osnovi meritev prof. dr. V. Barbiča

Oksidiranost vode je bila v letu 2006 bistveno občutnejša v januarju (rH 30- 33) kot konec poletja (28). Količina aktivnega vodika v vodovodni vodi je bila v začetku leta kar 100 do 1000 krat manjša kot konec avgusta. Na osnovi pogovora s predstavnico inšpekcijskih služb domnevamo, da je bilo to posledica nizkega vodostaja (tako je bilo v januarju 2006), ko tudi inšpekcije zaznajo večjo prisotnost polutantov v vodah.

Ustekleničena voda, ki jo prodajajo v Sloveniji, je po rH podobna tisti v ZDA. V povprečju je oksidirana. Če upoštevamo že omenjene ugotovitve, da postaja tudi voda iz vodovodov vedno bolj oksidirana, občasno pa se njena oksidiranost dvigne nad raven ustekleničenih vod, moramo žal tudi s tega vidika zaključiti, da postaja Slovenija vse bolj razvita (onesnažena) dežela. Pitju vode se seveda ne bomo odrekli, a prav je poiskati tudi boljše prehranske vire tega življenjsko pomembnega sredstva.

Naravni prehranski viri aktivnega vodika

Živa živila so mnogo boljši vir aktivnega vodika kot navadna pitna voda (znano je, da so kuhana živila večinoma oksidirana). Doma si pripravljamo kefir na vodi, ki ima rH 19. Še boljši naj bi bili sveži sadni in zelenjavni sokovi iz biološko pridelanega sadja. Po dr. Flanaganu naj bi imeli rH med 13 in 15. Žal takih vrednosti nismo dobili pri sočenju razpoložljivega biološko pridelanega sadja in zelenjave (16 -26). Ne vemo, ali je to rezultat splošnega onesnaženja, novih šibkejših sort ali kakega drugega vzroka. Preizkušeno boljši vir aktivnega vodika je sok pšeničnih bilk, o katerem smo že veliko pisali (več o tem najdete na blogu živa voda). Njegov rH je med 8 in 10. S sočenjem zelenih bilk mlade pire pa smo dobili celo napitek z rH 8.

Tabela 4: rH živih živil

Živilo	rH
kefir na vodi	19**
sveži zelenjavni sokovi – biološko pridelani – nebiološko pridelani **	13 – 15* (16 – 24) 16 – 26
sok iz pšeničnih bilk	10 – 12**
sok iz bilk pire	8 – 10**

opombe: * podatki dr.P.Flanagana, ** meritve dr. V.Barbiča

Kefir, sveži sokovi in sok pšeničnih bilk so v prehrani in zdravilstvu priznana in dobro preizkušena sredstva; kot vir aktivnega vodika pa imajo tudi svoje omejitve. Sveži zelenjavni sokovi so danes tako antioksidantsko šibki, da morda niti ne dosegajo povprečne antioksidantskosti naše sline in krvi. Sokov iz zelenega bilja žitaric, ki bi to zmogli, pa ni priporočljivo veliko popiti (običajno ne več kot 1,1 dcl).

Umetni prehranski dodatki kot vir aktivnega vodika

Dejstvo je, da se uporaba prehranskih dodatkov nezadržno povečuje. V raziskavi, ki so jo v Sloveniji opravili leta 2005 pod vodstvom dr. B. Poljšaka se je pokazalo, da že vsak osmi (12%) odrasli prebivalec uživa kak vitaminski ali mineralni dodatek (ti dodatki so najpogosteje v uporabi). V ZDA, ki je znana po uživanju prehranskih dodatkov, dnevno posega po njih že vsak tretji prebivalec (33,9 % v letu 2000).¹²

Tabela 5: Dnevna uporaba vitaminskih in mineralnih prehranskih dodatkov (delež prebivalstva)

	1987	1994	1996	2000	2005
ZDA	23,2%			33,9%
Sarajevo					42%
Slovenija		8,4%	9,1%		12%

vir: Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža: Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. – Obzor Zdr N 2006; 40: str. 5-6.

Upravičeno smo lahko kritični do nebrzdanega širjenja uporabe prehranskih dodatkov, saj mnoge študije kažejo, da mnogih umetnih mineralov in antioksidantov celica ne uspe niti absorbirati, učinkovitost nekaterih vitaminov (C, E) pa je sporna (Poljšak)¹³ zlasti brez sodelovanja drugih potrebnih hraniv, ki jih daje naravna hrana (Gey, Dianzani, Chow).¹⁴ Poleg tega pa je vsebnost vodika v nekaterih znanih antioksidantih relativno skromna (C vitamin, beta karoten – podatki v tabeli 6).

Obstajajo pa tudi umetni antioksidantski napitki, ki imajo v primerjavi s svežimi sokovi mnogo več aktivnega vodika. V spodnji tabeli sta predstavljena dva z aktivnim vodikom bogata antioksidantska napitka: alkalna ionizirana voda in FHES.

Tabela 6: rH nekaterih antioksidantskih prehranskih dodatkov

beta karoten	26*
C vitamin	23*
ubikinon (CoQ10)	19*
alkalna ionizirana voda pridobljena z elektrolizo	od 1 do 15	meritve dr. V.Barbiča
FHES (Mg)	od -1 do 6	FHES na slovenskem trgu v letu 2006 (V.Barbič)**

opombe: * podatki P.Flanagana in C.J, Stephansona¹⁵;
** po podatkih dr. Flanagana je vrednost rH surovin za izdelavo FHES med -2,75 in + 2.

Meritve, ki jih je opravil prof. Barbič potrjujejo trditve proizvajalcev, da je z napravami za ionizacijo vode in z mineralnim prahom FHES možno pridobiti napitke, ki imajo zelo nizke vrednosti rH. Izjemoma je z njima pridobljena voda imela celo rH 1, kar predstavlja (po dr. Flanaganu) absolutno nasičenost vode z vodikom (nič oksidiranosti).

Kritičen bralec se pri antioksidantskih napitkih, ki dosegajo rH celo 1 ali manj, seveda zamisli. To namreč pomeni, da je v enem kozarcu take pijače toliko molekul aktivnega vodika kot v več milijardah kozarcev naravnega soka.

Upravičeno se lahko vprašamo, ali ni to morda preveč za naravne potrebe organizma. Kolikšne so sploh naravne, optimalne potrebe našega telesa po aktivnem vodiku?

Čim več aktivnega vodika, tem bolje?

Dolgo let je veljalo, da je so okviri optimalnega rH krvi, tisti, ki jih je dr. Vincent ugotovil pri mladih športnikih (21,5 – 23,5). Lansko leto je dr. Flanagan v intervjuju za Auro dejal, da se v znanosti vse bolj utrjuje misel, da so optimalne meje rH mnogo nižje (Aura št. 186). Raziskovanje teh mej tudi ni bilo mogoče, dokler ni bila na voljo hrana, ki ima rH 1 in celo nižji. Sedaj je na celicah končno možno preveriti, ali tako reduktivno biološko okolje škodi in kakšne so morebitne koristi.

Proizvajalci naprav za ioniziranje vode in proizvajalec mineralnega prahu FHES razpolagata s študijami, ki potrjujeta netoksičnost njihovih antioksidantskih pijač.

Glede koristnosti uživanja takih voda pa se morda najzgovornejše raziskave o učinkih silicijevega in magnezijevega FHES. Naj povzamemo ugotovitve iz znanstvenega članka dr. C. Stephansona in dr. P. Flanagana, ki sta ga pred kratkim (2006) poslala v objavo.¹⁶ Gre za uporabo magnezijevega FHES s skrajno možno reduktivnostjo, torej z negativnim rH (-2,41). Povečanje aktivnega vodika v biološkem okolju je pokazalo pozitiven vpliv na tri vitalne funkcije organizma: na preskrbljenost s kisikom, z vodo in z energijo (ATP).

Aktivni vodik povečuje oksigenacijo

V laboratorijskem preizkusu so uporabili človeške rdeče krvne celice in preverili, kako se z dovajanjem aktivnega vodika spremeni sposobnost hemoglobina za transport kisika. Ugotovili so, da se je koncentracija s kisikom obogatenega hemoglobina (oksihemoglobina) povečala za 9,86%. Čim več aktivnega vodika so dodali, tem bolj je bil hemoglobin sposoben vezati kisik (koef. korelacije R2= 0,996)¹⁷.

Spoznanje utegne biti osupljivo: telo nujno potrebuje kisik za delovanje, a ta mora biti le na pravem mestu (na hemoglobinu…) ne pa kjerkoli v organizmu, saj je »strupen«. Čim več je v vodi, v kateri deluje celica, aktivnega vodika, tem bolje uspeva celica zadržati kisik (samo) tam, kjer mora biti (na hemoglobinu…).

Aktivni vodik izboljša proizvodnjo celicne energije (ATP)

Na rdečih krvničkah so ugotavljali tudi, kako aktivni vodik vpliva na delovanje mitohondrijev in proizvodnjo ATP – goriva, ki ga celica potrebuje v vseh svojih procesih. Ugotovili so, da se je koncentracija reduciranega citohroma C, snovi ki je nujna za transport elektronov pri proizvodnji ATP, povečala kar za 45,17%. Čim več aktivnega vodika so dodali, tem boljši je bil ta učinek (koef. korelacije R2= 0,998).¹⁸ V predhodnih eksperimentih (2001) s silicijevimi FHES (podoben rH) so ugotovili, da se je z njim povečala proizvodnja ATP kar za dvakratno (Stephanson, Flanagan, 2004)¹⁹

Aktivni vodik izboljša celično hidriranost

Celica in njeni notranji organi so obdani z opno, ki je sestavljana iz maščob in zato odbija vodo. Voda in druge snovi ne morejo prehajati skozi njo, če ni sile, ki bi jih, kljub »odporu« maščob, potegnile skoznje. To celica ustvari z različno koncentracijo bazičnih in kislih snovi na obeh straneh opne, zaradi česar nastane na membrani električni naboj. Da se celica lahko hidrira, je potreben ORP (redoks potencial) vsaj – 50 mV. Če ni te energije, lahko popijemo veliko vode, pa celice vseeno ostanejo »žejne«. V omenjenem preizkusu uporabljani magnezijev FHES je izkazoval ORP do – 846 mV in naj bi zato precej prispeval k hidriranosti celic. To so eksperimentalno preverjali v klinični študiji, v kateri je
sodelovalo 10 ljudi.

Merili so učinek aktivnega vodika s postopkom, imenovanim »fazni kot« (phase angle). Z njim merijo celično hidriranost, ki je obenem znak telesne pripravljenosti. Rezultati segajo od vrednosti 0, ki pomeni veliko obolelost (in dehidriranost) organizma, do 14, ki pomeni zelo dobro telesno pripravljenost na ravni olimpijcev (in odlično hidriranost celic). V začetku je bila povprečna hidriranost oz. telesna pripravljenost skupine na ravni 4,8. Potem so udeleženci preizkusa pet dni uživali po šest kapsul FHES dnevno. Meritve so pokazale, da se je hidriranost dvignila v povprečju za 10% (na 5,28). Klinična študija je torej potrdila tezo, da aktivni vodik izboljša hidriranost celic (Stephanson, Flanagan).²⁰

Verjetno bo potrebno počakati še kar nekaj časa, da bomo dobili odgovor na to, katera raven aktivnega vodika je za celico optimalna. Dosedanje raziskave vse bolj potrjujejo misel, da je za organizem dobro, če ima čim več aktivnega vodika.

Tudi naše izkušnje potrjujejo, da ga celice, potrebujejo več, kot smo do sedaj mislili in kot ga lahko dobimo z običajno svežo hrano.To smo spoznali ob uživanju magnezijevega in še prej silicijevega FHES. Ce smo želeli, da se bližajoči prehlad ni razvil, smo po priporočilu dr. R. Meyersa povečali uporabo FHES z običajnih dveh na šest kapsul dnevno, pa so znanilni znaki prehlada vztrajali le dan ali dva.

Zelo verjetno smo si s tem prehranskim korakom povečali količino aktivnega vodika na raven, kjer se bakterije ne morejo več razvijati, saj jim ustreza bolj oksidirano okolje. Po dr. C. Howardu se patogene bakterije ne razvijajo več pri rH, nižjem od 13,3 (točneje: pri pH krvi 7,4 je to podrocje med ORP – 250 mV in + 600 mV)²¹. Verjetno ima podoben učinek na povečanje količine aktivnega vodika v telesu tudi post, saj smo v preteklosti z dnevom ali dvema postenja prav tako učinkovito odganjali prehlade in gripe.

Veljalo bi preučiti tudi učinke alkalne inonizirane vode, za katero je prof. Barbič pri navadnem pretoku vode (820 ml/min) nameril rH od 7 do 14; če je zmanjšal pretok na 200/ml na minuto pa celo rH 1. Spodbudili smo izvajanje primerjalne študije učinkov magnezijevega FHES in alkalne ionizirane vode na vodnih rastlinah (vodni kreši). Kolikor nam je znano, bo to prva neposredna primerjalna študija alkalne ionizirane vode in FHES na živih organizmih.

Izmerimo sami rH tekočin

Veliko je dokazov, da je aktivni vodik bistven za naše zdravje in življenjsko moč. Nekatere prav posebej zanima, koliko ga je v hrani in pijačah, ki jo uživajo in v njihovem organizmu. Tudi v Sloveniji je že kar precej ljudi, ki so si nabavili ročni merilec, s pomočjo katerega lahko ugotovimo rH tekočin. Pa naj navedemo še nekaj napotkov, kako to storimo.

rH ugotovimo posredno, preko ugotavljanja ORP (redoks potenciala) in pH. Formulo za njegov izračun je že leta 1923 ugotovil dr.Clark²² (predelana Nernstova enačba), vendar šele zadnja leta pridobiva polno veljavo pri proučevanju procesov v živih bitjih.

V osnovi je to komplicirana logaritemska formula, vendar se je v praksi (za meritve pri 25 stopinjah Celzija) uveljavila poenostavljena formula, ki jo uporablja dr. P.Flanagan: rH = (ORP + 204)/30 + 2 * pH. Za enostaven izračun pH torej potrebujemo le soliden ročni merilec (redoks in pH meter) ter nekaj kemikalij za čiščenje elektrod in umerjanje naprave.

Za pravilnost meritev je potrebno nekaj znanja in natančnosti, a postopek vendarle ni zahteven in se ga lahko naučimo. Ker se vsebnost aktivnega vodika v vodi, sokovih in antioksidantskih napitkih spreminja, je ugotavljanje njihovega rH zelo koristno. Po člankih in osebnem dialogu z ameriškimi strokovnjaki je rH »absolutni kazalec reduktivnega potenciala« snovi (Flanagan, Stephanson)²³. Pokaže količino ionov aktivnega vodika v vodnih raztopinah, pa naj so organskega ali anorganskega izvora (pismo dr. Flanagan 11.9.2006).²⁴

Merjenje rH urina

Že v 19. stoletju je prof. C. Bernard menil, da so se celice sposobne same pozdraviti, če jim zagotovimo ustrezno okolje (vodo…), v katerem živijo. Mnogo kasneje je prof. J.Kemeny ugotovil, da je možno kakovost biološkega okolja celic meriti le s tremi kazalci: ORP, pH in električnim uporom. Danes obstajajo v razvitem svetu naprave za merjenje kakovosti biološkega okolja. Na osnovi merjenja vrednosti omenjenih treh kazalcev krvi, sline in urina, je možno ugotavljati biološko starost in spremljati splošno zdravstveno stanje ljudi. Tudi v Evropi nekateri zdravniki uporabljajo take meritve kot dodatno informacijo o splošnem stanju pacienta (poleg uradno priznanih metod).

Take meritve je seveda potrebno zaupati strokovnjakom. Z ročnim ORP/pH metrom pa si lahko enostavno izmerimo urin. To je tudi v Sloveniji že kar razširjeno, saj ima precej ljudi svoj ORP/pH meter. Iz ORP in rH lahko izračunamo rH. Seveda je vprašanje interpretacije pomena dobljenih rezultatov, saj optimalni okviri rH za vse vrste biološkega okolja (tudi za urin), še niso znani (P.Flanagan). Za primerjavo pa podajmo okvire rH, ki jih je dr. L.Vincent ugotovil pri mladih francoskih športnikih:

Tabela 7: rH urina

Skupina ljudi	rH
– mladi in zdravi športniki	22,5 – 24,5*

opomba: meritve dr. L. Vincenta

Sodobnejše raziskave rH urina kažejo, da je so verjetno idealne ravni nižje, od tistih prikazanih v zgorji tabeli. Po dr. Vincentu naj bi bila idelana raven rH urina 24. Kasneje je dr. Greenberg ugotavljal, da naj bi bila 20,6.²⁵ Pilotske meritve rH urina študentov na Univerzi v Ljubljani, ki jih je opravil dr. Borut Poljšak pa nakazujejo, da je idealni rH urina še nižji od ravni, ki jih je ugotovil dr. Greenberg (podobno velja za slino).

Preberete si lahko tudi Pogovor z dr. Barbičem o merjenu ORP in pH

Sklepamo lahko, da se s starostjo in obolelostjo tudi v urinu količina aktivnega vodika zmanjša, rH pa poveča (tako kot v krvi). Če je v urinu, ki je konec koncev »odpadna voda«, veliko aktivnega vodika (nizek rH), je zelo verjetno, da je te življenjsko nujne snovi veliko tudi krvi in slini. Če si namerimo rH nižji od 22,5 (merimo prvo jutranjo vodo), pomeni, da je v našem urinu več aktivnega vodika kot pri mladih in zdravih športnikih. Kaj to pomeni v zdravstvenem smislu pa bi bilo potrebno še raziskati.

Pilotska meritev rH urina med posamezniki, ki uživajo z aktivnim vodikom bogate sokove in napitke (FHES, alkalno ionizirano vodo ali sok pšenicnih bilk) je pokazala, da imajo rH v povprečju rH nižji od 22,5, pa čeprav so bili vsi udeleženci starejši od 40 let. Zanimivo bi bilo preučiti, kako razne vrste prehrane, post, razni življenjski slogi in drugi dejavniki vplivajo na rH urina.

Vodik – življenjsko gorivo

Aktivni vodik je gorivo življenja. Človeško življenje pa ni le trošenje goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Ljudje si ne jemljejo življenja zaradi slabe hrane, pač pa zaradi drugih razlogov, ki jemljejo življenju dostojanstvo in smisel. A tudi za premagovanje psihičnih problemov, za urejanje odnosov z drugimi potrebujemo vodik (ATP) in to mnogo vodika. Življenje je lepo, a ni lahko. Potrebno je imeti veliko življenjske moči, da ga živimo tako, kot mislimo, da je prav. Ta moč pa je, slejkoprej, materializirana v zalogah vodika v našem telesu.

Viri:
 ¹ Doc. Dr. Iztok Ostan, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za pomorstvo in promet, 
 iztok.ostan@fpp.uni-lj.si
 ² Asist. Dr. Borut Poljšak, Univerza v Ljubljani, Visoka šola za zdravstvo, 
 borut.poljsak@vsz.uni-lj.si
 ³ Tekst je dopolnjena verzija clankov, ki sta bila objavljena (v poljudnejši 
 obliki) v reviji Aura št. 206/ 2006 in 207/2006.
 ⁴ Mattson, Mark P.: The search for energy: a driving force in evolution and 
 aging; in Mattson, Mark P. (editor): Energy metabolism and Lifespan Determination;
 Advances in cell aging and gerontology (2003) Vol. 14, str. 5.
 ⁵ Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 1.
 ⁶ Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 ⁷ Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 ⁸ Szent-Györgyi, Albert: Oxidation, energy transfer, and vitamins.
 – Nobel Lecture, December 11, 1937, str. 2.
 ⁹ Smith, Leonard; Prdy Lloyd, Kimberly; Phelps, Kathryn: Biological Terrain
 Assessment Results of 14 Subjects Before and After Testing with a Supplement Containing
 Silicon Bonded To Reduced Hydrogen Ions. - Journal of the American College of Nutrition,
 Vol. 17, No.5 1998.
 ¹⁰ Navedeno po: Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement
 of the Biological Terrain. - www.prostate90.com/sci_papers/redox.html, 13.5.1999
 ¹¹ Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement of
 Biological Terrain. –  http://www.prostate90.com/sci_papers/redox.html
 ¹² Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža:
 Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. – Obzor Zdr N 2006; 40: str. 5-6.
 ¹³ Poljšak, Borut; Erjavec, Marko; Likar, Kristina; Pandel Mikuš, Ruža:
 Uporaba vitaminskih in mineralnih pripravkov v prehrani. –  Obzor Zdr N, 40 (2006), str. 8.
 ¹⁴ Dianzani, Mario Umberto: Dietary Prooxidants; in Dreosti, Ivor E. (editor):
 Trace Elements, Micronutrients, and Free Radicals (1991), Chapter 4; Chow, Ching K.:
 Vitamins and Related Dietary Antioxidants; in Dreosti, Ivor E. (editor): Trace Elements,
 Micronutrients, and Free Radicals (1991), Chapter 6; Gey, K. F.: Prospects for the
 prevention of free radical disease, regarding cancer and cardiovascular disease;
 in Cheeseman, K. H.;  Slater, T.F. (editors): Free Radicals in Medicine; British
 Medical Bulletin (1993) Vol. 49,  No 3. pp. 679-699.
 ¹⁵ Flanagan, G. Patrick; Stephanson, Cory J.: Active H Characterisation &
 Analysis Report. – Phi Sciences, 2004.
 ¹⁶ Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 ¹⁷ Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 ¹⁸ Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and Clinical Study. – to be published
 ¹⁹ Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.:Different Metabolic Effects on
 Mitochondria by Silica Hydride Using Capilary Electrophoresis. J Med Food 2004; 7:79-83.
 ²⁰ Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and  Clinical Study. – to be published
 ²¹ Howard, C.H.: Microhydrin: An Overwiew; v Microhydrin: Technical
 Information. - Dallas, Texas: Royal BodyCare Inc., 1988, str. 6.
 ²² Clark, W. Mansfield: Studies on oxidation-reduction: II. An analysis of
 the theoretical relations between reduction potentials and pH. – Public health reports,
 Vol. 38/ 1923, str. 666 – 683.
 ²³ Stephanson, Cory J.; Flanagan, Patrick G.: Magnesium Activated Hydrogen
 Ions and Biological Activity: Empirical Analyses and  Clinical Study. – to be published
 ²⁴ Flanagan, G.Patrick: E- mail letter to Iztok Ostan . – 11.9.2006
 ²⁵ Greenberg, Robert C.: Understanding the Redox (rH2) Measurement of
 Biological Terrain. - http://www.prostate90.com/sci_papers/redox.html

Kako se meri ORP in pH tekočin?

meritve

Za namen razjasnitve tega, za večino precej kompleksnega področja, prilagamo

Pogovor z dr. Barbičem o merjenu ORP in pH

Za kvalificiran nasvet o merjenju ORP in pH smo poprosili prof. Vlada Barbiča, ki nam je z veseljem odgovoril na naslednja vprašanja:

Za enostavno, a dovolj natančno meritev ORP in pH, potrebujemo ročni redoks meter, ki zmore meriti tudi pH. Nam lahko posredujete kak nasvet za nakup take naprave?

Instrumentov za omenjene meritve je več vrst. Najpreprostejši imajo merilnik in elektrodi vgrajeni v istem stojalu in so videti kot malce okornejše pisalo. Te dobimo že za kakih 80 eur. Enostavni merilniki, ki imajo ločene elektrode stanejo okoli 400 eur. Doma uporabljam tako napravo. Profesionalno opremljene aparature pa stanejo okoli 2.500 eur. Za natančnejše informacije se je potrebno obrniti na kakega domačega prodajalca elektronskih aparatov ali pobrskati po svetovnem spletu (ang. »redox meter«)

Kaj moramo še nabaviti, da bomo imeli vse, kar potrebujemo?

Ob nakupu instrumenta je dobro nabaviti tudi standarde in čistila, kot jih priporoča izdelovalec opreme. Standardi so tekočine, ki imajo stabilno vrednost ORP oz. pH. Z njimi pred vsako meritvijo preverimo, ali naprava meri prav. Po potrebi jo umerimo tako, da pustimo elektrodo v standardu in s pomočjo stikala dosežemo vrednost standarda.

Čistila potrebujemo za odstranjevanje sloja snovi, ki se pri merjenju lahko nabere na elektrodah in preprečuje tok elektronov. Po vsakem merjenju sicer elektrodo speremo s tekočo vodo, za temeljito čiščenje pa si nabavimo čistilno tekočino, ki jo priporoča proizvajalec elektrod. S standardom preverjamo tudi ali so elektrode dovolj čiste. Počasno reagiranje naprave v času merjenja je znak, da je elektroda verjetno umazana. Pri čiščenju moramo biti skrbni in temeljiti, saj onesnaženost lahko bistveno vpliva na točnost rezultatov in na življenjsko dobo elektrod, ki niso poceni (vsaka po cca. 100 eur).

Kako poteka običajen postopek merjenja ORP in rH?

Za pravilnost meritev je seveda potrebno upoštevati navodila proizvajalca opreme. Običajen postopek merjenja pa je preprost. Na voljo mora biti prostor, tekoča voda in nekaj čaš (kozarcev…) z vzorci. Elektrodo potopimo v tekočino in mešamo toliko časa, da se odčitana vrednost ustali. Potem jo speremo z vodo.

Pri nekaterih umetnih antioksidantih, ki jih dobimo v tabletah ali v prahu, je včasih merjenje problematično, saj se vsebovani vodik ne sprosti takoj… Kako izvedemo meritve v takem primeru?

Z merilniki, ki imajo sistem pH/mV in pripadajoči elektrodi je možno meriti vse vodne raztopine. Res pa je, da je za vsak antioksidant potrebno poznati čas, v katerem je njegova reduktivnost najvišja, pa tudi čas, v katerem njegova aktivnost še traja. V takem primeru je potrebno poznati protokol meritve proizvajalca antioksidanta. Pri nekaterih antioksidantih (npr. Mg FHES) je potrebno natančno določeno mešanje (določeno število vrtljajev na minuto), za kar potrebujemo magnetni mešalec.

Ali nam lahko nudite še kak nasvet?

Nekateri ročni merilci zmorejo meriti (poleg ORP in pH) tudi električno prevodnost. Tudi ta podatek je lahko koristen. Destilirana voda skoraj ni elektrićno prevodna. Če pijemo dovolj vode, bo električna prevodnost urina nizka, sicer pa visoka…

Najlepša hvala, prof. Barbič.

Izčrpanost ob skrajnem vegetarijanstvu

Prehranska Prva Pomoč

Gospod N. je bil po enajstih letih izključno surove veganske hrane lansko jesen zelo šibak. Na delovnem mestu se je zgrudil. Z rešilcem so ga odpeljali v bolnišnico. Pregled krvi in urina ni pokazal bolezenskih znakov, le vrednosti rudnin so bile prenizke. Ko me je poklical, sem mu povedal, da je raziskava med presnojedci pri večini pokazala podhranjenost.

Kritično pomanjkanje beljakovin se kaže tudi v pomanjkanju prebavnih encimov. Tako kot gospod N. sem namreč tudi jaz že pri svojem prvem presnojedskem poskusu pred 25 leti ugotovil, da je izčrpano telo postalo nezmožno normalno prebavljati preprosta toplotno obdelana živila kot je na primer kruh. Gospod N. tako ni več vedel, kako bi si pomagal: surova prehrana ga je izčrpavala, pri uživanju kuhane pa je imel občutne prebavne težave.

Svetoval sem mu, naj se najprej okrepi z MAP. Začel je uživati po 5 tablet dnevno. Po letih, ko ga je stalno mrazilo, kar je tipično za presnojedce, je začutil toploto v telesu. Najbolj ga je navduševalo, da je lahko globlje dihal in čutil blagodejnost zraka. Čudilo pa ga je, da je bil urin ob užitju MAP sprva bolj temnorumene barve, a kmalu se je normaliziral, moči pa so se mu iz tedna v teden postopoma vračale.

Kruh izčrpano telo težko prebavi.

Pomanjkanje esencialnih hranil lahko nastane zaradi raznih vzrokov: zaradi starosti, prestane bolezni (o tem smo pisali v prejšnji številki Aure) ali pa zaradi nezdrave prehrane. To je zelo običajen pojav, saj se v zahodnem svetu manj kot 3% prebivalstva prehranjuje v skladu z uradnimi prehranskimi priporočili (Milton 1998).

V prevladujoči nezdravi zahodnjaški prehrani je beljakovin dovolj, povsem drugače pa je v običajni prehrani vegetarijancev. Tudi vegetarijanska prehrana je lahko uravnotežena, vendar ji običajno primanjkuje beljakovin. Kot je pokazalo analiza krvi gospoda N., običajni testi velikokrat tega ne pokažejo. Dr. Minkoff opozarja, da beljakovinsko podhranjenost vegetarijancev odkrijejo s testi na globlji serumski ravni (Minkoff, 2006). Takoje zanje primerno, da proces okrepitve začnejo z uživanjem MAP.

Koliko beljakovinskih živil bi morali užiti?

Strokovnjaki ugotavljajo, da bi morala odrasla oseba ob normalni telesni aktivnosti užiti od 0,8 g (pri jajcih in mesu) do 1,0 g (pri drugih popolnih beljakovinskih živilih) bruto beljakovin na kg idealne telesne teže. Naj praktično ponazorim te potrebe za gospoda N. Visok je 183 cm. Če bi užival tudi živalske beljakovine, bi si dnevne potrebne po beljakovinah dadostil z eno od naslednjih količin živil: 7 srednje velikih jajc, ali 288 g mesa, ali 514 g svežega sira, ali 240 g trdega sira (ementala, edamca).

Če bi bil veganec, ki uživa tudi toplotno obdelano hrano, bi si potrebne beljakovine pridobil iz 360 g suhega fižola, ali 300 g suhe leče ali 189 g suhe soje. Ko se ta živila napojijo z vodo (npr. pri kuhanju), njihova masa znatno naraste. Sveže soje bi namreč potrebovali 900 g dnevno, tofuja pa kar 1.029 g dnevno. Takšne dnevne količine stročnic je seveda težko užiti in prebaviti..

Veganski presnojedec bi si teoretično lahko zagotovil potrebne beljakovine z uživanjem mešane zelenjave in namočenih/kaljenih žit, toda potrebno bi jih bilo kar 2.057 g dnevno. Večinoma pa so presnojedci pretežno uživalci sadja, ki je praktično beljakovinsko prazna hrana (INRC 2000). Huda beljakovinska podhranjenost je tu praktično neizbežna.

Toksemija presnojedcev in drugih zelo izčrpanih

Pomanjkanje beljakovin ima veliko posledic. Ena od njih je tudi zastajanje strupov v telesu – toksemija. To se zdi na prvi pogled čudno, saj je pretežno sadna hrana zelo »čista«. V celični presnovi ne tvori veliko odpadnih snovi. A kot je pojasnil že dr. Tilden, odkritelj problema toksemije (1926/1981), glavni vzrok toksemije niso odpadne snovi in strupi v hrani, pač pa ošibitev izločal.

Skrajno veganstvo lahko telo izčrpa

Za krepak katerikoli organ je potrebno dovolj celic. Kar 60 % trdne snovi običajne celice pa tvorijo beljakovine. Če uživamo premalo beljakovin, organi zgubljajo svoje celice. Zaradi njihovega pomanjkanja telo izgubi celo do 0,6 kg celic dnevno. Vsi organi postopoma šibijo, vključno z organi izločanja, kot so pljuča, ledvica, jetra, koža in debelo črevo. Slednjič postanejo tako šibki, da organizem ni zmožen sproti izločati niti tiste majhne količine strupov, ki nastaja pri pretežno sadni hrani. Strupi se začnejo nabirati in toksemija se povečuje.

Temen urin, ki ga je gospod N. sprva zaznal ob uživanja MAP, ni bil zaradi morebitnega nepresnovljenega MAP. Ta ne tvori v presnovi nikakršnih odpadkov (le 1%). Pojav lahko pojasnimo z učinkom okrepitve izločal. Na to kaže že bistveno izboljšano dihanje, ki ga je občutil gospod N. Verjetno so se okrepile tudi ledvice in zato je telo zmoglo intenzivneje izločati strupe, ki so se nabirali v njem kljub čisti hrani.

Običajna priporočila o uporabi MAP

Če se odločimo za dopolnitev prehrane z MAP se seveda pojavi vprašanje, kako ga uživati. Na steklenički MAP priporočajo pri uživanju MAP kot prehranskega dodatka 3-5 (enogramskih) tablet dnevno, pri športu pa 5- 10 tablet 30 minut pred telesno aktivnostjo (ali kot priporoča zdravnik). Kot pri vseh prehranskih dopolnilih je tudi pri MAP navedeno zakonsko obvezno opozorilo, naj ne prekoračimo priporočenih količin.

Pa vendar se iz poročil o kliničnih preizkusih z MAP razbere, da zdravniki priporočajo uživanje tudi precej večjih količin.

Koliko MAP je optimalno?

Ko sem pred leti zase izračunal, da bi potreboval več MAP kot je priporočeno na etiketi, mi je dr. Lucà-Moretti pojasnil, da je (le) 5 tablet na dan priporočeno med drugim zato, ker je MAP tako učinkovit, da že s to količino običajno dosežemo občutno izboljšanje, pri treh tabletah dnevno pa običajno zagotavljamo vzdrževanje prehranskega stanja. Če želimo izračunati, koliko MAP je za nekoga optimalno (za odraslega z normalno fizično aktivnostjo) postopamo po spodnjem postopku. Konkretne izračune ponazarjamo za gospoda N.:

a) Izračunamo idealno telesno težo (I)

Za moške jo izračunamo po formuli: telesna višina (v cm) – 100 x 0,9
Za ženske pa po formuli: telesna višina (v cm) – 100 x 0,8.
Idealna telesna teža je tako na primer za 183 cm visokega moškega 75 kg.

b) Izračunamo dnevne bruto potrebe po beljakovinah (P)

Približek bruto potreb po beljakovinah dobimo tako, da idealno telesno težo (I) pomnožimo z 0,96.
Dnevne bruto potrebe po beljakovinah so za 183 cm visokega moškega tako 72 g.

Otroci, nosečnice doječe matere Nosečnice potrebujejo dodatnih 10 g beljakovin bruto količine (Leslie 2003), kar pomeni dodatne 4 tablete MAP dnevno. Doječe matere zadovoljijo bruto potrebe po beljakovinah z dodatnimi 15–20 g beljakovin (Dewey 1997), kar pomeni dodatnih 6 do 8 tablet MAP dnevno. Za konkretne nasvete pri prehrani nosečnic in doječih mater so pristojni le zdravniki. Glede potreb otrok po beljakovinah glej članek “Podhranjenost naših otrok” ali v knjigi Ostan: Beljakovine za življenje in smrt.

c) Izračunamo bruto količino dnevno užitih beljakovin (U)

Za izračun potrebujemo podatke iz spodnje preglednice.

Tabela 1: Popolna beljakovinska živila

Živilo	Količnik ekvivalentnosti*	Vsebnost beljakovin/ aminokislin
Živilo	EC	p
Jajca (srednje veliko = 60g)	1,25	13,0 %
Meso, piščanec, ribe	1,25	20,0 %
Sveži sir	1,0	14,0 %
Sir (emental, edamec)	1,0	30,0 %
Fižol – suhi	1,0	20,0 %
Grah-suhi	1,0	22,0 %
Leča-suha	1,0	24,0 %
Soja-suha	1,0	38,0 %
Soja – sveža	1,0	8,0 %
Tofu	1,0	7,0 %
Mešana zelenjava in žitarice	1,0	3.5 %
MAP	2,4	100,0 %

^{Opombe: * Zaradi različnega anabolnega izkoristka beljakovin (NNU – Net Nitrogen Utilisation) je EC jajc in mesa za 1,25 krat višji od EC beljakovinskih živil z nizkim izkoristkom (sir, stročnice ipd), EC MAP pa 2,4 krat.}

Denimo, da gospod N. užije dnevno naslednja beljakovinska živila: eno srednje veliko jajce (60g), 80 g sira in 540 g mešane zelenjave in (celostnih) žit. Za vsako od teh količin živil izračunamo vsebovano bruto količino beljakovin po formuli: % vsebnosti beljakovin (p)/100 x količina živila (q) x količnik ekvivalentnosti živila (EC)

U_jajca             = 0,13 x 60 x 1,25     =    9,75 g
U_sir                    = 0,30 x 80 x 1,0       = 24,00 g
U_{zelenjava,žita}   = 0,035 x 540 x 1,0 = 18,90 g
———————————————————————-
U                         =                                            52,65 g

Dnevno torej pridobi z omenjenimi živili 52,65 g beljakovin bruto.

d) Izračunamo dnevni bruto primanjkljaj oz. presežek beljakovin (R)

Primanjkljaj (R) izračunamo po formuli: R = P – U. Ker dnevno potrebujemo 72 g beljakovin bruto (P), užijemo pa jih 52,65 g (U), je primanjkljaj (R) = 19,35 g beljakovin bruto.

e) Izračunamo dnevni neto primanjkljaj (N), ki je enak potrebni količini MAP

Ker se precejšen del užitih beljakovin na celični ravni ne izkoristi (anabolno), je neto primanjkljaj (N) precej nižji od bruto (R). Izračunamo ga po formuli: N = R/2,4.
V našem primeru je N = 19,35/2,4 = 8,0 g.

To pomeni, da bi v konkretnem primeru prehrane, ki vsebuje nekaj živalskih beljakovin, pokril primanjkljaj z užitjem 8 tablet MAP dnevno.

Če bi bila ta oseba presnojedi vegetarijanec, ki bi poleg (beljakovinsko praznega) sadja užival dnevno omenjenega dobrega pol kilograma zelenjave in celostnih žit – brez sira in jajc, bi njegov neto beljakovinski primanjkljaj predstavljal kar 22 g, pri popolnem sadjejedstvu pa celo 30 g.

Na tak način zdravniki izračunavajo potrebno količino MAP v primerih, ko pacienti ne morejo užiti dovolj beljakovinske hrane. Moja znanca, doktorja znanosti, eksperimentalno preizkušata varnost uživanja MAP tako, da se (uspešno in brez negativnih posledic) hranita ekstremno vegansko, primanjkljaj beljakovin pa kompenzirata z več kot 20 tablet MAP dnevno. Seveda bralcem tega ne svetujemo. Osnova je zdrava in uravnotežena prehrana. Izračun le ponazarja, kako lahko telesu zelo manjka beljakovin ob ekstremnem vegetarijanstvu.

Pri veliki izčrpanosti – postopnost

Pri veliki beljakovinski podhranjenosti oz. siromašnosti prehrane je torej potrebno več kot 5 tablet MAP dnevno. V kliničnem preizkusu so npr. zelo betežnim starejšim ljudem dajali po 6 do 8 tablet dnevno. Svoji ostareli sorodnici, ki je prihajala k nam občasno na obisk po nekaj tednov, smo v tistem času dajali po 8 do 10 tablet MAP na dan. Opazili smo le pozitivne učinke.

Tako se je tudi gospod N. kmalu po začetku uživanja MAP odločil, da bo povečal odmerek na 8 tablet dnevno, saj je bil beljakovinsko očitno zelo podhranjen. A počutje se je poslabšalo, slabo je spal, izločanje pa se je povečalo. Prepolovil je odmerek in spanje se je takoj izboljšalo, počutje pa tudi.

MAP učinkuje hitro. Pri beljakovinski podhranjenosti zaznamo bistveno povečanje moči že v 2-3 tednih. A pri veliki izčrpanosti je zato primerno, da začnemo z 3-4 tabletami dnevno in pri tem vztrajamo nekaj tednov, šele potem postopoma povečujemo odmerek proti optimalni količini, pred prekoračenjem priporočene količine pa se posvetujemo z zdravnikom.

Posebnih nevarnosti predoziranja MAP sicer ni. Če ga užijemo preveč, je njegov izkoristek slabši in telo presežek razgradi podobno kot pri neizkoriščenem delu beljakovin iz drugih živilih.

Kdaj užijemo MAP

V institutu INRC priporočajo užitje MAP ob obroku, toda dr. Lucà-Moretti pojasnjuje, da je to priporočeno bolj zaradi psiholoških razlogov. Nekateri so pač navajeni, da tablete uživajo ob kaki hrani. MAP pa ne obremenjuje prebavil, zato ga lahko uživamo kadarkoli ob katerikoli hrani ali samostojno.

Ali je bolje užiti celotni dnevni odmerek naenkrat ali ga razdeliti na več delov? Pomembno je predvsem, da telo dobi potrebno dnevno količino MAP. Iz praktičnih razlogov (da pač ne razmišljamo preveč o prehrani) smo mi uživali več let MAP le enkrat dnevno. Pri preizkusih na zelo šibkih so zdravniki razdelili dnevni odmerek na dva in se s tem izognili morebitnim problemom slabega izkoristka, ki je pri šibkih možen (Riva Sanseverino 1999).

Ali je bolje uživati MAP zjutraj, opoldne ali zvečer? Vrsto let smo MAP uživali le zjutraj (in pred fizičnim naporom). Jutranji obrok MAP je pomemben, zlasti če smo navajeni dopoldan uživati le sadje in sokove, kot priporočajo higijenisti. Po drugi strani pa običajen angleški zajtrk, bogat z beljakovinami, priskrbi organizmu beljakovine, ki jih potrebuje za premagovanje dnevnih naporov. Jutranji odmerek MAP od sadnih sokovih in sadju nam tako daje prednosti obeh: zagotavlja beljakovinsko bogat jutranji obrok in ne moti intenzivnih jutranjih procesov razstrupljanja.

V kliničnih preizkusih so ostarelim dajali polovico dnevnega obroka MAP zjutraj, drugo polovico pa pred kosilom (Riva Sanseverino 1999).

Znanec, ki ima dolgoletne izkušnje z MAP, mi je povedal, da običajno uživa MAP zvečer. Tudi športnikom namreč priporočajo (tudi) večerno uživanje beljakovinskih dodatkov skupaj z ustreznimi vitamini in minerali, saj se prav ponoči intenzivirajo procesi regeneracije, za katere so zelo pomembne tudi beljakovine. S tem si, kot je dejal, tudi izboljša spanje. Tako tudi mi sedaj razdelimo dnevni obrok MAP na jutranji in večerni del.

Ne samo MAP

Ko smo beljakovinsko izčrpani zaradi starosti ali zaradi drugih razlogov (prestane bolezni, ekstremnega vegetarijanstva) nam običajno primanjkuje tudi drugih esencialnih hranil oz. se sooča z njihovim neravnovesjem. Dr. G. Cousens (1993) ugotavlja, da se pri običajnem presnojdestvu pojavi neravnovesje med posameznimi vrstami rudnin zaradi preveč sadja in premalo zelenjave. Običajno je v taki prehrani tudi premalo esencialnih maščobnih kislin.

Gospod N. si je z ekstremnim vegetarijanstvom nakopal nekatere težave (mišični krči), ki so se z MAP le omilile, niso pa se odpravile. Z ustrezno strokovno pomočjo bi lahko ugotovili, kaj mu konkretno manjka in mu že od vsega začetka dajali ob MAP tudi manjkajoča hranila. Če pa take pomoči nimamo je dopolnjevanje prehrane z MAP le prva, nekaj tednov trajajoča, faza okrepitve, ki jo je potrebno v nadaljevanju nadgraditi še z drugimi hranili.

Marec 2012, za Auro št. 272. Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan

Moja pot regeneracije z MAP

Prehranska Prva Pomoč

Leta 2001 sem bil na pragu svojih 50 let. Bil sem klinično zdrav, počutil sem se dobro, a že na pogled sem bil videti precej izčrpan in presuh. Želel sem pridobiti nekaj mišične mase. Telovadil sem, skrbel, da je bilo v prehrani dovolj beljakovin, a namesto mišic so se mi nabirale obloge maščob. To je tipično za starejši organizem, ki ne zmore več dovolj dobro presnoviti beljakovin.

Takrat sem v strokovni literaturi našel znanstveni članek o odkritju idealne sestave aminokislin MAP (Lucà-Moretti, 1998), ki naj bi omogočale idealno beljakovinsko prehranjenost. S soprogo sva odpotovala na Dunaj na predavanje prof. Lucà-Morettija o MAP. Poiskal sem še rezultate kliničnih študij drugih zdravnikov o njegovi uporabi in se slednjič odločil, da to prehransko dopolnilo tudi sam preizkusim. O njem sem pred več leti že pisal (Aura 183,184).

Naj tu povzamem 10-letne izkušnje njegovega uživanja.

Jeseni 2001 sem pod zdravniško kontrolo začel večmesečni poskus vadbe v fitnesu ob uživanju MAP. V dveh mesecih sem uspel bistveno povečati mišično maso (obseg nadlahti za 3 cm). Laboratorijski pregledi urina in krvi so pokazali boljše stanje kot pred začetkom preizkusa.

Tudi koža je postala prožnejša (preizkus z uščipom kože na zgornji strani dlani). Stanje mišic, kože, las in nohtov je pomemben indikator splošne regeneracije, saj jim telo namenja dovolj hranil šele, ko okrepi življenjsko pomembnejše organe.

Dr. Medved je s pomočjo bioresonančnih testov s presenečenjem ugotovil, da so se mi v dveh letih uživanja MAP okrepili vsi organi, prav tako soprogi. Pregled v Nemčiji ji je potrdil okrepitev srčne mišice. Ko sem si pozneje pri padcu zlomil zapestje, sem povečal odmerek MAP. Fizioterapevtka se je čudila, da se mišična masa in moč v času imobilizacije nista zmanjšali. Rehabilitacija je bila popolna in zelo hitra.

Z leti sva oba s soprogo opazila, da nimava več težav s hrbtenico (išiasom). Domnevava, da zaradi okrepitve mišic v tem predelu. Verjetno je tudi v grlu manj ohlapnosti, saj je sedaj tudi smrčanje redko.

Vse te izboljšave sva s soprogo doživela, ne da bi bistveno spremenila svoj običajni način prehrane. Dejstvo, da sva se tako okrepila s preprostim dodajanjem beljakovin posebne kakovosti v najino prehrano, je bil očiten dokaz, da sva bila prej kljub dovolj užitih beljakovinskih živil beljakovinsko podhranjena.

Desetletne izkušnje so nama pokazale, da so v podobnem težavah praktično vsi starejši in rekonvalescenti po daljših težjih boleznih. V mojem sistemu prehranske prve pomoči za starejše in ošibele je tako postalo uživanje MAP pomemben prvi korak v procesu regeneracije.

Pred odločitvijo za ta korak pa je dobro kaj več vedeti o pomenu in problemih beljakovin v prehrani. Celovito sem to predstavil v svoji knjigi »Beljakovine za življenje in smrt« (www.institut-o.com). Naj tu povzamem le nekaj osnovnih informacij.

Pomen in problematičnost beljakovin v prehrani

Beljakovine so velike molekule, ki vsebujejo poleg vodika (H) in ogljika (C) kot bistveno sestavino še dušik (N). Sestavljene so iz aminokislin. Teh je 20 vrst. Med njimi jih je 8 vrst takih, ki jih telo ne more samo ustvariti in jih je nujno potrebno užiti s hrano. Pravimo jim esencialne aminokisline. Le nekatera živila so beljakovinsko popolna – vsebujejo vseh 8 esencianih aminokislin: to so živila živalskega izvora in stročnice.

Za delovanje celic so beljakovine izjemnega pomena. Vse, kar celica počne, opravljajo beljakovine. Vsi encimi (spodbujajo reakcije v telesu) so beljakovine; kar 2/3 vseh beljakovin so encimi. Vsi hormoni (pošiljanje sporočil po telesu) so beljakovine, prav tako imunoglobulini (imunski sistem), pa hemoglobin (prenos kisika po krvi) itd.

Žal pa so beljakovine težko presnovljive. Prebavni organi potrebujejo najmanj 3 ure, da jih razgradijo na sestavine – aminokisline. Problem se nadaljuje v celični presnovi: več kot polovica aminokislin se tam običajno ne izkoristi za izgradnjo lastnih beljakovin. Telo jih razgradi in spremeni v toksične dušične odpadke, ki zelo obremenjujejo jetra in ledvice.

Izkoristek je odvisen od razmerja med esencialnimi aminokislinami. V najboljšem primeru je izkoristek 48 % (pri kokošjih jajcih), pri beljakovinah rastlinskega izvora pa ne preseže 18%.

To ni le značilnost ljudi, saj imajo podobne karakteristike presnove vsi vretenčarji. A za naravo to ni poseben problem; skrbi predvsem za reprodukcijo. Organizmi mladih in čilih, ki imajo krepka prebavila, jetra in ledvice, se uspejo dovolj dobro beljakovinsko nahraniti in razstrupiti kljub slabemu izkoristku beljakovinske hrane. Starejši in ošibeli pa tega ne zmorejo in praviloma postanejo beljakovinsko podhranjeni.

Beljakovinska podhranjenost starejših

Praktično so vsi starejši beljakovinsko podhranjeni. Po 45 letu se v želodcu zniža raven solne kisline, zato encim pepsin, zadolžen za razgradnjo beljakovin, ne deluje več dovolj učinkovito (Minkoff, 2006a). Izkoristek v prebavi se poslabša. A še slabše se godi na ravni celične presnove. Pri zdravem 70 let starem človeku imajo jetra in ledvice le 1/3 števila celic, ki so jih imele v mladosti. Njihova zmožnost predelovanja odpadkov presnove beljakovin je torej drastično zmanjšana.

Starejši človek bi še kako potreboval beljakovinsko bogato prehrano, a če si jo privošči, se poveča raven dušika v krvi zaradi zmanjšane zmožnosti organizma izločanja sečnine. Zdravniki in strokovnjaki so ta problem poimenovali B.U.N. (Blood Urea Nitrogen).

Do nedavnega je bil ta problem zanje nerešljiv; če starostnik uživa dovolj običajnih beljakovin, se pojavi slabo počutje zaradi B.U.N., pri lažji, beljakovinsko skromni prehrani, pa se pojavijo mnogi problemi beljakovinske podhranjenosti.

Iztok Ostan leta 2000

Iztok Ostan leta 2010

Na levi je fotografija dr. Iztoka Ostana iz leta 2000 – preden je začel uporabljati prehranski dodatek MAP.

Slika na desni je bila posneta leta 2010 – po devetih letih rednega uživanja MAP. V tem času ni uvedel drugih sprememb v načinu prehrane.

Strokovnjaki načeloma že dolgo vedo, kako problem rešiti. Leta 1946 sta dr. R.J. Block in dr. H.H. Mitchell prva izrazila domnevo, da je biološka vrednost prehranskih beljakovin odvisna od sestave aminokislin. Takrat še ni bilo znano, katera sestava esencialnih aminokislin je za človeka idealna.

Ideja o načinu reševanja problema nizkega (anabolnega) izkoristka aminokislin v celični presnovi pa je bila porojena: če je sestava esencialnih aminokislin v vsakem beljakovinskem živilu neoptimalna za človekove potrebe, bi bilo treba beljakovine najprej razgraditi na aminokisline, izbrati posamezne vrste vseh 8 esencialnih aminokislin in jih ponovno sestaviti tako, da bo njihov anabolni izkoristek večji kot je v izvornem živilu.

Več skupin strokovnjakov se je v naslednjih desetletjih trudilo, da bi našli idealno sestavo aminokislin, ki so jo v znanosti imenovali MAP (Master Aminoacid Pattern). To je, konec tisočletja, uspelo skupini dr. M. Lucà-Morettija. Njegova patentirana formula omogoča 99% izkoristek in skoraj nič odpadkov (1%) (Lucà-Moretti 1998). Rešen je tudi problem prebave beljakovin. MAP sploh ne obremenjuje prebavil in se absorbira v kri že po 23 minutah po užitju.

MAP je bil temeljito klinično preverjen. Obstaja 24 člankov zdravnikov o njegovi uporabi pri zdravih in bolnih. Negativnih stranskih učinkov njegovega uživanja niso zaznali, prav tako ne mi. Prav pri starostnikih se je uživanje MAP izkazalo kot zelo učinkovito. Zelo hitro jih okrepi.

Prof. Riva Sanseverino z Univerze v Bologni je vodil dvomesečni klinični preizkus učinkov MAP na starejše ljudi. Sodelovalo je dvajset oseb v starosti od 65 do 92 let. Ti posamezniki so bili večinoma šibki, saj jih 65% ni zmoglo več kot 2 minuti testne hoje na tekočem traku. Mnogi so bili zaradi slabe gibljivosti že dolgo primorani na bivanje le v stanovanju.

Prvi mesec so uživali po 6–8 tablet MAP dnevno, drugi mesec pa po 3–4. Zaradi boljše asimiliacije, ki je sicer pri starejših zmanjšana, so dnevne doze MAP razdelili na dva obroka (zjutraj in opoldne). Dvakrat tedensko so nekoliko povečali telesno aktivnost s hojo. Vsem se je v času testa povečal mišični tonus. Prav vsi so bistveno okrepili svoje fizične sposobnosti. Na začetku so zmogli v povprečju le 2,6 minute hoje na tekočem traku, po dveh mesecih pa 11,4 minut, kar je 4,3 kratno povečanje (Riva Sanseverino1999:17-19).

MAP sicer ne ustavi staranja, a mnoge starostne težave, ki so se pred odkritjem MAP zdele neizbežne, so se sedaj pokazale kot posledica pomanjkanja beljakovin. Dr. Minkoff npr. ugotavlja, da se z MAP zelo zmanjšajo vročinski valovi v menopavzi. V starosti pešajo mnoge funkcije, ki so odvisne od beljakovinske prehranjenosti. Beljakovine opravljajo v našem organizmu tudi subtilne funkcije, kot so okušanje, vid, sluh ter vse mentalne funkcije. Če ne gre za degeneracijo, je možno z MAP izboljšati nekatere izmed njih. S pomočjo MAP se tako lahko izboljša tudi prebava običajne beljakovinske hrane.

Ko je Rok (22) zvedel za MAP, si je mislil, da bo to še najboljše darilo za njegovo prababico. Pa ji ga je nesel v toplice, kamor je odšla na oddih. Potožila se mu je, da nima apetita, da ji hrana ne diši, zlasti ne ribe. Hvaležna je bila za pravnukovo skrb in začela uživati po 3 tablete MAP na dan. Čez nekaj tednov jo je Rok obiskal na njenem domu in jo začuden našel pri mizi, ko je z užitkom jedla tuno. Z veseljem mu je povedala, da ji hrana sedaj spet tekne. Potem je povečala je odmerek MAP na 5 tablet dnevno, jedla vse bolj normalno in se kmalu okrepila.

Beljakovinska podhranjenost rekonvelescentov

Pljučnica zelo izčrpa človeka. Potrebno je veliko mesecev, da po ozdravitvi ponovno pridobimo prejšnje moči. Tudi gospa Nada (44) se po prestani pljučnici dolgo ni mogla okrepiti kljub rednemu uživanju svežih sokov in zdrave prehrane. Pa je začela uživati po 5 tablet MAP dnevno in je bila po 2-3 tednih že bistveno bolj pri močeh.

Po dolgotrajnejših boleznih smo praviloma tudi beljakovinsko podhranjeni. V času bolezni ima telo namreč bistveno večje potrebe po beljakovinah. Za obrambo pred boleznijo je potrebno povečati število celic imunskega sistema. Tega ni brez dovolj beljakovin. Vsaka plazmantka – posebna celica imunskega sistema – proizvede vsako sekundo več tisoč imunoglobulinov, ki so prav tako beljakovine. Pri kirurških posegih in poškodbah mora telo zakrpati rane z novimi celicami.

Za vse to so potrebne dodatne beljakovine. Organizem pa nima posebnih zalog rezervnih beljakovin, pa tudi ne moči za prebavo dodatnih količin užite beljakovinske hrane. V času bolezni nam tek celo upade. Tako si jih pridobiva z razgrajevanjem lastnih celic in beljakovin v njih. Telo tako »nažira« samega sebe: najprej izčrpava manj pomembne organe (skeletne mišice, kožo, kosti, lase…), pri dolgotrajnih boleznih pa opešajo tudi vitalni organi vključno s srcem. Pri zahtevni bolezni kot je npr. rak, je do 80% pacientov beljakovinsko podhranjenih (Life 2000), pa čeprav užijejo dovolj beljakovinske hrane.

V času bolezni namreč med prvimi opeša tudi prebavni sistem. V želodcu in tankem črevesu imamo manj encimov in hormonov. Še kako bi potrebovali beljakovinsko hrano, a je ne zmoremo prebaviti. Ošibijo tudi ledvice in jetra in zato ne morejo več učinkoviti predelovati odpadkov beljakovinske hrane.

Skratka, pri rekonvalescentih je problem slabe prehranjenosti z beljakovinami podoben problemu starostnikov. Ker so prebavila in izločala opešala, ne morejo več učinkovito presnoviti beljakovin, ki bi jih organizem še kako potreboval za hitro regeneracijo. Z običajno beljakovinsko prehrano je tako potrebno več mesecev, da po hudi bolezni spret pridobimo normalno življenjsko moč.

Z MAP pa lahko povratek h krepkosti pospešimo. Klinične študije so pokazale njegovo učinkovitost po prestanih srčnih zapletih (Fidone 2001), po kemoterapiji in celo med njo (Lucà-Moretti, 1998) ter po drugih prestanih boleznih.

Telo lahko ošibi tudi zaradi beljakovinsko revne prehrane, kakršne so nekatere ekstremne oblike vegetarijanstva. Kako začeti regenaracijo z MAP v takih primerih in kako optimizirati beljakovinsko prehrano pa več prihodnjič.

Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan

Viri
Fidone, B. (2001). Nutrizione biologica integrata con SON Formula™ in pazienti afetti da insuficienza cardiaca, La Med. Biol., Nº 3.
Life Extension Media (2000). The Life Extension Foundation’s Disease Prevention and Treatment: Scientific Protocols That Integrate Mainstream and Alternative Medicine. 3rd edition.
Lucà-Moretti, M. (1998). A comparative, double blind, triple cross-over NNU study confirming the discovery of the Master Amino Acid Pattern. – Annals of the Royal National Accademy of Medicine of Spain, Volume CXV. Second Issue, Madrid
Minkoff, D. (2006a). BioBuilde and The Discovery of the Ideal Amino Acid Pattern for Human Nutrition. – BodyHealth.com, Inc,; dosegljivo na www.bodyhealth.com/html/biobuilde/pa_discovery3.asp., april 2006.
Ostan, I. (2012). Beljakovine za življenje in smrt. Ljubljana: ARA založba.
Riva Sanseverino, E. (1999). Vantaggi dell’utilizzo del MAP in età geriatrica, Atti del 1º Congresso S.E.N.B. La Med.Biol., Nº 3, Suppl..

Fubruar 2012, za Auro št. 271

Celice stradajo

Prehranska Prva Pomoč

Opomba: Spodnji članek je še iz leta 2012 in nekoliko že zastarel, saj ne upošteva novejših dognanj in izkušenj. V članku opisani sistem prehranske pomoči je bil takrat še v razvoju in ga je dr.Iztok Ostan dokončno oblikoval šele leta 2013 v knjigi “Prijateljem najboljše! Sistem prehranske prve pomoči“. Več o tem razvoju je pojasnjeno spodaj, če želite preskočiti na ta del, kliknite tukaj.

Originalni članek iz leta 2012: “Celice stradajo”

Večina prebivalcev sodobnega sveta na celični ravni dobesedno strada

»Večina prebivalcev sodobnega sveta na celični ravni dobesedno strada«, ugotavlja dr. Ron Meyers (2005:17). Naši krožniki so sicer obilno obloženi, a celicam manjka osnovnih gradnikov, da bi se pravilno regenerirale. V človeškem telesu jih vsak dan propade kar 140 milijard. Življenje je pač neka vrsta »kurjenja«, v katerem se »skurijo« tudi same celice. Najbolj se uničujejo celice v prebavnih organih: v ustni votlini jih je potrebno obnoviti po vsakem obroku, sluznica črevesja se obnovi v 2-3 dneh, celice v življenjsko pomembnih organih pa v 100 dneh (Meyers, 2005:10). Če celicam primanjkuje gradiv za popolno regeneracijo, se obnavljajo nepopolno – degenerirajo.

Posledice degeneracije so lahko vidne že v nekaj dneh.

Simptomi pomanjkanja hranil so npr. neustavljiva želja po določeni hrani, utrujenost, težave z zbranostjo, pozabljivost ali izguba spomina, težave s pozornostjo pri otrocih itd. Dr. Meyers jih imenuje mali b-ji (male bolezni – glej seznam 1).

Iz njih se razvijejo resne kronične degenerativne bolezni

Ker so to zelo pogoste vsakdanje težavice, se običajno z njimi ne ukvarjamo resno. A iz njih se razvijejo resne bolezni, smrtonosni veliki B-ji. To so kronične degenerativne bolezni kot so »rak, srčna obolenja, sladkorna bolezen, artritis in Alzheimerjeva bolezen« (Meyers, 2005:8). Seveda je pri resnih boleznih potrebna zdravniška pomoč, a če ne odpravimo pomanjkanja hranil, se bo degeneracija nadaljevala. Še bolje je, da poskrbimo za boljšo prehranjenost že pri prvih znakih celične podhranjenosti (malih b-jih).

Seznam 1: Simptomi celične podhranjenosti (mali B-ji)

Neustavljiva želja po hrani
Pomanjkanje seksualne želje
Stalna lakota
Kronično premalo želodčne kisline
Zmanjšana pozornost, težave z zbranostjo
Pogosti prehladi
Vzkipljivost
Dolgotrajne gripe
Utrujenost, pomanjkanje energije
Simptomi menopavze
Izčrpanost
Zviševanje telesne teže
Driska
Nihanje razpoloženja
Otrdelost sklepov
Akne
Glivična vnetja
Hiperaktivnost
Predmenstrualni sindrom
Izgubljanje spomina, pozabljivost
Menstrualne težave
Mišične bolečine
Suha koža
Slaba prebava

Vir: Meyers, Ron: Superživila za trajno zdravje. Ljubljana: samozaložba, 2005 (M.Gomsi)
Po dr. R. Meyersu je vsaka od navedenih težav znak, da celicam primanjkuje hranil. Higijenisti bi se morda z njim ne strinjali, saj sodijo znaki, ki sem jih zbral v levem stolpcu, tudi med simptome zastajanja strupov v telesu – toksemije. Dr. Batmanghelidj, avtor knjige, Telo kliče po vodi, bi morda oporekal tudi njim, saj se večina teh znakov pojavlja tudi ob dehidraciji celic. Dejansko pa so to različni vidiki istega pojava, katerih bistveni vir je podhranjenost celic. Zaradi nje opešajo izločala. Zato telo ne more pravočasno izločiti presnovnih odpadkov in se kopičijo v medceličnem prostoru.
Da bi telo zmanjšalo njihove negativne učinke, prečrpa v medcelični prostor vodo iz celic, ki postanejo dehidrirane (Ostan et al, 2001) . Zlasti za starejše in ošibele je zato pomembno, da se teh problemov lotijo najprej s skrbjo za prehranjenost celic in jo potem nadgradijo z povečanim pitjem vode in drugimi načini razstrupljanja.

In kaj pravzaprav manjka našim celicam?

Najpogosteje jim manjka rudnin in vitaminov. Strokovnjaki opozarjajo tudi na pomanjkanje fito snovi. Gre za več kot 1000 vrst snovi, ki jih vsebuje rastlinska hrana, katerih pomen za naš organizem ni še povsem proučen. Vse to vsebujeta zlasti sadje in zelenjava. Pogosto nam primanjkuje esencialnih maščobnih kislin (omega 6 in zlasti omega 3). Dobimo jih lahko iz rib, alg, lanenega semena, oreščkov ipd.

Med esencialna hranila sodijo tudi esencialne aminokisline – gradniki beljakovin. Dobimo jih iz mesa, jajc, mlečnih izdelkov, stročnic in druge rastlinske hrane.

Vse več je raziskav, ki kažejo, da so za optimalno prehranjenost potrebno poskrbeti še za probiotične bakterije (probiotična živila), aktivni vodik (dobimo ga npr. v svežem sadju in zelenjavi) in kisik (ne dobimo ga le z dihanjem, pač pa tudi z nekaterimi vrstami živil, kot sta sadje in zelenjava, ki povečujeta bazičnost organizma).

Zdi se, da se pomanjkanju mnogih omenjenih mikrohranil izognemo, če poskrbimo za zdravo in uravnoteženo prehrano, zlasti če povečamo količino užitega sadja in zelenjave, saj ga kar 97% ljudi v razvitem svetu užije premalo. Toda problem ni tako preprost. Celo tisti, ki se potrudijo in užijejo sadje in zelenjavo po 5 krat na dan, se morda ne bodo izognili vitaminsko-rudninski podhranjenosti. V običajnem sadju in zelenjavi teh snovi namreč primanjkuje.

Že leta 1936 je Senat ZDA sprejel dokument (št. 264), v katerem ugotavlja, da »kmetijski pridelki, namenjeni trgu, v resnici ne zagotavljajo dovolj rudnin za trdno zdravje« (Meyers, 2005). Bolje bi bilo, če bi uživali uravnoteženo biološko pridelano ali divjo hrano. S takimi živili so tisočletja uspešno živeli rodovi naših prednikov. A tudi taka prehran hrana ni optimalna. Zlasti v prejšnjih dveh številkah Aure sem posvetil veliko pozornosti dejstvu, da bitja nismo optimalno prilagojena niti na naravno hrano.

V živilih je na primer manj nekaterih snovi (npr. aktivnega vodika) kot je za naše telo optimalno, iz drugih pa je izkoristek snovi zelo nizek. Zato imajo celo zdravi in krepki, ki se ukvarjajo z intenzivnim fizičnim gibanjem probleme s prehranjenostjo, če uživajo le standardno zdravo prehrano. Še izrazitejši pa so problemi prehranjevanja z njo pri starejših in ošibelih, pri katerih je izkoristek hranil v prebavi še znižan. Prav slednjim je posvečena serija prispevkov z naslovom »prehranska prva pomoč«, ki se začenja.

Prehranska prva pomoč

Izčrpanemu posamezniku lahko pomagajo z različna prehranska sredstva.

Nekoč je na primer veljalo, da je za porodnico potrebno skuhati juhico;
zdravilci svetujejo ošibelim razne mešanice čajev ali sirupov;
dr. N. Walker si je od hude izčrpanosti ob obolenju jeter opomogel s korenčkovim sokom;
dr. R. Meyers pomaga ljudem s prehranskimi dodatki kot so dehidrirani zeleni sokovi, spirulina, FHES in kakovostni beljakovinski dodatki;
v bolnišnicah prehranjujejo nezavestne ali zelo izčrpane paciente s pomočjo infuzije…

Sredstva za prehranjevaje v izčrpanosti so torej različna, toda za vse velja, da so bogata z nekaterimi hranilnimi snovmi in da so hitro prebavljiva. Pri infuziji celo povsem zaobidemo prebavo.

…treba je prehraniti celice

Vsa omenjena prehranska sredstva upoštevajo osnovno nalogo slehernega prehranjevanja: treba je prehraniti celice. Le-te ne potrebujejo celega živila, pač pa le hranila iz njega. Zanje je celostno živilo še neuporabno. Naloga prebave je, da živilo razgradi na sestavine, ki so za celico uporabne. Če tega telo ni zmožno dovolj učinkovito, je koristno, da s stiskanjem, kuhanje juhic in čajev ali z drugačnim postopkom pridobivanja izvlečkov dobimo živila, s pomočjo katerih se celice vendarle lahko nahranijo.

Nadgradnja standardne zdrave prehrane za športnike

S tem problemom se srečujejo športniki, ki morajo za ohranitev zdravja in fizične kondicije užiti poleg običajne zdrave in uravnotežene hrane tudi krepčilne napitke in dodatke. Zanje le-ti niso prehranska prva pomoč, pač pa nadgradnja standardne zdrave prehrane (nadstandard).

Kaj pa pri starejših in šibkih?

Pri starejšem in šibkem pa ni moč doseči običajne dobre prehranjenosti s hrano, saj so tudi prebavila opešana: morda so slabši zobje, vsekakor pa so prebavni sokovi redkejši in šibkejši. Pri njih je pot k nadstandardni zdravi prehrani obrnjena: najprej poskrbimo za boljšo prehranjenost s hitro prebavljivimi prehransko bogatimi živili, ko se okrepi pa poskrbimo tudi za več sadja in zelenjave ter druge celostne hrane. Hitro prebavljiva, bogata živila so zanje dejansko »prehranska prva pomoč« – začetek poti uspešne regeneracije, ki je z običajnimi živili dolgotrajna ali pa celo nemogoča.

Kot rečeno, je sredstev in načinov prehranske prve pomoči veliko. Kako zase ali za svoje ošibele bližnje izbrati pravo pot? Možna sta dva pristopa:

a) Svetovanje za prehrano specializiranega strokovnjaka

To bi bilo najbolje. Dandanes je žal zagotovljeno le vrhunskim športnikom. Po tekmi jih testirajo s posebnimi napravami, izmerijo katerih hranil mu manjka in predpišejo po meri sestavljene hranilne napitke. Za druge je to še redkost. Gotovo pa se bo v bodočnosti optimizacija prehranjevanja vse bolj posluževala takih strokovnih pristopov, saj potrebe posameznikov niso enake.

Če le obstaja možnost stopimo po nasvet k takemu strokovnjaku. Predpisal bo pravo mero kakovostnih krepčil in spremljal njihovo učinkovanje.

b) Prehranska samopomoč

Če nimamo individualizirane pomoči strokovnjaka, se je dobro usmeriti na hitra živila, ki pokrivajo širok spekter prehranskih potreb in so preverjeno prehransko bogata. Tako imamo večjo verjetnost, da bomo zapolnili svoje prehranske primanjkljaje. Toda, kako izbrati taka prehranska sredstva, saj je inačic veliko.

Obstaja več sistemov prehranske prve (samo)pomoči. Mnogi ponudniki prehranskih dodatkov imajo svoje sisteme in svoja prehranska sredstva. Pametno je pred odločitvijo zanje preveriti njihovo varnost in učinkovitost na osnovi neodvisnih študij.

V zadnjih 15 letih sem osebno uporabljal sisteme dr. Walkerja in Ann Wigmore, ki sta razdelala svoja sistema pomoči s svežimi sokovi, pa prehranska dopolnila, ki jih je v svoji knjižici priporočal dr. Meyers. Do danes sem tako oblikoval svoj sistem prehranske prve (samo)pomoči za stare in ošibele, ki vključuje tudi sodobnejša prehranska sredstva.

Hvaležen sem uredništvu revije Aura za povabilo, da ga predstavim.

Načela in faze moje prehranske prve pomoči za starejše in ošibele

Ne poznam prehranskih sredstev, ki bi zapolnila vse običajne prehranske primanjkljaje starejših in ošibelih. Potrebno je poseči po več prehranskih sredstvih in jih pravilno kombinirati. Varno je, če se pri tem ravnamo po načelu postopnosti. Začnemo z enim prehranskim dodatkom in opazujemo, kako učinkuje, prilagajamo odmerek… V času od enega do nekaj tednov se telo praviloma privadi nanj, počutje pa izboljša in stabilizira. Potem preidemo v naslednjo fazo – dodamo še eno prehransko sredstvo.

Vrstni red postopnega uvajanja prehranskih sredstev uravnavamo po načelu »Najprej nahrani, nato očisti!«. Če začnemo s prehranskimi sredstvi, ki so močna razstrupljevala (antioksidanti), se lahko zgodi, da se počutje sprva poslabša (kriza razstrupljanja). Strupi se sprostijo iz tkiv v kri, a iz telesa ne morejo, ker so izločala šibka. Zato je bolje, da začnemo s hranili, ki okrepijo organizem. To je varneje.

Pri določanju vrstnega upoštevam tudi načelo »Najprej pomembnejša hraniva, nato manj pomembna!«.
Tako sem oblikoval štiri sklope prehranskih sredstev, od katerih vsak zapolnjuje specifične potrebe po hranilih. Čeprav je možen trudi drugačen vrstni red, se pri starejših in ošibelih večinoma pokaže kot najboljše naslednje zaporedje:

1. faza: Optimizacija beljakovinske prehrane z MAP

Kar 60 % trdne snovi vsake celice so beljakovine, starejšim in ošibelim pa jih zelo primanjkuje. Z idealnimi beljakovinami MAP ne spodbudimo intenzivnega razstrupljanja, pač pa poskrbimo za okrepitev celic, tkiv in organov.

Običajno je v posameznih fazah tega sistema možnih več alternativ: cenejša ali dražja prehranska sredstva, taka, ki jih pripravimo sami ali kupimo. Le pri prvi ne poznam ustreznega nadomestka za MAP.

2. faza: Živi sokovi in žive vode +

Kar 70 % vsebine naših celic je voda, ki mora biti antioksidantska – »živa«. V ošibelosti in starosti izgublja antioksidantske lastnosti, kar vodi v razvoj degenerativnih boleznih. Starejšemu bi jih bilo dobro ponuditi čim prej, a pri ošibelem lahko povzročijo začetne krize razstrupljanja. Da se jim izognemo, je zato bolje telo najprej okrepiti z MAP. Izbiramo lahko med svežimi zelenjavnimi in sadnimi sokovi, sokom pšeničnih bilk, ionizirano vodo in s FHES oživljeno vodo (pri slednjih dveh dodamo modrozelene alge, da telesu dodamo tudi rudnine, vitamine, fito snovi in esencialne maščobne kisline).

3. faza: Uravnoteženje črevesne flore

Starejši in ošibeli imajo še bolj načeto črevesno floro kot mladi. Zaradi tega je izkoristek hranil iz običajne hrane manjši, imunski sistem bolj ogrožan, primanjkuje jim hormonov in encimov, ki jih za naš organizem proizvajajo dobre bakterije. Potrebno je redno uživati probiotična živila in s tem zagotavljati fiziološko osnovo prebavljanja. Dr. G. Schmitt celo priporoča, da začnemo izboljšanje svoje prehranjenosti prav s probiotiki. Tudi ta pot je smiselna. V mojem sistemu so tri variante učinkovitih probiotikov: kefir na vodi, ki si ga pripravljamo sami, EM probiotik in NTC probiotiki (Basik, domača priprava NTC jogurta).

4. faza: Izpopolnitev celične prehrane

V drugi fazi smo organizmu priskrbeli tudi nekaj rudnin, vitaminov in maščobnih kislin, pa tudi v bazotvornih snoveh skritega kisika – a le za silo. V četrti fazi optimiziramo tudi zadovoljevanje teh potreb. Posežemo na primer po dehidriranih zelenih sokovih, lanenem ali ribjem olju, ali pa po kompletu NTC dodatkov (Basik, Oksi, Restore, NTC Omega 3), pri katerih sta izkoristek hranil in njihova uravnoteženost večja.

Vsaka od teh faz prispeva k trdnejšemu zdravju. V naslednjih prispevkih bom postopoma predstavil njihove učinke in praktične napotke zanje. Čeprav sem vsa ta leta težil k iskanju najboljših prehranskih sredstev, pa si ne domišljam, da je ta sistem najboljši možen. Z novimi znanji bodo prišle tudi nove prehranske rešitve. A ta sistem je do sedaj pomagal marsikomu in upam, da bo še komu.

Starejši težko prebavljajo celostno hrano. Vse bolj se izogibajo čvrstemu sadju in zelenjavi, pa težko prebavljivim a hranilnim stročnicam, jajcem ipd. Mnogi zmorejo slednjič užiti le lahko prebavljive, a prehransko revne ogljikove hidrate. Telo postane skrajno podhranjeno in šibko.

Temu se izognemo tako, da obogatimo jedilnik z lahko prebavljivimi, a bogatimi »zdravimi hitrimi živili« (svežimi sokovi, izvlečki iz rastlin, kakovostnimi prehranskimi dodatki).

Dr. Iztok Ostan v sodelovanju z Alberto Ostan

Literatura
Vir: Meyers, Ron: Superživila za trajno zdravje. Ljubljana: samozaložba, 2005
Januar 2012, za Auro št. 270 (dopolnjena verzija)

POMEMBNO! Sistem prehranske prve pomoči je od leta 2013 dopolnjen in nadgrajen

Za poznavanje celične podhranjenosti je bilo prelomno leto 1996. Takrat je Dr. Iztok Ostan začel doma gojiti pšenično bilje in pripravljati iz njega sok, ki so ga uživali tudi njegovi bližnji. Pred tem je menil, da je glavni problem naših celic toksičnost in da je za njihovo razstrupljanje pomembno poskrbeti, da iz hrane izločimo nekatera težka živila, uživamo pa čim bolj presno hrano, se postimo, pijemo dovolj vode …

Pri ostarelih, ki so uživali samo sok pšeničnih bilk, pa je prišlo do izjemnega izboljšanja počutja samo s pitjem soka, brez omejevanja užitih živil. Sok pšeničnih bilk je izjemno bogat z antioksidanti, rudninami, ima vse esencialne aminokisline. Ima praktično vsa esencialna hraniva “v enem”. Tu je nastal njegov miselni obrat: Glavni problem celic je njihova podhranjenost. Če jo zmanjšamo, se tudi toksemija zmanjša, počutje pa je boljše. To je potrdila tudi knjižica dr. Meyersa, ki je omenjena v članku.

Sok pšeničnih bilk pa nima vseh hranil v idealni količini in razmerjih. Dr.Iztok Ostan z njim ni ozdravel, je pa ozdravel s FHES, ki je po antioksidantski moči vsaj 10.000 močnejši od soka pšeničnih bilk. S sokom pšeničnih bilk ni zmogel okrepiti svoje mišične mase, ki mu jo je dolga bolezen pobrala, je pa to uspel z OKA.

Sok pšeničnih bilk ne odpravi smrdenja blata, kar pa je uspel kasneje odpraviti z bio probiotikom EM pa tudi z s probiotiki NTC. Sok pšeničnih bilk nima vseh rudnin in vitaminov v idealnem razmerju, kar naj bi zagotavljali produkti NTC. Poleg tega je sok pšeničnih bilk težko pripravljati. Tako je leta 2012 oblikoval sistem, ki je imel 4 faze, kot je opisano v zgornjem članku.

V tistem času so se nabirale izkušnje z uporabo NTC dodatkov. Opazil je, da ljudje, ki uživajo OKA, FHES in bio probiotik EM, z dodajanje NTC dodatkov večinoma niso doživeli znatnega izboljšanja počutja. Poleg tega so precej dragi. Bio probiotik EM se je izkazal kot najcenejše sredstvo za odpravo neprijentnega vonja blata. Tako je iz sistema črtal NTC dodatke.

S tem je prehransko pomoč skrčil na 3 faze, jo znatno pocenil, učinkovitost pa se ni občutno zmanjšala. Tako je sistem dostopen širšemu krogu ljudi. Za zagotavljanje mineralov in vitaminov je za prvo pomoč dovolj, da užijemo dovolj sadja in zelenjave ali pa kako modrozeleno algo (spirulino, klorelo), ki ima tudi nekaj omega 3 maščob. Čas je tudi pokazal, da je tveganja kriz razstrupljanja manj, če v drugi fazi uživamo bio probiotik EM, v tretji pa FHES (ki najbolj razstruplja).

Minilo je že več kot 8 let od objave knjižice Prijateljem najboljše!, v katerem je bil prvič objavljen sedanji sistem prehranske prve pomoči dr.Iztoka Ostana. Leta 2015 je bil objavljen tudi v reviji Narava zdravi, stotine nabranih izkušenj z njim pa nakazujejo, da je učinkovit tudi pri raznih boleznih. Uporaben je tudi kot razstrupljevalni sistem, kar smo preverili z enomesečnim poskusom na 19 prostovoljcih (glejte članek: https://iztokostan.com/clanek/varno-razstrupljanje-celo-v-zrelih-letih/).

Rezultati Merjenja Moči Antioksidantov

meritve

Pomemben kazalec antioksidantskega potenciala neke snovi je parcialni pritisk vodika (rH). Vrednosti rH pod 28 pomenijo antioksidantskost.

Kri mladih športnikov je precej antikosidantska (foto: FreeDigitalPhotos.net)

Kot kažejo podatki v spodnji tabeli, je kri mladih športnikov precej antikosidantska (rH 22,5). Z leti se njena antioksidantskost zmanjšuje. Kri 40-50 let starih oseb ima rH 25. V njej je torej vsaj 100 krat manj antioksidantskega vodika kot v krvi mladostnikov, saj za enoto višji rH pomeni 10 krat manj aktivnega vodika v snovi. Klasični antioksidanti, kot sta vitamin C (rH 23) in beta karoten (rH 26), ne dosegajo antioksidantskosti krvi zdrave mladine. Precej več antioksidantskega vodika pa dobimo iz svežih sokov.

Še več pa ga dajejo Flanaganovi produkti, ki jih v splošnem imenujemo FHES (Flanagan Hydrogen Enhanced Silica). Že prva inačica FHES – Microhydrin, ki je bila na voljo pred desetletjem, je dajala 10.000 krat več aktivnega vodika kot najboljši sveži sokovi. Sodobni Megahydrate dosega skrajne teoretično možne meje reduktivnosti (rH 1-2). Po meritvah dr. V. Barbiča je med vsemi Flanaganovimi produkti najbolj stabilen, saj oddaja vodik v vodo na najvišjih ravneh reduktivnosti več kot 24 ur po raztopitvi v njej.

Tabela: Reduktivnost (rH) nekaterih snovi

beta karoten	26
kri in slina zdravih 40-50 let starih	25
C vitamin	23
kri in slina zdravih mladih športnikov	22,5
Hunza voda	18 – 20
sveži sokovi iz boil. prid. zelenjave	13 -15
sok pšeničnih bilk	10 -12
FHES – nekdanji Microhydrin	5
FHES (Mg) – nekdanji Active-H	2,75
FHES – Mega-H	1 – 2
FHES – MegaHydrate	1 – 2

Ali je uživanje antioksidanta kot je MegaHydrate sploh varno?

Ko kritičen bralec opazuje podatke v sosednji tabeli, se upravičeno sprašuje, ali je uživanje tako ekstremno reduktivnih snovi, kot je MegaHdrate, varno in ali se telo morda ne poleni in proizvaja manj lastnih antioksidantov, ko ga hranimo s tako močnim antioksidantom? Takih namreč v naravi ni.

Najbolj prepričljiv pa se zdi znanstveni članek skupine tajvanskih strokovnjakov, ki se nanaša prav na uporabo MegaHydarta (Hsu et al., 2010). Na miših so preverili zelo velike odmerke MegaHydrata – tolikšne, kot bi odrasel človek užil 24 do 120 kapsul dnevno. Čeprav to večkratno presega priporočene odmerke (2-4 kapsule dnevno), niso ugotovili negativnih stranskih učinkov. Jetra mišk v poskusu so bila s tem bolj zavarovana pred učinki toksičnih snovi. Najbolj razveseljivo in presenetljivo pa je spoznanje, da se je delovanje lastnih antioksidantov organizma ob tem povečalo. MegaHydrate torej ne ošibi telesu lastnih obrabnih sposobnosti, pač pa jih okrepi.

Te ugotovitve tudi ponujajo odgovor na vprašanje, kakšna voda je za naše celice optimalna. Očitno to niso pitne vode, kakršne najdemo v naravi, pa tudi ne voda v najboljših svežih sokovi. Celice »želijo« čim bolj antioksidantsko vodo. Morda je bila taka voda na voljo v času, ko je nastajalo življenje na Zemlji. Danes pa nam je dosegljiva le s pomočjo umnega prizadevanja strokovnjakov, kakršen je dr. Patrick Flanagan.

Glavni vir: Hsu, Yu-Wen et al. (2010). Protective effects of silica hydride against carbon tetracloride-induced hapatoxicity in mice. Food an Chemical Toxology, 48:1644-1653.

(povzeto po Viru: PRIJATELJEM NAJBOLJŠE! Avgust 2012, Novice za uporabnike FHES, MAP in NTC prehranskih dodatkov, Dr. Iztok Ostan)

Novo – Članki o Živi Vodi

vodik

Tukaj bodo objavljeni članki o živi vodi.

Vse od začetka, kaj to je, zakaj se rabi, zakaj jo je priporočljivo vključiti v vsakdanjo rutino, o načinih uporabe, kdaj se ne sme uporabljati in še več.

V kolikor imate kakršnakoli vprašanja, vam lahko osebno odgovorimo.

Enostavne izpolnite kontaktni obrazec tukaj.

Next Entries »

Njegovo znanstveno ime je FHES, ki je včasih slišal na ime Flanaganov Microhydrin in Active-H.

Po vesbini ni skoraj nobene razlike, razen tega, da vsebuje MegaHydrate za 50% več mikroskupkov, ki omogočajo učinkovitejšo hidracijo telesa in razstrupljanje organizma.

Postal je 1. Izbira za sodobne ljudi, ki hrepenijo po več energije in dobrega počutja.

Ali Ste Vedeli?

Da je skoraj polovico odraslih v današnjem času kronično dehidriranih

Da dehidracija, vpliva na vašo zmožnost mišljenja, vožnje in izvajanja drugih opravil. S staranjem, mnogi zamenjavajo žejo z lakoto, kar lahko povzroča prenajedanje in kronično dehidriranost.

Dehidracija je ponavadi glavni razlog za utrujenost, slabosti, glavobole, zaspanost in zaprtje.

Če izgubite samo 5 % telesne tekočine, to pri povprečnem človeku povzroči do 30 % izgube energije.

Kako Nam Vodik Daje Življensko Energijo

Vodik naš vsakdanji3

Aktivni vodik

rH – kazalec vsebnosti vodika

Pomanjkanje aktivnega vodika v običajnih pitnih vodah

Naravni prehranski viri aktivnega vodika

Umetni prehranski dodatki kot vir aktivnega vodika

Čim več aktivnega vodika, tem bolje?

Aktivni vodik povečuje oksigenacijo

Aktivni vodik izboljša proizvodnjo celicne energije (ATP)

Aktivni vodik izboljša celično hidriranost

Izmerimo sami rH tekočin

Merjenje rH urina

Vodik – življenjsko gorivo

Kako se meri ORP in pH tekočin?

Pogovor z dr. Barbičem o merjenu ORP in pH

Izčrpanost ob skrajnem vegetarijanstvu

Koliko beljakovinskih živil bi morali užiti?

Toksemija presnojedcev in drugih zelo izčrpanih

Običajna priporočila o uporabi MAP

Koliko MAP je optimalno?

Pri veliki izčrpanosti – postopnost

Kdaj užijemo MAP

Ne samo MAP

Moja pot regeneracije z MAP

Pomen in problematičnost beljakovin v prehrani

Beljakovinska podhranjenost starejših

Beljakovinska podhranjenost rekonvelescentov

Celice stradajo

Večina prebivalcev sodobnega sveta na celični ravni dobesedno strada

Posledice degeneracije so lahko vidne že v nekaj dneh.

Iz njih se razvijejo resne kronične degenerativne bolezni

In kaj pravzaprav manjka našim celicam?

Prehranska prva pomoč

…treba je prehraniti celice

Nadgradnja standardne zdrave prehrane za športnike

Kaj pa pri starejših in šibkih?

a) Svetovanje za prehrano specializiranega strokovnjaka

b) Prehranska samopomoč

Načela in faze moje prehranske prve pomoči za starejše in ošibele

1. faza: Optimizacija beljakovinske prehrane z MAP

2. faza: Živi sokovi in žive vode +

3. faza: Uravnoteženje črevesne flore

4. faza: Izpopolnitev celične prehrane

Rezultati Merjenja Moči Antioksidantov

Ali je uživanje antioksidanta kot je MegaHydrate sploh varno?

Novo – Članki o Živi Vodi

Ali Ste Vedeli?

“Hunza Voda” Brezplačna Knjiga dr.Iztoka Ostana

Najnovejši prispevki

Vodik naš vsakdanji³